Jedro

Po 25.6.1991 organi JLA niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Toženka zato zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova.

Okoliščina, da se prejšnje stanovanje nahaja v drugi državi (R Hrvaški), v tem sporu izključuje možnost, da bi se toženka lahko sklicevala na pridobljeno stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju in s tem na pravico do ponovne vselitve vanj.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženki, da izprazni stanovanje v ... in ga praznega izroči tožeči stranki. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da Komanda garnizona ... po 25.6.1991 ni mogla pravno veljavno upravljati s spornim stanovanjem. Odločba o dodelitvi spornega stanovanja toženki z dne 4.10.1992 tako ni veljavna.

Drugostopno sodišče je zavrnilo pritožbo, ki jo je vložila toženka sama in pritožbo, ki jo vložila toženka po svojem pooblaščencu in potrdilo prvostopno sodbo. Pritrdilo je pravnim zaključkom prvostopnega sodišča. Poudarja, da v spornem primeru ni pomembno, da je toženka prepustila prejšnje stanovanje v Splitu v zameno za sporno stanovanje. Odločba za sporno stanovanje namreč ne zadeva zamenjavo stanovanj, temveč dodelitev stanovanja oz. novo ureditev stanovanjskega razmerja.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano drugostopno sodbo spremeni. Poudarja, da ima pravico do drugega primernega stanovanja. Prejšnje stanovanje v Splitu je namreč toženka pridobila na podlagi dvostranske stanovanjske pogodbe, ki je bila realizirana in je nato to prejšnje stanovanje oddala, da je pridobila sporno stanovanje. Zato ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala kot izpolnitev svoje obveznosti. Ker stanovanja v Splitu, ki je v drugi državi, ni mogoče več nuditi, bi bilo potrebno v izreku sodbe določiti, da je tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost le, če ji tožeča stranka nudi drugo primerno stanovanje.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije. Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili predpise, ki so odločilni za presojo bistvene okoliščine, ali je odločba Komande garnizona, Stanovanjskega organa ... z dne 4.10.1991 zakonita oz. ali predstavlja veljaven pravni naslov za toženkino bivanje v spornem stanovanju. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela na seji dne 25.6.1991, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na podlagi 1. odstavka 9. člena cit. ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade. Z uveljavitvijo navedenih določb tako Komanda garnizona in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, po 25.6.1991 niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Tudi trimesečni moratorij ni mogel vplivati na veljavnost temeljne ustavne listine in ustavnega zakona. S sklepom Skupščine Republike Slovenije, s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (Stališča in sklepi Skupščine Republike Slovenije z dne 2.10.1991), kot pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Prilogi k skupni deklaraciji sta vzpostavili pravno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991, le na določenih področjih (npr. režim na meji, varnost meja, carine ipd.). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so pred 25.6.1991 upravljali zvezni organi (torej tudi s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedenim datumom. Pravica razpolaganja JLA s tem premoženjem je tako prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje. Odločba Komande garnizona, Stanovanjskega organa ... z dne 4.10.1991, s katero je bilo toženki dodeljeno sporno stanovanje, je tako nezakonita in se toženka v stanovanju nahaja brez veljavnega pravnega naslova.

V reviziji toženka poudarja, da je upravičena do drugega primernega stanovanja, kar bi bilo potrebno določiti v izreku sodbe, s katero je bilo ugodeno izpraznitvenemu zahtevku. Toženka pa od tožeče stranke ne more zahtevati drugega primernega stanovanja. Dolžnosti tožeče stranke preskrbeti drugo primerno stanovanje, namreč za primer, kot je sporni, ne določa noben predpis, ki velja oz. ga je mogoče uporabiti v Republiki Sloveniji. Toženka se je v sporno stanovanje preselila iz stanovanja, ki se nahaja v drugi državi - Republiki Hrvaški (dejanske ugotovitve obeh sodišč) in s preselitvijo v stanovanje, dodeljenim z nezakonito odločbo, v Republiki Sloveniji ni mogla pridobiti pravice do drugega primernega stanovanja. Toženka pa bi se lahko v spornem primeru sklicevala na pridobljeno stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju in s tem na pravico do ponovne vselitve vanj, če bi se stanovanje, v katerem je stanovala prej, nahajalo v Republiki Sloveniji in bi zaradi preselitve v sporno stanovanje razpolagala z njim tožeča stranka. Okoliščina, da se le to nahaja v drugi državi, v tem sporu takšno možnost izključuje, kar sicer pravilno ugotavlja tudi revidentka.

Toženka v reviziji tudi zatrjuje, da je tožeča stranka preko svojih organov priznavala zakonitost pridobitve stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ker naj bi bila izvršena prijava stalnega prebivališča. Prijava bivališča je v tem sporu, ko tožeča stranka zahteva izselitev iz stanovanja, v katerem se toženka nahaja na podlagi nezakonite odločbe, pravno nepomembna.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je glede na povedano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).