Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožena stranka s trditvami v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi, s katerimi je dosegla razveljavitev sklepa o izvršbi, ne more biti uspešna tudi v pravdnem postopku, ki se je nadaljeval po razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi. V pravdnem postopku veljajo drugačna procesna pravila in predvsem tudi bistveno višje zahteve po aktivnem in tvornem sodelovanju strank v postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.126,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih obrokov do plačila. Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na plačilo 126,33 EUR in 26,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2021 do plačila, zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki povrne 1.030,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, ker je na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu sledilo trditvam tožeče stranke o odločilnih dejstvih: da je tožeča stranka na podlagi naročil tožene stranke od leta 2018 izvajala montaže sončnih elektrarn, da so ji bili računi iz leta 2018 plačani, ne pa tudi v celoti računi iz leta 2019, da so v vsakem od neplačanih računov specificirana opravljena dela, enotne mere in med strankama dogovorjene cene po enotah mere in da sta stranki sicer konec leta 2020 sklenili sporazum o obročnem odplačevanju, ki se ga toženka ni držala, zato je prenehal veljati.

5. Pritožba s ponavljanjem ugovora, „da toženi stranki ustna podjemna pogodba, ki predstavlja podlago tožbenega zahtevka, ni znana“, ne more izpodbiti pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožena stranka s trditvami v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi, s katerimi je dosegla razveljavitev sklepa o izvršbi, ne more biti uspešna tudi v pravdnem postopku, ki se je nadaljeval po razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi. V pravdnem postopku veljajo drugačna procesna pravila in predvsem tudi bistveno višje zahteve po aktivnem in tvornem sodelovanju strank v postopku. Tem zahtevam je zadostila le tožeča stranka, ki je na poziv sodišča vložila argumentirano in dokazno podprto dopolnitev tožbe, v kateri je navedla vsa konkretna relevantna dejstva o vsebini pogodbenega razmerja med strankama in je torej toženo stranko „seznanila“ z vsemi okoliščinami in relevantno vsebino ustne podjemne pogodbe. V tej fazi postopka je bila zato tožena stranka dolžna, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, dejavno in konkretno nasprotovati trditvam tožeče stranke, oz. se o njih izjaviti, česar pa ni storila. V postopku na prvi stopnji ni sodelovala ter na konkretizirane in argumentirane trditve tožeče stranke ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pravilo iz drugega odstavka 214. člena ZPP, skladno s katerim se dejstva, (ki jih navaja ena stranka) in jih nasprotna stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen, če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih navedb, tudi njen ugovor v izvršilnem postopku je bil povsem pavšalen.

6. Ker tudi ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom v višini in nagrade za postopek po tar. št. 21/1 (500 OT), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.