Jedro

V primeru, če komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi.

Tudi v primeru, če bi bila določena sistemizirana delovna mesta za tožnico ustrezna, pa s tem ni podana obveznost ponudbe takšnega dela. Podana je šele, če je takšno delovno mesto nezasedeno ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma če je takrat izkazana potreba po zasedbi prostega ustreznega delovnega mesta. Če delodajalec takšnega dela ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima, delavcu ne more zagotavljati drugega dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 9. 2017 (I. točka izreka); - ugotovilo, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo in še traja za nedoločen čas (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo od dneva prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji obračunati plače (pravilno: nadomestilo plače), kot da bi delala, najmanj v višini minimalne plače, in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (III. točka izreka) ter - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 713,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka zagotoviti tožnici drugo ustrezno delo. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni imela na voljo drugega ustreznega delovnega mesta. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo poslovodje, namestnika poslovodje ali oddelkovodje lažje od dela prodajalke. Pri toženi stranki zaposleni na navedenih delovnih mestih tudi prodajajo, označujejo, zlagajo, sortirajo in izločajo blago, pripravljajo prodajni prostor za prodajo in opravljajo blagajniško poslovanje. Opravljajo torej vsa opravila prodajalca in imajo dodatne delovne zadolžitve. Po mnenju tožene stranke ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zaposleni na navedenih delovnih mestih zgolj nadzorujejo delo prodajalcev. V vseh poslovalnicah tožene stranke so poslovodje in njihovi namestniki ter oddelkovodje bistveno bolj obremenjeni kot prodajalci. Tožena stranka trdi, da sodišče prve stopnje ne pozna vseh elementov prodaje in vloge posameznih delovnih mest v delovnem procesu tako, da bi lahko samo razlagalo vsebino delovnih mest. Sodišče bi se moralo opredeliti do izpovedbe A.A., da je delo prodajalca v umskem in fizičnem smislu najlažje delo v prodajnem procesu poslovalnice. Ker delo prodajalke za tožnico ni ustrezno, ni zmožna opravljati niti zahtevnejšega dela poslovodje, njegovega namestnika oziroma oddelkovodje. Poleg tega sodišče ni upoštevalo listin o zasedenosti delovnih mest po poslovalnicah in izpovedbe A.A., da so bila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsa delovna mesta oddelkovodij, namestnikov poslovodij in poslovodij zasedena. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni imela prostih ustreznih delovnih mest, ki bi jih lahko ponudila tožnici. Tožena stranka vztraja, da je storila vse, da bi tožnici zagotovila ustrezno delo, vendar za to ni bilo objektivnih možnosti. Zato je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in iz tega razloga nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo napačno oziroma vsaj preuranjeno odločitev.

6. Tožena stranka je dne 27. 9. 2017 tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V skladu s prvim odstavkom 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi poslovnega razloga v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po določbi šestega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 16/2007 in nasl. - ZZRZI) lahko delodajalec invalidu redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena (to je pogodbe za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti), o čemer odloči komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po določbah 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl. - ZPIZ-1), ki se še uporablja v skladu z določbami tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl. - ZPIZ-2), pa zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi te določbe pa pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, ugotavlja komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 103. člena ZPIZ-1).

7. V obravnavanem primeru je komisija dne 31. 8. 2017 izdala negativno mnenje – da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI. V obrazložitvi mnenja je poudarila, da po mnenju Zavoda RS za zaposlovanje tožena stranka ni izkazala poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Če komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da reorganizacija pri toženi stranki (in s tem obstoj poslovnega razloga) med strankama ni bila sporna. Tožbenemu zahtevku je ugodilo zato, ker je presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnici, ki dela prodajalke ne more opravljati zaradi fizične zahtevnosti dela in dela na višini, ne bi mogla ponuditi delo poslovodje, namestnika poslovodje ali oddelkovodje. Tožena stranka ni pridobila dopolnilnega mnenja invalidske komisije o ustreznosti navedenih delovnih mest niti dokazala, da bi bila za tožnico neprimerna, saj to po oceni sodišča iz priloženih opisov delovnih mest ne izhaja.

9. Pritožba pravilno opozarja, da iz priloženih opisov delovnih mest poslovodje, namestnika poslovodje in oddelkovodje izhaja, da zaposleni na teh delovnih mestih izvajajo proces prodaje oziroma skrbijo za količinski in kvalitetni prevzem, torej tudi dela, ki jih opravlja prodajalec in glede na dopolnilno mnenje invalidske komisije z dne 8. 3. 2017 za tožnico niso ustrezna. Tudi če bi bila navedena sistemizirana delovna mesta za tožnico ustrezna, pa s tem ni podana obveznost ponudbe takšnega dela. Podana je šele, če je takšno delovno mesto nezasedeno ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma če je takrat izkazana potreba po zasedbi prostega ustreznega delovnega mesta. Če delodajalec takšnega dela ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima, delavcu ne more zagotavljati drugega dela. O tem je izpovedala tudi zaslišana priča A.A., ki jo omenja pritožba, katere izpovedi pa sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo zaradi zmotnega izhodišča, da je odpoved nezakonita že zaradi obstoja drugih sistemiziranih delovnih mest. 10. Ker je bilo zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), ker glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva glede zasedenosti delovnih mest prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi s tem tudi nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera ocenjuje, da je zaradi varstva navedene ustavne pravice strank smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, in da vrnitev zadeve v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je bila tožba vložena 26. 10. 2017. 11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu, in zlasti preveriti, ali je imela tožena stranka ob odpovedi na voljo prosta ustrezna delovna mesta, na katerih bi izkazovala potrebo po zasedbi, ter po potrebi dopolniti dokazni postopek oziroma ponovno oceniti že izvedene dokaze in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.