Jedro

Če so mnenja dveh izvedencev različna, sodišče po prosti presoji dokazov iz 8. člena ZPP sprejme tisto, ki ga oceni kot prepričljivejše.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 1. 7. 2016 in št. ... z dne 18. 2. 2016 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti oziroma podredno1 vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ni postavilo drugega sodnega izvedenca nevrokirurga ali ortopeda, zato je podana kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP, kar je bilo pravočasno grajano. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Izvedenec nevrokirurg je ocenil, da ni zmožna za pridobitno delo že vse od 2012 dalje, izvedenec medicine dela pa, da se zdravstveno stanje od 10. 12. 2014 do 1. 7. 2016 ni poslabšalo. Ker se oceni delazmožnosti bistveno razlikujeta, bi moralo sodišče postaviti še tretjega izvedenca, še zlasti ker izvedenec nevrokirurg ni bil zaslišan, temveč je podal pisno dopolnitev. Sodišče je postopalo nezakonito, ker je pri zavrnitvi predlaganega tretjega izvedenca upoštevalo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, izdelano v prejšnjem socialnem sporu. Sodbe se ne da preizkusiti, saj je sodišče ugotavljalo le, ali je od zadnje ocene invalidske komisije prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, pri tem pa se ni jasno opredelilo, ali je odločilen datum dokončnosti odločbe ali pravnomočnosti sodbe. Izvedenec nevrokirurg je ocenil, da kot fizična delavka ni sposobna za pridobitno delo. Dodatno je pojasnil, da se progresivne degenerativne bolezni vratne in ledvene hrbtenice s kirurškim zdravljenjem in metodami medicinske rehabilitacije ne da odpraviti. Mnenje je utemeljil z izvidom osebnega pregleda in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, zlasti z radiološkim izvidom z dne 23. 5. 2016 o obsežnih stenozantnih spremembah, izvidom MR z dne 13. 7. 2016, izvidom z dne 28. 12. 2016 o poslabšani klinični sliki degenerativne bolezni in izvidom z dne 27. 9. 2016, ki ob progresu bolezni ocenjuje, da je splošna delovna zmožnost v tolikšni meri okrnjena, da je potrebna dodatna invalidska rekategorizacija. Kljub natančnim in jasnim ugotovitvam izvedenca nevrokirurga je sodišče sledilo mnenju izvedenca medicine dela, ker je imel na razpolago celotno medicinsko dokumentacijo, ne le posameznih izvidov. Za zaključek, da so lečeči specialisti bolj naklonjeni pacientom, ni nobene podlage. Pridobljeni sodno izvedenski mnenji sta enako prepričljivi, zato bi moralo sodišče zaradi različnih zaključkov pridobiti še tretje izvedensko mnenje. Sodišče je obema izvedencema postavilo različna vprašanja, in sicer medicine dela, ali se je zdravstveno stanje glede na izvide od 10. 12. 2014 do 1. 7. 2016 poslabšalo, nevrokirurgu pa, ali je prišlo do 1. 7. 2016 do popolne izgube delovne zmožnosti, zato njuna primerjava ni mogoča. Izvedenec medicine dela sploh ni izrecno odgovoril, ali je zmožna opravljati pridobitno delo. Sodišče niti toženec ji nista priznala omejitve brez vsiljenega tempa in ritma dela, z vsaj občasno možnostjo počitka (sede), kot je bilo razsojeno v prejšnjem sodnem postopku. Predlaga povrnitev stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti.

6. Do zatrjevane kršitve določb postopka in posledično tudi ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni prišlo niti zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo novega, torej tretjega izvedenca medicinske stroke. Naveden dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje tretjega sodnega izvedenca utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo.3 Po tem, ko je na tožničin predlog pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca nevrokirurga in na toženčev predlog pisno dopolnitev, je na predlog toženca pridobilo še izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicine dela in ga tudi zaslišalo. Pri zaslišanju sta bila prisotna tudi tožnica in njen pooblaščenec, ki sta mu imela možnost postavljati vprašanja. Čeprav je tožnica vztrajala pri podanem dokaznem predlogu, da se postavi tretjega sodnega izvedenca, in zatrjevano procesno kršitev tudi pravočasno grajala, je bilo tudi po stališču pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje glede tožničine delovne zmožnosti dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi.

7. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po skladni oceni invalidskih komisij pri tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjenem obsegu.

Tožnici je bila s sodbo sodišča prve stopnje4 ob delni odpravi predhodnih odločb o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja5 kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, samo z desnico ne nad 3 kg, brez pogostega pripogibanja, kjer ni potrebna groba moč rok in dolgotrajnih prisilnih drž vratne hrbtenice, zmožna za delo do 60 stopinj predročitve in odročitve v desni rami, brez vsiljenega tempa in ritma dela, z vsaj občasno možnostjo počitka (sede), s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, od 1. 4. 2012 dalje.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)6. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)7 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Po 1. odstavku 126. člena ZPIZ-2 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Priznanje novih pravic je torej mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo spremenjeno ali novo invalidnost, torej v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Po sodni praksi8 sicer enako velja tudi v primeru že pravnomočne odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.

9. Pomeni, da bi se tožnici nove pravice iz invalidskega zavarovanja lahko priznale, če bi do dokončnosti izpodbijane odločbe 1. 7. 2016 prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. oziroma vtoževane I. kategorije. Po 1. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 se zavarovanca razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Vendar je bilo tudi v sodnem postopku prepričljivo ugotovljeno, da pri tožnici do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja do 1. 7. 2016 ni prišlo. Navedeno je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Obseg sodne presoje v socialnem sporu je vezan in omejen na stanje do dokončnosti izpodbijane odločbe.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede invalidnosti najprej razčiščevalo s sodno izvedenskim mnenjem nevrokirurga, ki je ocenil, da tožnica zlasti zaradi izrazite zavrtosti vratnega dela hrbtenice ni sposobna za pridobitno delo že od leta 2012 dalje. Že določene omejitve pri delu po oceni izvedenca pomenijo, da fizični delavec ni sposoben za pridobitno delo.

Ker je bilo v predhodnem sodnem postopku za oceno tožničine delazmožnosti v obdobju do 13. 9. 2012 pridobljeno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B., ki je ocenila, da tožničina delovna zmožnost ni izgubljena, temveč je zmožna za delo s časovno in določenimi fizičnimi omejitvami, je sodišče od postavljenega izvedenca nevrokirurga pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje glede obstoja sprememb v zdravstvenem stanju. Vendar je vztrajal pri že podani oceni delazmožnosti in dodatno poudaril, da se tožničino zdravstveno stanje zaradi progresivne degenerativne bolezni hrbtenice iz leta v leto slabša. Na podlagi osebnega kliničnega pregleda in radioloških izvidov, magnetne resonance (MR) vratu ledvene hrbtenice in izvida nevrokirurga je ocenil, da tožnica ni sposobna za pridobitno delo.

11. Ker sodni izvedenec nevrokirurg v dopolnitvi izvedenskega mnenja ni jasno ocenil, ali je pri tožnici sploh prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, je sodišče prve stopnje na predlog toženca pridobilo še izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicine dela, ki pa je potrdil oceno invalidskih komisij, podano v predsodnem upravnem postopku. Ocenil je namreč, da se tožničino zdravstveno stanje do 1. 7. 2016 ni poslabšalo. Opredelil se je do razpoložljive medicinske dokumentacije, ki se med sabo bistveno ne razlikuje. Izvid CT z dne 9. 6. 2016 sicer opisuje več degenerativnih sprememb, vendar jih funkcionalni statusi v ortopedskih izvidih ne potrjujejo kot poslabšanje zdravstvenega stanja. Poudaril je, da funkcija leve zgornje okončine ni okrnjena.

12. Na zaslišanju je sodni izvedenec medicine dela vztrajal pri podanem mnenju. Prepričljivo je pojasnil, da ocena nespremenjenega stanja temelji na primerjavi razpoložljive dokumentacije. Posebej se je opredelil do izvida MR vratne hrbtenice z dne 23. 9. 2005 v primerjavi z istim izvidom z dne 23. 5. 2016 in do izvida CT vratne hrbtenice z dne 9. 6. 2016. Prepričljivo je izpovedal, da se izvidi od leta 2005 do 2016 glede na tožničin funkcionalni status niso pomembno poslabšali. Poudaril je, da klinični status gibal, ki je praktično brez posebnosti, in tudi primerljiva statusa ortopeda in izvedenca nevrokirurga, ne potrjujejo večje funkcionalne okvare gibalnega sistema, ne glede na slike oziroma MR, ki je od leta 2005 enaka oziroma podobna. V tožničinem zdravstvenem stanju ni prišlo do takih sprememb, ki bi predstavljale poslabšanje zdravstvenega stanja. Izrecno je poudaril, da do teh sprememb ni prišlo niti v obdobju od 10. 12. 2014 do 1. 7. 2016, niti od 13. 9. 2012 do 1. 7. 2016. Bistvene spremembe so bile objektivno dokazane že leta 2005, od takrat dalje pa je stanje praktično enako oziroma podobno.

13. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicine dela prepričljivejše od izvedenskega mnenja nevrokirurga, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene. Če so mnenja dveh izvedencev različna, sodišče po prosti presoji dokazov iz 8. člena ZPP sprejme tisto, ki ga oceni kot prepričljivejše. Takšna dokazna ocena pravilno temelji na pomanjkljivosti nevrokirurškega izvedenskega mnenja, da tožnica že od leta 2012 ni sposobna za organizirano pridobitno delo, čeprav je po sodno izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v predhodnem sodnem postopku za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, v katerem se je ocenjevalo stanje do 13. 9. 2012, tožnica kot invalid III. kategorije zmožna za delo s časovno in določenimi stvarnimi razbremenitvami. Sodni izvedenec nevrokirurg je celo eden od tožničinih lečečih specialistov, med tem ko je specialnost sodnega izvedenca medicine dela prav v ugotavljanju delovne zmožnosti. Po sodni praksi9 lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Mnenje sodnega izvedenca medicine dela je prepričljivo in strokovno argumentirano. Izdelano je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, vključno z izvidom z dne 27. 9. 2016, sicer izdanim po dokončnosti izpodbijane odločbe, da je potrebna invalidska rekategorizacija, in njene primerjave ter tožničinega osebnega pregleda. Prepričljivo je pojasnil, da tožničin klinični status ne glede na izvide ne potrjuje večje funkcionalne okvare gibalnega sistema. Prepričljivo je tudi zaključil, da v tožničinem zdravstvenem stanju do 1. 7. 2016 ni prišlo do takih sprememb, ki bi predstavljale poslabšanje zdravstvenega stanja.

14. Izvedensko mnenje medicine dela torej predstavlja tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici do 1. 7. 2016 sploh ni prišlo do sprememb oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo podlago za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To pa pomeni, da je zahteva za priznanje teh pravic z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti pa utemeljeno zavrnjen. Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu z določenimi fizičnimi razbremenitvami, vključno z omejitvijo brez vsiljenega tempa in ritma dela in z vsaj občasno možnostjo počitka (sede), s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno.

15. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ostale pritožbene navedbe za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.10

16. Ker tožnica, ki jo v pritožbenem postopku zastopa odvetnik, dodeljen z odločbo o brezplačni pravni pomoči,11 s pritožbo ni uspela, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju.

1 Gre zgolj za navidezno kumulacijo zahtevkov. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 3. in 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 I Ps 2276/2012 z dne 13. 10. 2014. 5 Odločbi z dne 13. 9. 2012 in 28. 4. 2012. 6 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 8 VIII Ips 303/2017. 9 Na primer VIII Ips 26/2017. 10 1. odstavek 360. člena ZPP. 11 BPP 6/2019.