Jedro

Statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati osebi, ki je od doma odšla zaradi slabih življenjskih razmer.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 11.9.2001. Tožena stranka je z navedeno odločbo v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote Š/J z dne 9.2.2001, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja begunca (pregnanca) za čas od 11.12.1944 do 15.5.1945, ter njegov zahtevek zavrnila. V obrazložitvi je navedla, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa, saj nad njim ni bil izvršen prisilni ukrep pregona zaradi požiga domače hiše. Tožnikov dom je bil dne 11.12.1944 sicer res požgan, vendar pa je bil usposobljen za nadaljnje bivanje in družina je v njem prebivala do konca vojne. Tožnik pa je bil k sorodnikom v G. poslan zaradi lažjega preživljanja in ne zaradi požiga hiše. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v celoti soglašalo z razlogi tožene stranke. Menilo je, da morata biti za priznanje uveljavljanega statusa izpolnjena oba pogoja iz 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN), in sicer nasilno dejanje požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše ter nezmožnost vrnitve na svoj dom najmanj tri mesece. Tožnikova družina je namreč v svojem domu tudi po požigu še vedno živela, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je tožnik živel pri stricu iz razloga, ker je bil njihov dom požgan.

Tožnik v pritožbi uveljavlja razlog napačne uporabe materialnega prava. Meni, da izpolnjuje oba pogoja iz 4. odstavka 2. člena ZZVN. Iz predloženih dokazov namreč nesporno izhaja, da je bil njegov dom dne 11.12.1944 požgan. Glede nezmožnosti vrnitve neprekinjeno najmanj tri mesece, pa poudarja, da se je požig zgodil pozimi, obnova pa se je začela šele po koncu vojne. Ker so na požgani domačiji za osemletnega otroka življenjske razmere postale nevzdržne, je bil prisiljen oditi v pregnanstvo k sorodnikom na G. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj iz namena zakona izhaja, da je potrebno presoditi vsak primer posebej in za vsakega prosilca ugotoviti, ali je zanj obstajala nezmožnost vrnitve neprekinjeno najmanj tri mesece. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca na podlagi določb 4. odstavka 2. člena ZZVN. Ta med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Kot nesporno izhaja iz upravnih spisov, se je tožnikova družina po nasilnem dejanju vrnila na svoj dom, ga pogasila in usposobila za bivanje ter v njem še naprej živela. Vrnitev v domačo hišo torej zaradi zakonsko relevantnih razlogov (požig, porušenje ali izropanje) ni bila onemogočena. Tožnik pa je sam izjavil, da je bil en teden po požigu poslan k stricu v G. zaradi slabih življenjskih razmer, ki so nastale po požigu, na podlagi česar je status žrtve vojnega nasilja tudi uveljavljal. Ker so bile torej slabe življenjske razmere neposredni vzrok tožnikovega odhoda od doma in ne nasilno dejanje požiga, ki se je zgodil pred tem, tožniku uveljavljanega statusa tudi po presoji sodišča ni mogoče priznati. Zakon namreč kot razloga za begunstvo težkih življenjskih razmer ne določa. Nenazadnje pa tudi dejstvo, da so tožnika od doma poslali njegovi starši, kaže na to, da v konkretnem primeru ni šlo za nasilen pregon, kot ga določa 4. odstavek 2. člena ZZVN.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe o tem, v kakšnih razmerah je družina po požigu živela. Nobenega dvoma ni, da so bile življenjske razmere za tožnika in njegovo družino po prestanem nasilju težke, vendar pa to navedeno, kot je bilo že pojasnjeno, na zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.