Jedro

Pravica stranke, da predlaga dokaze, še ne pomeni, da ima stranka tudi pravico do izvedbe predlaganega dokaza.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene P.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeno se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani v ponovljenem postopku obsojeno P.L. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, za katero ji je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dva meseca zapora in s preizkusno dobo dveh let ter oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornice pa bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojeno oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, s stroški in nagrado njene zagovornice pa je obremenilo proračun.

2. Zagovornik obsojene je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni oziroma pravnomočni odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec F.M., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, prav tako pojasni, zakaj sodišče verjame izpovedbam I.Ž., M.Č. in oškodovanke. Vsa neskladja, ki se sicer nanašajo na manj pomembne podrobnosti, je sodišče v sodbi obrazložilo. Prav tako je sodišče obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca medicinske stroke.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki je izjavil, da vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti ter da je obsojenko potrebno oprostiti.

B.

5. Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sodbe sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, da je bila ravno obsojenka tista, ki je udarila oškodovanko, da se izpovedbe prič M.Č., D.K. in I.Ž. razlikujejo, da je oškodovanka ob podajanju ovadbe kot storilko navedla osebo z imenom S., da priča Ž. na glavni obravnavi ni prepoznal obsojenke, da ni jasno, kdaj je Ž. sploh prišel na kraj dogodka, kdaj se je dogodek zgodil ter da so razlike med izvedenskim mnenjem in izpovedbo izvedenca dr. B.E., nejasni in sami s seboj v nasprotju oziroma da sodba o teh razlogih nima obrazložitve. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah obrazložilo (na primer v sodbah I Ips 375/2001 z dne 4.4.2002 in I Ips 292/2006 z dne 9.11.2006), da so odločilna dejstva tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe, torej tista, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Gre za skupek dejstev na katerih neposredno temelji uporaba materialnega in procesnega zakona. Če sodba razlogov o odločilnih dejstvih nima, ker jih sodišče sploh ni ugotavljalo, gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, če pa te razloge ima in so nejasni ali med seboj v nasprotju pa predstavljajo kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti s takšnim navajanjem ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo in obrazložilo vsa odločilna dejstva glede zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa nasprotja med izpovedbami omenjenih prič, pojasnilo, katero izpovedbo sprejema kot verodostojno in zakaj je oškodovanka ob podaji ovadbe kot storilko navedla osebo z imenom S. Do očitka zahteve, da je priča Ž. v ponovljenem postopku izpovedoval drugače, se Vrhovno sodišče ne more opredeliti, ker je zahteva v tem delu neobrazložena. Vsa ostala navajanja zahteve v zvezi z uveljavljano kršitvijo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP se nanašajo na dejstva, ki za obravnavani primer niso pravno relevantna in z navajanjem katerih zahteva izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

6. Po oceni Vrhovnega sodišča zatrjevanje zahteve, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo materialne resnice s tem, ko ni vztrajalo pri zaslišanju prijatelja I.Ž., ni utemeljeno. Priča Ž. je na glavni obravnavi dne 12.4.2007 izpovedal, da ne želi razkriti identitete svojega prijatelja, s katerim je bil na kraju dogodka, ker je ta prijatelj še manj videl od njega in zato tudi ne želi pričati. Po Ž. izpovedbi zagovornica obsojene ni podala predloga za zaslišanje Ž. prijatelja; glede na izpovedbo Ž., da je njegov prijatelj videl še manj kot on, pa je sodišče pravilno ocenilo, da zaslišanje Ž. prijatelja ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi zadeve. Zatrjevanje zahteve, da sodba ni obrazložila, zakaj sodišče ni sprejelo dokaznega predloga obrambe po zaslišanju Ž. prijatelja, je neutemeljeno, saj v ponovljenem postopku obramba takšnega dokaznega predloga ni podala. Moč je še ugotoviti, da je bil omenjeni dokazni predlog podan med prvim sojenjem, vendar je obramba svoj predlog umaknila. Zatrjevana kršitev ni podana.

7. Navedbi zahteve, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe po postavitvi izvedenca medicinske stroke kršilo določbe kazenskega postopka, Vrhovno sodišče ne more prisoditi. Sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev po predlogih strank, prav tako tudi ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. Sodišče se po načelu proste presoje dokazov odloči, katere predlagane dokaze bo izvedlo. Pravica stranke predlagati dokaze še ne pomeni, da ima stranka tudi pravico do izvedbe predlaganega dokaza oziroma sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Po določbi 2. odstavka 329. člena ZKP obsega dokazovanje vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišče torej mora izvesti tiste dokaze, ki se nanašajo na materialnopravno relevantna oziroma odločilna dejstva, dokaze, ki niso pomembni za pravilno odločitev o obtožbi, pa mora zavrniti. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe po postavitvi izvedenca medicinske stroke, ker je ocenilo, da je tak dokaz glede na ostala ugotovljena dejstva nepotreben in ker je obsojenka sama pojasnila, da ni utrpela nobenih poškodb in tudi ni odšla k zdravniku, prav tako sodišče ni imelo nobenega dokaza, da bi bila obsojenka poškodovana. Glede na povedano Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

8. Ni sprejemljivo zatrjevanje zahteve, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o subjektivnih znakih očitanega kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru gre za t.i. splošni naklep (dolus generalis), pri katerem se zlasti v zvezi s telesnimi poškodbami šteje, da je storilec, ki je zavestno in voljno napadel telo drugega, imel v naklepu tudi tisto poškodbo, ki jo je z napadom dejansko povzročil. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo določb materialnega zakona s tem, ko je obrazložilo, da je obsojenka ravnala z direktnim naklepom, pri čemer je, da bi se izognilo ponavljanju, zapisalo, da je pri opredelitvi naklepa upoštevalo način storitve kaznivega dejanja in usmerjenost udarcev. Glede načina storitve kaznivega dejanja je sodišče ugotovilo, da je obsojena oškodovanko s pestjo dvakrat udarila, udarca pa sta bila usmerjena v glavo oškodovanke. Sodba ima torej vse razloge o objektivnih in subjektivnih elementih očitanega kaznivega dejanja.

9. Zagovornik z zatrjevanjem, da obsojenki storitev očitanega kaznivega dejanja ni bila dokazana, da se je oškodovanka lahko poškodovala tudi na drugačen način ter da obsojenka dejanja zaradi svojih telesnih lastnosti tega kaznivega dejanja ni mogla storiti, ne more biti uspešen. Zahteva s takšnimi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Iz tega razloga pa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev zakona, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojene P.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Upoštevaje premoženjsko stanje obsojenke, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je, da je obsojena brez premoženja, nezaposlena, prejemnica denarne socialne pomoči, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila povprečnine.