Jedro

Pri sodni odločbi gre lahko za listinski dokaz, pri katerem je sicer nujno upoštevati posebnosti njegovega nastanka in specifične vpetosti v pravni red, ki pa se niti po tem v načelu ne razlikuje od vsake druge dokazne listine. Trdno in kot neizpodbojna domneva pravnomočna rešitev predhodnega vprašanja v drugi pravdi ne gre preko izreka tam izdane sodbe; toda preostanek tiste sodbe (njena utemeljitev) ni brez slehernega pomena. Kar je tam jasno in nedvoumno ugotovljeno, je načeloma mogoče privzeti za resnično (kot dejansko domnevo), v drugem postopku pa je treba stranki dopustiti, da zatrjuje in dokazuje nasprotno. Gre torej za izpodbojno domnevo, ki v izhodišču zgolj prevaljuje trditveno in dokazno breme.

Možnost, da je bila tožnica le toženčev alter ego, krinka za njega samega, pomeni, da (ona, on) ne sme kondicirati. Posledica ugoditvi tožbenemu zahtevku bi bila, da bi tožnik sam sodeloval pri delitvi stečajne mase, nastale iz njegovega premoženja, ki pa v prvi vrsti ni več njegovo, saj je primarno namenjeno poplačilu njegovih upnikov.

Sicer pa je toženčev stečajni upravitelj v njegovem imenu trdil, da je bila tožnica samo "agent za nekoga tretjega", da je bila torej zgolj "slamnati mož". Za današnjo sodbo torej ni nujno zaključiti, da če bomo stopili izza te kulise, bomo naleteli ravno in neposredno na toženca. Dovolj je, da tožnica kot slamnati mož nima aktivne stvarne legitimacije, da bi utemeljeno zahtevala vrnitev denarja, ki ga je tožencu nakazovala in izročala le kot navidezna kupovalka njegovih nepremičnin (kot agentka za nekoga tretjega, naj bo to neposredno toženec ali kdorkoli drug z njim povezan).

Izrek

I. Tožničini pritožbi se zavrneta ter se izpodbijani sklep Pg 900/2020-56 potrdi, izpodbijana sodba in sklep Pg 900/2020-57 pa se potrdita v I., III. in V. točki izreka.

II. Intervenientkini pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep Pg 900/2020-57 spremenita: - v II. točki izreka tako, da se ugotovi, da na dan 2. 10. 2014 tožničine terjatve do toženca ne obstajajo niti v znesku 546.775,55 EUR z zakonskimi zamudnimi ob­restmi, tekočimi od navedenega datuma do dneva plačila; - v IV. točki izreka pa tako, da mora tožnica tožencu za stroške postopka na prvi stopnji plačati 10.062,70 EUR, v 15 dneh, če zamudi, pa skupaj še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do dneva plačila.

III. Tožnica mora za stroške v pritožbenem postopku stranski intervenientki plačati 1824 EUR, tožencu pa 3144,68 EUR, vsakemu v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do dneva plačila.

Obrazložitev

**I. Izpodbijani sklep (o dopustitvi stranske intervencije) ter sklep in sodba (o zavrnitvi predloga za zavarovanje dokazov; o ugotovitvi obstoja oziroma neobstoja tožničinih terjatev do toženca)**

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da na toženčevi strani dopusti stransko intervencijo, ki jo je Republika Slovenija priglasila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ter z odločbo, ki jo je izdalo istega dne, sklenilo, da zavrne tožničin predlog za zavarovanje dokazov s toženčevim zaslišanjem (I. točka izreka), in razsodilo, da na dan 2. 10. 2014 obstajajo tožničine terjatve do toženca v znesku 546.775,55 EUR (II. točka izreka), ne obstajajo pa v znesku 524.436,57 EUR (III. točka izreka), obakrat z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od navedenega datuma do dneva plačila. Tožencu je naložilo plačati 3076,22 EUR tožničinih pravdnih stroškov z obrestmi (IV. točka izreka), tožnici pa stranski intervenientki povrniti 441 EUR njenih pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sklep o dopustitvi stranske intervencije ter smiselno zoper zanjo neugodne dele (tj. I., III. in V. točko izreka) pravkar povzetih sodbe in sklepa, stranska intervenientka se zoper to sodbo pritožuje, kolikor je neugod­na za toženca (pod II. in IV. točko izreka), toženec pa izpodbija zgolj stroškovno odločitev (iz IV. točke izreka).

3. Tožnica je odgovorila na toženčevo in na intervenientkino pritožbo ter nasprotovala njuni utemeljenosti. Toženec soglaša z intervenientkino pritožbo, nasprotuje pa utemeljenosti tožničine pritožbe.

**II. Dopustnost stranske intervencije**

4. Toženčev stečajni upravitelj je prerekal obstoj terjatev za vrnitev kupnin, ki jih je tožnica prijavila v postopku toženčevega osebnega stečaja, zato se je tožnica obstoj teh terjatev namenila iztožiti v tej pravdi. Terjatve naj bi ji bile nastale, potem ko je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 550/2017 z dne 17. 4. 2018, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 107/2019 z dne 1. 10. 2019, ugotovljena ničnost treh pogodb, s katerimi je (oziroma naj bi bil: gl. v nadalj.) toženec tožnici v kratkem času na prehodu iz leta 2010 v leto 2011 prodal stanovanje v X., hišo na Y. in apartma v Z. 5. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se ji lahko pridruži (prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev hkrati in v enakih deležih (prvi odstavek 382. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP). Sodelujejo lahko upniki, katerih terjatve so bile prijavljene, in v primeru, da so bile - tako kot tožničine - prerekane, če je bil njihov obstoj tudi ugotovljen s pravnomočno sodbo v pravdi, kot je ta (358. člen in 1. točka tretjega odstavka 362. člena, obakrat v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP).

6. Korist, da v tej pravdi zmaga toženec, je stranska intervenientka utemeljevala s svojim statusom upnice v postopku njegovega osebnega stečaja (zaradi tega statusa je tam med drugim lahko uspela s pritožbo pred Višjim sodiščem v Ljubljani v zadevi Cst 169/2022, na katero se je ob priglasitvi udeležbe sklicevala). Ugotovitev (ne)obstoja tožničinih terjatev po pravkar povzetih pravilih torej neposred­no, po sili zgoraj navedenih določb ZFPPIPP, vpliva na delež in velikost poplačila stranske intervenientke iz mase, nastale po unovčitvi toženčevega premoženja. Intervenientka torej nima samo ekonomskega interesa, ampak tudi pravnega.

7. Sodišče prve stopnje ji je zato utemeljeno dovolilo intervenirati, pritožbeno sodišče je njegov sklep potrdilo, tožničino pritožbo pa zavrnilo s sklepom, ki je del I. točke izreka te pritožbene odločbe (2. točka 365. člena ZPP).

**III. Utemeljenost intervenientkine pritožbe** _Odsotnost (jasnih) razlogov izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih_

8. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta kršitev je podana, če je pritožbeno izpodbijana sodba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, med drugim ker nima razlogov o odločilnih dejstvih ali ti razlogi niso jasni. Tako je bilo tudi v primeru sodbe sodišča prve stop­nje v tej zadevi.

9. V tisti sodbi je bila (v 4., 10. in 11. točki obrazložitve) povzeta (neizčrpno in tudi ne v vsem dovolj natančno, prim. nasl. razdelek te obrazložitve) obramba, ki jo je vodil - glede na naravo tovrstnih pravd, ki jo je treba ves čas ohranjati pred očmi, dejansko ne toženec, pač pa v njegovem imenu - toženčev stečajni upravitelj. a) V zgoraj že navedeni sodbi VII Pg 550/2017 naj bi bilo ugotovljeno, da so bile zadevne tri prodajne pogodbe navidezne: dejansko naj bi šlo za brezplačen prenos, s katerim naj bi se bil toženec poskušal izogniti davčnim obveznostim v velikosti preko 800.000 EUR. b) Svoje premoženje naj bi bil neposredno pred obvestilom, da nad njim poteka davčni nadzor, prenesel na tožnico. c) Ta naj bi bila tudi povezana z njegovim sinom. č) Toženec naj bi bil s svojimi družinskimi člani še naprej uporabljal zadevne nepremičnine. d) Tožnica naj ne bi bila "izkazala" (v smislu dokazala; izraza se uporabljata kot sinonima, vendar to nista: citirani je ustrezen, izključno kadar se odločilna dejstva ugotavljajo do stopnje verjetnosti, npr. pri začasnih odredbah) denarnega toka plačil kupnine.

10. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek presojalo s stališča drugega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ), skladno s katerim, _"[č]e […] je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, […] v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva […] poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov"_. Sodišče prve stopnje je menilo, da tožničino poslovanje s toženčevim sinom (z njegovo družbo, ki je ravno tako končala v stečaju) ne potrjuje njene nepoštenosti pri zadevnih prodajah (prim. 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Sklenitev prodajnih pogodb v času napovedanega davčnega nadzora je sicer imelo za indic toženčeve (ne pa tudi tožničine) nepoštenosti nasproti stranski intervenientki, vendar pa je breme dokazovanja nepoštenosti na tožencu (_de facto_ na njegovem stečajnem upravitelju), ta pa naj ga v tej zadevi ne bi bil zmogel (prim. 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugače pa se je zlasti posvečalo (v 13.-17. točki obrazložitve) ugotavljanju denarnega toka, in kolikor se je o njegovem obstoju prepričalo, je tožbenemu zahtevku ugodilo, sicer pa ga je zavrnilo.

Svojevrsten obrat si je nato privoščilo pri presoji obrestnega tožbenega zahtevka. Ne da bi bilo omenilo 193. člen OZ, se je načeloma utemeljeno sklicevalo na tudi tam določeni kriterij nepoštenosti, pri čemer je v ugodilnem delu sodbe iztoževane zamudne obresti tožnici prisodilo, ker naj bi bil toženec zelo verjetno nepoš­ten zaradi že omenjene sočasnosti prodaj z davčnim nadzorom, in ker "_ni imel namena izseliti se iz nepremičnine na Y._" (18. točka obrazložitve).

11. Prva nejasnost izpodbijane sodbe je nenadna prilagoditev dokaznega standarda. Ta je po dobro utrjenem pojmovanju, oprtem na razlago 215. člena ZPP, glede dejstev, odločilnih za utemeljenost tožbenega zahtevka, na ravni prepričanja, ne pa verjetnosti (četudi morda velike). Izjemoma in v posebnih okoliščinah se ta standard lahko niža, tedaj pa je to treba posebej utemeljiti. Tega v izpodbijani sodbi ni.

Ravno tako ni jasno, zakaj se je toženčevo upiranje (če je to prava beseda: prim. citat dva odstavka višje) izselitvi iz hiše (ta razlog je v izpodbijani sodbi tudi nekako navržen, saj ni nič rečeno tudi o stanovanjih v X. in Z.) ob­ravnavalo samo pri obrestnem zahtevku, ne pa tudi pri presoji zahtevka za vrnitev glavnic. Poleg tega je bila nekaj točk višje v tej obrazložitvi povzeta že v sami izpodbijani sodbi povzeta drugačna obramba, in sicer da so toženec in člani njegove družine nadaljevali z uporabo nepremičnin, s čimer je prvostopenjska obrazložitev postala nejasna in protislovna: (toženčevo) upiranje prepustitvi posesti lastniku (tožnici), ki si za posest stvari prizadeva, in lastnikova (tožničina) privolitev o posestnikovi (toženčevi) neodplačni uporabi stvari nista isto (ta razlika pa ima v zadevnem kontekstu tudi očiten materialnopravni pomen, prim. v nadalj.).

12. Nejasnosti se še množijo. Pojmi, ki jih je uporabljalo sodišče prve stopnje, imajo v zakonodaji in v teoriji obligacij definirano vsebino. Tako so nagibi za sklenitev pogodbe urejeni v 40., navidezna pogodba v 50. in vrnitveni zahtevki pogodbenikov ničnih pogodb v 87. členu OZ. Ni izključeno, da se dejstva posameznega primera - ki osebi v položaju, v kakršnem je toženčev stečajni upravitelj, pogosto niso brez nesorazmernih težav (ali pa sploh ne) spoznatna (kako je bilo glede tega v zadevnem primeru, gl. v nadalj.) - prilegajo več različnim pravilom iz navedenih določb hkrati, a kako jih je sodišče prve stopnje razvrščalo mednje, do te mere ni jasno, da to vodi v nemožnost preizkusa njegove sodbe.

Člen 40 OZ vsebuje med drugim pravilo, da je pogodba nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo - ob nadaljnjem pogoju, da je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti. Sodišče prve stopnje pa je sicer povzelo, da so bile v zadevi VII Pg 550/2017 prodaje tožnici prepoznane za nične zaradi toženčevega nagiba, da se izogne davčnim obveznostim, kar pa po pravkar navedenem pravilu nujno implicira tudi tožničino (vsaj dolžno, če ne tudi dejansko) zavedanje o tem nedopustnem nagibu, medtem ko sodišče prve stopnje na drugih mestih v svoji sodbi s tem neskladno ugotavlja, da je bil (zelo verjetno) nepošten samo on, ne pa tudi ona.

Sodišče prve stopnje je povzelo tudi obrambo z navideznostjo pogodb, a ni o njej ničesar reklo (niti ni o njegovem stališču o njej mogoče ničesar posredno sklepati iz drugih mest iz njegove obrazložitve).

Zlasti pa manjkajo razlogi s stališča materialnopravne določbe, iz katere je samo izrecno izhajalo. Kot je bilo povzeto, je nepoštenost pogodbenic v smislu drugega odstavka 87. člena OZ presojalo zgolj po tožničini povezanosti s toženčevim sinom in po sinhronizaciji pogodb z davčnim nazorom (kar je bilo zgoraj označeno z b in c). Ničesar pa posebej ni razložilo glede elementov, za katere je povzelo, da jih je toženčev stečajni upravitelj tudi še uveljavljal (zgoraj označenih z a, č). Tudi po izbranem materialnopravnem izhodišču ima namreč za presojo nepoštenosti nujno določen pomen zatrjevano toženčevo izogibanje davčnim obveznostim s prodajo premoženja. In (tudi mimo tega, da sta za maloprej omenjeno navidez­nost pogodb po naravi stvari potrebna dva, v zadevnem primeru poleg toženca še tožnica) zatrjevana okoliščina, da toženec in njegovi družinski člani še naprej uporabljajo domnevno prodane nepremičnine, poleg njegove očitno močno indicira tudi tožničino nepoštenost, ki pa je po stališču sodišča prve stopnje ni bilo. O vsem tem izpodbijana sodba nima razlogov ali ti niso jasni.

13. Te kršitve bi po prvem odstavku 354. člena ZPP narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe, če jih pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo ne bi moglo samo popraviti. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da to lahko stori.

_**Nekatera procesnopravna izhodišča na pritožbeni stopnji**_

14. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da o pritožbi lahko odloči na seji (prvi odstavek 347. člena ZPP), saj je bilo vse procesno gradivo za njegovo sodbo že zbrano na prvi stopnji, pravdni stranki sta se o njem imeli široke možnosti izjaviti in sta jih tudi izrabili. Izjavili sta se o trditvah, dokazih in pravnih stališčih druga druge, pritožbeno sodišče pa je do vsega tega gradiva v enakem položaju kot prvostopenjsko. Po dejanski plati namreč temelji današnja sodba samo na nespornih dejstvih in na tistih spornih dejstvih, o obstoju katerih se je dalo prepričati izključno iz listinskih dokazov. Materialno pravo, ki je podlaga te sodbe, sicer ni bilo identično strukturirano (gl. naslednji podrazdelek obrazložitve), a se je toženec (stečajni upravitelj) jasno skliceval na t. i. _condictio ob turpem causam_ in na simulacijo s praktično vseh njenih vidikov, na katerih temelji tudi današnja sodba in so analizirani v nadaljevanju.

15. Ta zadeva je trčila ob dilemo, kakšen (in ali sploh kakšen) dokazni pomen imajo dejstva, ugotovljena v sodbah v drugih postopkih, v katerih sta pravdni stranki - obe ali samo ena - morda sodelovali, morda pa tudi ne. Če preskočimo k zaključku, je stališče pritožbenega sodišča, da gre pri sodni odločbi za listinski dokaz, pri katerem je sicer nujno upoštevati posebnosti njegovega nastanka in specifične vpetosti v pravni red, ki pa se niti po tem v načelu ne razlikuje od vsake druge dokazne listine. Če je zaradi njegove spornosti neko dejstvo treba ugotavljati s pomočjo sodbe iz drugega postopka, jo sodišče kot dokazno listino načeloma prosto vrednoti, po "metodološkem napotku" iz 8. člena ZPP: svoje prepričanje o (ne)obstoju tega dejstva oblikuje, izhajajoč iz vestne in skrbne presoje tega dokaza samega zase in njegovega razmerja do drugih izvedenih dokazov, upoštevaje pri vsem tem tudi postopek kot celoto.

Ni se mogoče strinjati z utemeljitvijo, s katero je pred časom Ustavno sodišče v odločbi Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997 zavrnilo (na koncu 14. točke svoje obrazložitve) stališče, enako pravkar navedenemu (izrazilo naj bi ga bilo Vrhovno sodišče v sodbi, napadeni z ustavno pritožbo, a je revizijska sodba II Ips 440/94 z dne 8. 12. 1994 dejansko temeljila na drugem stališču, in sicer da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku uporabilo izvedenska mnenja iz drugih pravd, čemur revident in poznejši ustavni pritožnik na prvi stopnji ni nasprotoval; to je blizu današnjemu pravilu iz 1. točke 219. a člena ZPP), vsaj ne v njeni absolutni obliki. V vsakem primeru namreč ne drži, da bi se ob upoštevanju sodbe kot listinskega dokaza, da razlogi sodbe o predhodnem vprašanju ne postanejo pravnomočni, pač pa postane pravnomočen samo izrek, obšlo pravila ZPP, niti da sodba ni primeren dokaz za to, da so dejstva, ki so v njej ugotovljena, resnična.

Pomembne določbe ZPP so naslednje. Po 5. členu mora imeti vsaka stranka mož­nost izjave o vsem procesnem gradivu, ki bo vplivalo na sodbo. Natanko iz tega razloga ima po 13. členu rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno, razen če je o njem že pravnomočno odločilo drugo sodišče kot o glavnem vprašanju. "_Kadar [pa] temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na [a] pravnomočno [b] obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede [c] obstoja kaznivega dejanja in [č] ka­zenske odgovornosti storilca._" (14. člen) Končno po prvem odstavku 224. člena t. i. javna listina, ki jo v mejah svoje pristojnosti izda državni organ (kar vključuje tudi sodbe sodišč), dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, pri čemer je po četrtem odstavku dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena.

Iz pravkar povzete ureditve je razvidna gradacija jakosti in obsega vezanosti enega sodišča na sodbo drugega. Najširša je čvrsta vezanost po 14. členu ZPP, ki gre pri pravnomočni obsodilni kazenski sodbi preko izreka: civilno sodišče ne sme ugotoviti dejstev, ki bi takšno sodbo spodkopavala pri njenih zaključkih, maloprej označenih s c in č. Z enako močjo, vendar ožje veže pravnomočna rešitev predhodnega vprašanja, ki je predmet zgolj izreka druge (nekazenske) sodbe. V obeh primerih trdno vezanost potrjuje pravilo iz 9. točke 394. člena ZPP, ki dovoljuje obnovo postopka, kadar se ena pravnomočna sodba na enega od pravkar opisanih dveh načinov opira na drugo, pa je bila slednja sodba z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjena ali razveljavljena. Nadalje tudi pri sodbi kot zgolj javni listini obstaja vezanost, le da manjše intenzitete. Tudi tu gre za vezanost samo na izrek (samo ta v smislu 224. člena ZPP nekaj "potrjuje ali določa"), vendar pa ni nujno, da je ta sodba tudi pravnomočna. Vezanost je zato šibkejša in je tudi izrecno dovoljeno dokazovati neresničnost ugotovljenih dejstev. In končno, če na primer neko sodišče v obrazložitvi sodbe pojasni, da se je prepričalo o obstoju določenega dejstva, ker so o njem skladno izpovedale osebe A, B in C, njihove izpovedbe pa da potrjujejo še listine Č, D in E, je očitno napačno reči, da takšna sodba v drugi pravdi ni primeren dokaz za to, ali je to dejstvo resnično. Zadnjenavedena vezanost je po obsegu potencialno široka in v načelu (ne pa nujno tudi dejansko) razmeroma šibka. Kar je iz te gradacije mogoče povzeti, je, da gre v prvih dveh opisanih primerih za (bolj kot ne) neizpodbojno domnevo (_praesumptio iuris et de iure_), v slednjih dveh pa za izpodbojno domnevo (_praesumptio iuris tantum_).

S tem povezano, a ločeno je vprašanje, kakšna je (oziroma sme biti, da je to us­tavno dopustno z vidika poštenosti postopka) vezanost v primeru, da stranka ni sodelovala v postopku, katerega izsledki (v izreku ali v obrazložitvi odločbe) naj bi jo zavezovali (z manjšo ali večjo stopnjo trdnosti). Primerno je najprej opozoriti, da je kljub vrhunskemu pomenu pravice do izjavljanja celo v primeru zgoraj citiranega 14. člena ZPP (tj. ob identičnem dejanskem stanju v kazenskem in v pravdnem postopku) mogoče resno zagovarjati stališče, da ker je po ureditvi kazenskega postopka obsodba za kaznivo dejanje takšna, da temelji na izčrpnem ugotavljanju materialne resnice, bi bilo neekonomično zanemariti njegove izsledke in na primer v odškodninski pravdi zoper zavarovalnico tej dopustiti dokazovanje, da njen zavarovanec pravzaprav ni povzročil prometne nesreče, za katero je bil pravnomočno obsojen v postopku, v katerem ni sodelovala (A. Galič v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2005, str. 146). Subjektivne meje vezanosti enega civilnega sodišča na pravnomočno sodbo drugega o predhodnem vprašanju so prav tako predmet tehtanja in niansiranja, pri čemer je treba absolutno vezanost v primeru, da stranke niso obakrat iste, načeloma zavrniti (prim. V. Rijavec v pravkar navedenem komentarju, str. 130-132).

Po povedanem pritožbeno sodišče sprejema, da trdno in kot neizpodbojna dom­neva (upoštevaje omenjeni obnovitveni razlog) pravnomočna rešitev predhodnega vprašanja v drugi pravdi ne gre preko izreka tam izdane sodbe; zavrača pa, da je preostanek tiste sodbe (njena utemeljitev) brez slehernega pomena. Kar je tam jasno in nedvoumno ugotovljeno, je načeloma mogoče privzeti za resnično (kot dejansko domnevo), v drugem postopku pa je treba stranki dopustiti, da zatrjuje in dokazuje nasprotno. Gre torej za izpodbojno domnevo, ki v izhodišču zgolj prevaljuje trditveno in dokazno breme. Ob takšnem pristopu ni poštenost postopka z ničimer postavljena pod vprašaj. (Pritožbeno sodišče se je v svojem stališču dodatno utrdilo ob na primer bistveno enakem pristopu angleškega prava, gl. A. Zuckerman: Zuckerman on Civil Procedure, tretja izdaja, Sweet and Maxwell, London 2013, str. 1029-1030; enako je tudi pravilo iz odstavka B Pravila 94 Pravil postopka in dokazovanja haaškega Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, v prostem prevodu pritožbenega sodišča: "_Na zahtevo stranke ali na lastno pobudo, potem ko sta se stranki o tem izjavili, razpravljajoči senat lahko sklene, da bo upošteval dejstva ali verodostojnost listinskih dokazov, ki so bili presojeni v drugih postopkih pred Sodiščem."_)

16. Za vrednotenje ponujenega dokaznega gradiva v tej zadevi je nato še pomembno, da kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede vse dokazne predloge, ki jih je stranka ponudila, pri čemer k dovoljenim izjemam praviloma ne spada vnaprejšnja dokazna ocena, niti ta ni vedno prepovedana: dovoljena je, kadar je mogoče prepričljivo utemeljiti, da izvedba nekega dokaza ne bi mogla vplivati na drugačno ugotovitev odločilnega dejstva (prim. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 631/2009 z dne 6. 6. 2013 in II Ips 267/2018 z dne 6. 6. 2018). To se nanaša na opustitev toženčevega zaslišanja in zaslišanja še ene od prič po tožničinih dokaznih predlogih.

17. Ostala za to sodbo pomembna procesnopravna stališča bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju pojasnjevalo sproti ob drugih temah.

_**Materialnopravna izhodišča na pritožbeni stopnji**_

18. Kot rečeno, se dejstva, kakršna so bila že po povzetku iz izpodbijane sodbe v toženčevem imenu zatrjevana, lahko prilegajo dejanskim stanovom različnih pravil. 19. Iz okvirov že citiranega drugega odstavka 87. člena OZ (v katerem je urejena t. i. _condictio ob turpem causam_, tj. vrnitveni zahtevek iz nečastnega, sramotnega oziroma zavržnega razloga) je pomembno, ali je bil namen zadevnih ničnih pogodb toženčevo izogibanje plačilu obveznosti, saj to očitno nasprotuje temeljnim moralnim načelom v smislu tega odstavka (o tem enako tudi sklep in sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 102/2017 z dne 21. 2. 2017, 10. točka obrazložitve), ter ali je bil od pogodbenikov nepošten samo eden ali pa sta bila nepoštena oba in kakšen je bil v tej primerih pomen ogroženih interesov (prim. 19. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 169/2022 z dne 14. 6. 2022).

20. Glede na pravdno gradivo, zbrano v tem postopku, je treba upoštevati še prva odstavka 50. člena OZ: "_(1) Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. (2) Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost._" Ta sistematika pokaže, da ni nujno, da navidezna (simulirana) pogodba prikriva kakršnokoli drugo (disimulirano, prikrito) pogodbo. Mogoče je, da za predstavo, ki jo pomeni pravni posel in ki je namenjena določenemu občinstvu, ni ničesar: pravni posel je takrat kot Potemkinova vas.

21. Simulacija ima sicer najrazličnejše pojavne oblike. V zadnjem času se je z njo pri nas najbolj poglobljeno in sistematično ukvarjal Luigi Varanelli. V članku Simulacija pogodbe kot sredstvo storitve gospodarskih kaznivih dejanj (Odvetnik, št. 108/2022) med drugim piše, po presoji pritožbenega sodišča v vsem utemeljeno: "_Če gre na primer za fiktivno odtujitev premoženja, je treba oceniti, [α] ali obstajajo aktualni oziroma potencialni upniki odtujitelja, prav tako [β] razloge prenosa, [γ] morebitne povezave (pravne, družinske, po­slovne ipd.) med pridobiteljem in odtujiteljem, [δ] pravno naravo oziroma status pridobitelja (na primer, ali gre za družbo s sedežem v tujini oziroma za družbo, v kateri ni možna preverba imetništva poslovnega deleža), [ε] finančne sposobnosti pridobitelja, [ζ] izvedbene načine in sledljivost denarnih tokov (prenos večje količine gotovine na primer kaže na navideznost posla), [η] objektivno potrebo pridobitelja po določeni stvari ter nenazadnje [θ] naravo in sestavine prenesenega premoženja (na primer, ali je odtujitelj odtujil celotno premoženje ali samo nekaj stvari). Kar sem opisal, so le nekateri (pogostejši) indici, seveda pa [ι] obstajajo še drugi._" (str. 23-24; členitev v oglatih oklepajih je dodana zaradi preglednejšega sklicevanja v nadaljevanju) Pomemben je nadalje tudi naslednji uvid: "_Včasih je simuliranje izvedeno tako prepričljivo in prefinjeno, da uspeta pogodbenika premagati tudi šibke točke te pravne operacije. Takšen je primer navidezne izpolnitve ali izpolnitve ad pompam [vel ostentationem; t. p. zaradi razkazovanja ali postavljanja]. Tu ni navidezna le pogodba, temveč je že sama izpolnitev pogodbene obveznosti zgolj fiktivna (pri navidezni prodajni pogodbi kupec celo nakaže kupnino, ki mu je kasneje vr­njena). Dejstvo, da je prišlo do izpolnitve, v ničemer ne posega v strukturo in pravno naravo simulacije, saj je celotna predstava namenjena zgolj temu, da se tretje osebe spravi v zmoto_." (str. 24, brez reprodukcije opombe iz izvirnika) Pomembna je še opredelitev "slamnatega moža". Gre za obliko simulacije pogodbene stranke, pri kateri se ena oseba navzven kaže kot pogodbenik, a je v resnici pogodbenik nekdo drug, ki ni navzven razviden. Vsi trije, navidezni in resnični pogodbenik ter njuni sopogodbenik morajo soglašati s takšno simulacijo, ki je med drugim tipična za situacijo, v kateri ima dejanski pogodbenik interes, da se ne pokaže kot dejanski pridobitelj stvari ali pravice (na primer _in fraudem creditorum_, tj. zaradi prevaranja upnikov). Kadar slamnati mož toži na izpolnitev pogodbe, ne more uspeti, saj ni resnični imetnik pravice do izpolnitve oziroma, z drugimi besedami, ni "stvarno aktivno legitimiran" (L. Varanelli: Pogodbeno pravo III, Patologija pogodbe, prvi del, GV založba, Ljubljana 2017, str. 334-338 in 375-376).

Končno je po oceni pritožbenega sodišča kot logično posledico in poseben primer stališč iz prejšnjih dveh odstavkov mogoče izpeljati, da je se za slamnatim možem lahko skriva resnični pogodbenik, ki je ista oseba kot navidezni sopogodbenik slamnatega moža: v takšnem primeru gre za poslovanje s samim seboj.

_**Uporaba obojih izhodišč v zadevi pod presojo**_ _α) Ali obstajajo aktualni oziroma potencialni upniki odtujitelja_

22. Del odgovora je na dlani. Toženec je od 2. 10. 2014 v postopku osebnega stečaja, ta pa se po definiciji vodi zaradi nepoplačanih upnikov (prim. 14. člen ZFPPIPP). Kot izhaja iz te sodbe, tožnica mednje dejansko ne spada, spada pa, in to z veliko davčno terjatvijo, stranska intervenientka.

23. Nadalje, kot bo prikazano v naslednjem podrazdelku, ni prerekano in torej ne sporno, da je nepremičnine, v zvezi s katerimi tožnica iztožuje vrnitev kupnin, toženec nanjo prenesel hitro zatem, ko je bil obveščen, da je zoper njega sprožen davčni postopek, v katerem mu je bil nazadnje odmerjen davek preko 800.000 EUR. Tik preden je odtujil stanovanje, hišo in "vikend", se je torej nadenj zgrinjal velik dolg.

24. K temu je še treba dodati, da je značilnost postopka osebnega stečaja, da se v njegovem okviru lahko in tipično tudi se izvede postopek odpusta obveznosti (397. člen ZFPPIPP) s končnim ciljem, da se vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, nastale do začetka postopka njegovega osebnega stečaja, odpustijo (prvi odstavek 408. člena ZFPPIPP). Element iz tega podrazdelka obrazložitve lahko torej indicira motiv, iz katerega bi toženec lahko želel državi onemogočiti ali otežiti izvršbo, pravkar navedena značilnost osebnega stečaja pa tudi možnost, da si prizadeva za prenehanje davčnega dolga do države (slednje se sicer neposredno ne zatrjuje, a je logično nujno implicirano v zbranem procesnem gradivu).

_β) Razlogi prenosa, prvič: navedbe pravdnih strank_

25. Sodišče prve stopnje je temu vprašanju posvetilo premalo pozornosti, po presoji pritožbenega sodišča pa je osrednje in ključno (razlogi prenosa se načeloma lahko in v tej zadevi tudi se prepletajo z vsemi drugimi zgoraj opredeljenimi značilnimi znaki simulacije α in γ-θ). Z njim v zvezi je pomembna tudi konkretna dinamika zatrjevanja in oporekanja, ki jo pritožbeno sodišče zato v nadaljevanju v določeni meri reproducira (ne da bi torej zgolj strnilo najprej toženčeve in nato tožničine navedbe; v tem vrstnem redu zato, ker je trditveno in dokazno breme o simulaciji v izhodišču njegovo in ne njeno), na koncu pa to dinamiko posebej ovrednoti (kot poseben dodaten indic simulacije ι). Kjer je v tej obrazložitve govor o dejstvih, pa ni rečeno (ali s sklicevanjem na dokazila ali s pogojnim naklonom nakazano) drugače, gre za nesporna dejstva, ki jih stranki bodisi skladno zatrjujeta ali pa jih ena zatrjuje, druga pa ne prereka (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

26. Zadevne pogodbe nosijo datume 28. in 29. 12. 2010 (v nadaljevanju tudi Pogodba 1 ali pogodba za - 225 m2 veliko - stanovanje v X. in Pogodba 2 ali pogodba za apartma - s štirimi parkirnimi mesti - v Z.) ter 12. 1. 2011 (Pogodba 3 ali pogodba za hišo na Y.). Kupnina po prvi je bila 214.000, po drugi 320.000 in po tretji 270.000 EUR. V vsakokratnem 3. členu je zapisano, da je tožnica tožencu aro že plačala, in to, po vrsti po Pogodbah 1-3, 70.000 EUR 15. 3., 100.000 EUR 18. 10. in 70.000 EUR 13. 10. 2010. Preostanek naj bi bil plačan s tožničinimi nakazili na toženčev račun v Avstriji pri Banki F. S pravnomočno sodbo VII Pg 550/2017 je bila ugotovljena ničnost teh pogodb, tožnica pa je v toženčevem stečaju prijavila za 1,071.212,12 EUR terjatev (804.000 iz naslova vrnitve glavnic in 267.212,12 za zakonske zamudne obresti).

27. Vse od odgovora na tožbo je toženčev stečajni upravitelj poudarjal dejansko podlago sodbe VII Pg 550/2017, izdane po tožbi sedanje stranske intervenientke zoper tožnico in toženca. Po tisti sodbi naj bi bile Pogodbe 1-3 sklenjene navidezno in naj bi prikrivale neodplačne prenose premoženja, s katerimi naj bi se bil toženec poskušal izogniti davčnim obveznostim. Neposredno pred sklenitvijo pogodb naj bi bil obveščen, da se je proti njemu začel davčni inšpekcijski nadzor, ki naj bi se bil 17. 5. 2011 končal z odločbo o odmeri davka 800.274,89 EUR. Vmes naj bi bil na tožnico prenesel svoje premoženje, in to ne le zadevnih nepremičnin, temveč tudi vozilo, plovilo in poslovni delež. Posli naj ne bi bili sklenjeni na trgu, pač med povezanimi osebami. Tožnica naj bi bila redno poslovala s toženčevim sinom G. G., proti kateremu naj bi se bil tedaj ravno tako vodil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora. Tudi po zemljiškoknjižni izvedbi domnevnih prodaj naj bi bili toženec in njegovi družinski člani nepremičnine ohranili v posesti in jih nespremenjeno uporabljali. Posli naj bi bil navzven prikazani kot odplačni, dejansko pa naj are in kupnine nikdar ne bi bile plačane.

28. Tožnica je odgovarjala, da sodišče prve stopnje ni vezano na dejansko stanje v drugi zadevi. Četudi v zadevi VII Pg 550/2017 plačilo kupnin ne bi bilo ugotovljeno, naj ne bi bilo nobenih zadržkov, da bi se v tej pravdi ugotovilo nasprotno. Pravnomočnost tiste sodbe naj bi obsegala samo ugotovitev ničnosti Pogodb 1-3 v njenem izreku. Obširni povzetki drugih delov sodbe naj bi bili brezpredmetni. Iz nje naj poleg tega tudi ne bi izhajal zaključek, da je tožnica ravnala nepošteno, nedopustno ali slaboverno. S toženčevimi nepremičninami naj bi bila želela le dopolniti svoj "_nepremičninski portfelj v Republiki Sloveniji_", nakup pa da je "_prepoznala kot poslovno priložnost_" (v ta portfelj naj bi bil ob vložitvi njene vloge spadal npr. del stavbe 0000-3868-8, še prej pa mdr. parceli 0000 343/7 in 0000 343/9). Dogovorjene kupnine naj ne bi bile odstopale od tržnih cen. Tožnica naj tožencu ne bi bila na noben način aktivno pomagala pri uresničitvi dom­nevno nezakonitih in nemoralnih ciljev. Ti naj ji ne bi bili znani. S sklenitvijo in izpolnitvijo Pogodb 1-3 naj niti objektivno ne bi bilo mogoče preprečiti plačila davčnih obveznosti, saj naj bi bili toženčevi upniki denarna sredstva lahko zarubili.

29. Toženec (upravitelj) stališču, da z učinkom pravnomočnosti veže samo izrek, ne pa tudi obrazložitev, ni oporekal, pač pa je oporekal temu, da sodbe v zadevi VII Pg 550/2017 v tej pravdi ne bi bilo mogoče upoštevati kot dokaz. Pomembno naj bi bilo, kaj je botrovalo ugotovitvi ničnosti Pogodb 1-3. Pri kritiziranju dotlej predloženih dokazil o plačilih je "_dodatno prereka[l], da bi tožeča stranka sploh kdaj razpolagala z denarjem za sedaj zatrjevana plačila ar in kupnin_". Ne bi naj bilo tudi nobene poslovne logike, da angleška družba preko računa v Celovcu v Sloveniji kupuje nepremičnine, in to od subjektov, povezanih s toženčevim sinom. Lastnica maloprej navedenih parcel 0000 343/7 in 0000 343/9 naj bi bila H., d. o. o., katere družbenik je bil G. G. Nad to družbo naj bi bil februarja 2014 začet stečajni postopek, ki naj bi se bil leta 2016 končal brez razdelitve upnikom. S sklicevanjem na novo listinsko dokazno gradivo naj bi bila tožnica samo zavlačevala.

30. Leto in mesec pozneje se je tožnica odzvala z vlogo z dne 2. 2. 2021, naslovljeno Pisni zapis navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke na 1. naroku, in dodatno zanikala relevantnost in resničnost trditev o svoji povezanosti s tožencem. Njen tedanji direktor, neki "g. I", naj bi bil pred časom govoril z nekdanjim tož­ničinim direktorjem, "uglednim britanskim poslovnežem" J. J., ta pa naj bi mu bil pojasnil, da je med dogovarjanjem o nakupu zadevnih nepremičnin izvedel, da ima toženec v marini (nanjo gleda apartma iz Pogodbe 2) čoln. Ta naj bi bil J. J. ustrezal ("v vseh ozirih"), zato naj bi si bil prizadeval kupiti tudi tega. Tožnica naj bi bila za plovilo tožencu celo vnaprej nakazala "dogovorjeno plačilo". Vendar zaman. Toženec naj bi bil namreč že prejel aro od tretjega kupca, ta pa naj plovila ne bi bil pripravljen prepustiti. Pravdni stranki naj bi se bili zato dogovorili, da toženec del kupnine zadrži za hišo na Y., presežek 200.000 EUR pa nameni za odkup njene po meri izdelane opreme in "primernih umetniških del". Da bi bil poslovnež J. J. kova (J. J. naj bi bil povrhu še "mecen") v tožničinem imenu s tožencem Pogodbe 1-3 sklepal samo zato, da mu pomaga, naj bi bilo absurdno. Če ne bi bil J. J. umrl zaradi koronavirusa, bi bil te navedbe lahko potrdil s svojim zaslišanjem.

31. Toženec (upravitelj) je takoj odgovoril, da če je tožnica predpogodbe podpisala že leta 2010, potrdila o prejemu kupnine pa toženec njej že 2011, naj ne bi bilo opravičljivega razloga, da listine o tem vlaga šele na prvem naroku 2. 2. 2021. Isto naj bi veljalo za potrdila banke F. (trditev in dokazil o vseh denarnih transakcijah pritožbeno sodišče v tem delu obrazložitve ne povzema). Pozna predložitev naj bi sovpadala s spremembami tožničinih navedb. V tožbi je namreč zatrjevala osem nakazil, ki naj bi se ujemala s tedaj predloženima potrdilom banke z dne 15. 1. 2014 in tožničino kontno kartico. Na prvem naroku dodatno predložena bančna potrdila pa naj ne bi bila skladna s tožničinimi prejšnjimi navedbami. Nova potrdila naj bi se glede zadnjih dveh od navedenih osmih nakazil nanašala na plovilo K. (50.000 EUR 14. in 250.000 EUR 15. 2. 2011). Poleg tega naj bi bila tožnica na prvem naroku zatrjevala pet dodatnih nakazil v skupnem seštevku 200.000 EUR, ne bi pa naj bilo logično, da niso bila razkrita že v zgoraj navedenem potrdilu banke z dne 15. 1. 2014 niti v navedeni konto kartici, ki naj bi bila prikazovala vsa tožničina plačila tožencu.

Plačilo ar naj ne bi bilo dokazano, šele na prvem naroku predložene tri predpogodbe in pogodbe o ari pa naj bi bile antedatirane. Pogodbe 1-3 naj bi v 6. členih določale prepustitev v posest kupcu ob sklenitvi pogodb, medtem ko naj bi bili nepremičnine dejansko še naprej uporabljali toženec in člani njegove družine. Tožnica naj bi se bila vknjižila kot lastnica, še preden je plačala celotne kupnine (zatrjevane podrobnejše podatke o tem sodišče ne povzema). Ne bi naj obstajal razumen in obenem pošten razlog, da angleška gospodarska družba tožencu v gotovini in mimo bančnega sistema plača 240.000 EUR za are brez kakršnega koli zavarovanja možnosti bodoče vknjižbe ali vračila ar. Bilo pa naj bi to razumno, če tožnica in toženec nista bila nepovezana, ampak sta aktivno sodelovala s ciljem skriti premoženje pred njegovimi upniki. Brez dokazne vrednosti naj bi bila toženčeva potrdila o prejemu kupnine, ravno tako izročena šele na prvem naroku. Med drugim naj ne bi bilo logično, zakaj toženec tožnici to potrjuje v slovenščini, ki naj je tedanje tožničino vodstvo ne bi razumelo. In zakaj naj bi bil 2. 2. 2011 potrdil prejem celotne kupnine za apartma, če naj bi bili po potrdilih banke, predloženih na prvem naroku, nakazili izvedeni šele po tem (50.000 EUR 7. in 45.000 EUR 9. 2.)? Bilo pa naj bi to razumljivo, če je bila tožnica toženčev pomočnik pri poskusu oškodovanja upnikov.

Predložena naj ne bi bila nikakršna pogodba za opremo hiše na Y. Njeno zatrjevanje naj bi bilo poskus prikriti nakazila, ki kot namen plačila označujejo plovilo K. Toženec je ob tem kot dokaz vložil sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 22/2019 z dne 26. 11. 2020, s katero je bila spremenjena prvostopenjska sodba z dne 5. 10. 2018, tako da je bila ugotovljena ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 22. 12. 2010 in aneksa k tej pogodbi z dne 4. 1. 2011, ki ju je družba L., d. o. o., kot kupovalka sklenila s tožencem kot prodajalcem plovila K., katerega lastninska pravica se prenese 24. 1. 2011. Obrazložitev tiste sodbe naj bi dokazovala toženčev _modus operandi_, da s pomočjo povezanih pravnih oseb (iz Slovenije, predvsem pa tujine, kjer naj ne bi bilo mogoče zagotoviti sledljivosti do končnega dejanskega lastnika pravne osebe) poskuša oš­kodovati svoje upnike, saj naj bi bil v kratkem obdobju december 2010-januar 2011 brez jasno izkazanega denarnega toka kupnine na tretje prenesel vse svoje vredno premoženje. Ugotovitve iz tiste sodbe naj bi nasprotovale tožničinim trditvam v tej pravdi, s kakšnim namenom so bila izvršena nakazila, pri katerih je kot namen navedeno plačilo plovila K. Iz tiste sodbe naj bi bilo razvidno, da so bila vsa nakazila izvršena bistveno po 24. 1. 2011, torej po tem, ko naj bi toženec za plovilo že sklenil prodajno pogodbo z drugim kupcem in na njeni podlagi že prenesel lastništvo na L., d. o. o. Dodatno naj bi bilo iz tiste sodbe razvidno še, da družba L., d. o. o., ki naj bi se bila tožencu za plovilo zavezala plačati kupnino 420.000 EUR, v ta namen ni zagotovila niti evra. Znesek 350.000 EUR naj bi namreč poravnala iz posojila, prejetega s strani družbe M. s sedežem v Londonu, tej pa naj bi bil sredstva za takšno posojilo zagotovila družba N., ravno tako iz Londona. Neposrednega denarnega toka za 350.000 EUR naj med kupovalko L., d. o. o. in tožencem kot prodajalcem nikdar ne bi bilo, saj naj bi bila na toženčevo željo družba N. po prejetem nalogu znesek posojila 350.000 EUR z več posameznimi nakazili nakazala na račun družbe O. iz Miami Beacha na Floridi v ZDA, ki naj bi bila toženčeva upnica po posojilni pogodbi z dne 20. 6. 2007 (te pogodbe naj toženec ne bi bil prijavil v davčnem postopku med podatki o obveznostih iz naslova obligacijskih razmerij, ki presegajo vred­nost 3000 EUR). Denar naj bi bil družbi O. nakazan na transakcijski pri banki F. Denar naj bi torej končno pristal na računih iste banke, kjer imata svoje račune odprte tako toženec kot tudi tožnica. Znesek kupnine 75.000 EUR pa naj bi bila družba L., d. o. o. nakazala na toženčev transakcijski račun, a naj bi bilo v zgoraj navedeni zadevi ugotovljeno, da je to storila šele po tem, ko naj bi ji bila ta denar 1., 10. in 11. 2. 2011 nakazala družba P., d. o. o., katere ustanovitelj in zastopnik naj bi bil toženec sam. "_Denar za plačilo kupnine za plovilo je torej kupcu L., d.o.o. zagotovil sam prodajalec R. R._" (7. stran vloge z dne 17. 2. 2021) Toženec (upravitelj) je še navedel, da dokazno nepodprtih navedb glede poslovnega udejstvovanja in smrti bivšega zastopnika J. J. ne more komentirati, ker jih ne pozna. Kljub temu je dodal, da iz registrskih podatkov za tožnico izhaja, da je bil J. J. rojen 18. 6. 1977, in ker pri svoji starosti naj ne bi spadal v rizično skupino za novi koronavirus, naj bi se porajal dvom, ali so navedbe o njegovi smrti resnične ali pa gre za poskus zavajanja sodišča. Na to naj bi kazalo, da tožnica J. J. označuje za uglednega britanskega poslovneža, čeprav naj bi bilo iz njenih registrskih podatkov mogoče razbrati, da je J. J. novozeland­ski odvetnik s prebivališčem v Avstraliji.

Vse tako zatrjevane nedoslednosti in neobičajno ravnanje v zvezi s prodajo naj bi še dodatno potrjevali, da sta tožnica in toženec povezana, prodaja nepremičnin pa izvedena zgolj navidezno. Tožnica naj bi tako pri sklepanju poslov kot pri morebitnih denarnih transakcijah, če je do njih res prišlo, nastopala le kot agent za nekoga drugega. Kot dodaten dokaz je toženec priložil podatke registrskega organa Združenega kraljestva (_Companies House_) za tožnico. Vse od ustanovitve naj bi bila registrirana kot t. i. speča družba (_I. Company_). Takšne družbe naj bi morale registrskemu organu poleg letnega poročila (_Confirmation Statement, prej Annual Return_), vsako leto oddati še posebne računovodske izkaze (_I. Accounts_). Kot speče naj bi se lahko registrirale družbe, ki ne opravljajo dejavnosti in ne ustvarjajo prometa. Speča družba naj ne bi smela nastopati na trgu. V nasprotnem naj bi registrskemu organu morala sporočiti spremembo iz speče v aktivno družbo. Tožnica, ustanovljena v letu 2007, naj bi bila za obdobja do 28. 2. 2008, 28. 2. 2009, 28. 2. 2010, 28. 2. 2011 in 28. 2. 2012 oddala računovodske izkaze kot speča družba (_I. Accounts_). Iz teh izkazov naj bi izhajalo, da vseh teh letih ni imela sredstev oziroma ni ustvarila prihodkov, iz katerih bi lahko poravnala zatrjevana plačila kupnin. V izkazih, oddanih za obdobje do 28. 2. 2011 in 28. 2.2012, naj bi sicer poročala, da je med letom nastopala kot agent za drugo osebo. To pa naj bi pomenilo, da četudi je takrat izvedla kakšen posel, ga ni za svoj, pač pa za tuj račun. "_Vse navedeno potrjuje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, saj četudi je tožeča stranka formalno nastopala kot kupec po prodajnih pogodbah, je iz njene lastne poslovne dokumentacije razvidno, da v resnici ni bila ona tista, ki bi kupila in plačala tu obravnavane nepremičnine. Nastopala je le kot agent oziroma posrednik za nekoga drugega_." (str. 8 toženčeve / upraviteljeve vloge).

32. In končno, tožnica je v vlogi z dne 14. 10. 2022 ponovila svoja stališča o neučinkovanju sodbe VII Pg 550/2017 preko zgolj njenega izreka. Toženec naj bi bil prezrl, da je bila tam ugotovljena ničnost Pogodb 1-3 podlaga tudi za njegovo kondikcijo (da se je spet vknjižil kot lastnik nepremičnin), ne pa le za njeno (ki jo zdaj iztožuje). Ne bi naj pojasnil, zakaj sam sme kondicirati, ona pa ne. Stečajni upravitelj naj bi si prizadeval doseči dvojno povečanje stečajne mase. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka naj ne bi bil dosežen vzgojni in preventivni namen iz drugega odstavka 87. člena OZ. Primerjalnopravno naj bi teorija in sodna praksa sodišča svarili, naj zavrnilnimi sodbami ne povzročajo še hujših posledic in izboljšujejo položaja stranke, katere kriminalna količina je večja - z očitno implikacijo, da je v tej zadevi toženčeva večja od tožničine. Tožnica je sklenila: "_Tožena stranka je tista, ki se je s prodajo svojih Nepremičnin očitno skušala izogniti davčni izvršbi na premoženje v njeni lasti[,]"_ (str. 4) in zatrdila, da so Pogodbe 1-3 nične _"zlasti iz razloga prispevka tožene stranke_". Toženec (zanj upravitelj) naj bi v tej pravdi podal le pavšalne in nedokazane trditve o tožničini nepoštenosti.

_β) Razlogi prenosa, drugič: dejanski zaključki pritožbenega sodišča_

33. Iz zadnjih citatov nekaj vrstic višje je vidno, da naposled niti za tožnico ni bilo sporno, da se je toženec s sklenitvijo Pogodb 1-3 res poskušal izogniti davčnemu dolgu in izvršbi na svoje nepremičnine. Zlasti pa se je po tem, ko je nazadnje tožnica vztrajala le še pri svojih pravnih stališčih, ni pa se zoperstavila bodisi samo dejstvom, ki jih je toženčev stečajni upravitelj vlogo predtem dotlej še najbolj obširno in razčlenjeno zatrjeval (in je bilo to povzeto dve točki višje), bodisi se ni zoperstavila tudi dokazom, ki jih je za te trditve takrat predložil, začela podirati in sama vase sesedati vsa njena predhodna obramba, da tožencu ni dejavno pomagala pri prizadevanjih, da se izogne obveznostim.

34. Tako je zoper tožničine prejšnje trditve, da je njen nekdanji direktor, ki je sklepal zadevno sporne posle s tožencem, J. J., pokojni ugleden britanski poslovnež (in mecen), toženčev upravitelj trdil in dokazal (z izpiskom Companies Housa B 10 in B 14), da je to 15. 5. 1977 rojeni avstralski pravnik novozelandske nacionalnosti. S tem je dokazno breme prevalil na tožnico, ki pa za svoje trditve ni ponudila dokazov (gl. zlasti na koncu vloge Pisni zapis navedb in dokaznih pred­logov tožeče stranke na 1. naroku). Ni dokazano, niti da je J. J. zares umrl. To je bilo po oceni pritožbenega sodišča s toženčeve strani prerekano tako, da us­treza drugi povedi drugega odstavka 214. člena ZPP: stranka lahko učinek dom­neve priznanja, ki sicer izhaja iz neobrazloženega prerekanja, prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, kadar ne gre za dejstva, ki se nanašajo na njeno lastno ravnanje ali zaznavanje. Navedeno dejstvo je bilo res dvomljivo in je ostalo nedokazano.

35. Ne drži torej, da je tožnica s smrtjo J. J. ostala brez možnosti, da dokazuje svoje zgoraj povzete trditve glede prodaje jahte K. V zvezi s to transakcijo je zlasti pomembno, da iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 22/2019 (B 3) izhaja, da je bila ta prodaja spoznana za nično, ker je toženec s pomočjo oseb iz tujine poskušal oškodovati svoje upnike, pri čemer je bil del njegovega _modus operandi_, da je denar za nakup zagotovil kar sam (bolj konkretno gl. zg.: kar je bilo tam iz toženčevih vlog povzeto še v pogojniku, je treba v okvirih današnje sodbe šteti kot dejstvo: tako je bilo).

V ta sklop tudi spada, da ni dokazan obstoj ustne pogodbe med tožencem in J. J., naj tožnica 200.000 EUR presežka nakazila, nominalno izvedenega za domnevno izjalovljeni nakup jahte, nameni za nakup opreme toženčeve hiše na Y. in umetniških del v njej.

36. Nadalje sicer sploh ni treba izključiti, da dokumentacija o nakazilih, ki jo je tožnica postopoma vlagala v spis, dejansko dokazuje prenos denarnih sredstev; nikakor pa dejstva teh prenosov nujno ne pomenijo tudi plačil (kot enostranskih pra­vnih poslov: plačilo je namreč pravni posel, s katerim plačnik ne le izroča denar, temveč ima ob tem tudi voljo, da se s tem denarjem izpolni denarna obveznost; če pa je pogodba simulirana, je lahko, kot je bilo pojasnjeno, simulirano - zgolj _ad pompam_ - lahko tudi "plačilo": gre samo za izročanje denarja brez resnične volje, da bi se karkoli zares plačalo; to se nenazadnje ujema tudi s tem, kar je bilo točko višje rečeno o toženčevem _modus operandi_). Toženec (upravitelj) je med drugim utemeljeno pokazal na vrzel med tožbi priloženim potrdilom Banke F. z dne 15. 1. 2014 (A 12), v katerem ta banka tožencu potrjuje, da je "v obdobju od 2.2.2011 do 15.02.2011" s tožničine strani prejel osem nakazil, ki naj bi vsa dokazovala poplačevanje glavnic po Pogodbah 1-3 (tožnica je tudi v vlogi z dne 6. 11. 2020 na 6. str. nedvoumno zatrdila, da s tožencem ni bila v nobenem drugem pogodbenem ali nepogodbenem razmerju, da bi mu na njegovi podlagi dolgovala kakršnokoli plačilo, tako da so bili vsi prenosi denarja izključno plačila kupnin po Pogodbah 1-3). Medtem pa je na prvem naroku priložila potrdila o nakazilih, od katerih dve, tisto s 14. 2. za 50.000 in tisto s 15. 2. 2011 za 250.000 EUR, kot namen nakazila navajata plovilo K. (A 21 in A 22). To pa ne postavlja pod vprašaj samo tega, čemu je bilo namenjeno posamezno nakazilo ("plačilu" "kupnin" za nepremičnine ali za plovilo - glede slednjega je že bilo rečeno, da je bilo v pritožbeni sodbi I Cpg 22/2019 ugotovljeno, da je sredstva za "nakup" "kupcu" priskrbel kar toženec sam), temveč ali tudi samo nakazilo ni zgolj zaigrano plačilo in se za nakazilom ne skriva noben resnični pravni posel (ne prodajna pogodba kot dvostranski ne plačilo kupnine kot s to prodajo povezani enostranski pravni posel).

Obenem je tudi res, da je tožnica na pravkar opisan način skozi postopek začela bistveno spreminjati navedbe. Ko so bila kot ne povsem verodostojna (utemeljeno) grajana njeni tožbi priložena enostransko izdana dokazila, je na prvem naroku predložila bolj verodostojna potrdila, ki jih je izdala banka, vendar je to šlo na račun spreminjanja in dodajanja navedb o prodaji jahte ter (po ustni pogodbi) opreme in umetniških del, kar se je pokazalo za neresnično. Pri tem pa je sámo to prilagajanje navedb treba ocenjevati po pravilu iz tretjega odstavka 214. člena ZPP, ki se glasi: "_Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva_." Ne da bi bilo treba še nadalje in bolj podrobno analizirati vse tožničino gradivo in še vsega (obsežnejšega in kakovostnejšega) toženčevega (de facto upraviteljevega), je mogoče že na tej točki reči, _falsus in uno falsus in omnibu_s: tožničine trditve (in način pravdanja) so se namreč na številnih pomembnih mestih pokazale za neresnične (način pravdanja pa neres­nicoljuben in zavlačevalen: dokazila in navedbe je postopoma dozirala v nasprot­ju s temeljnimi načeli iz 9. člena in iz prvega odstavka 11. člena ZPP), da si je v očeh pritožbenega sodišča zapravila vso verodostojnost tudi glede vsega ostalega gradiva, s katerim je sodišče zalagala v podkrepitev svojih tez, zlasti pa te, da tožencu ni aktivno pomagala oškodovati njegove upnike.

37. Da je tako, poleg zgoraj in v nadaljevanju obravnavanih elementov simulacije samostojno morda še v največji meri potrjuje sploh neprerekano dejstvo, da so toženec in člani njegove družine tudi po domnevnih prodajah nepremičnin te še naprej uporabljali nespremenjeno in neodplačno. To je popolnoma sprto s pos­lovno logiko gospodarske družbe, ki bi jo zanimale zgolj ekonomske koristi last­nega "nepremičninskega portfelja". Enako je s tem sprto, kar ravno tako ni sporno, da naj bi bila tožnica (povrhu še nesporno speča družba v tem smislu, da ne sme opravljati dejavnosti in ustvarjati prometa, kot je zanjo veljalo v času dom­nevnega sklepanja in izpolnjevanja Pogodb 1-3) tožencu na roko plačala za 240.000 EUR ar, o čemer si je njeno tedanje vodstvo, ki ni govorilo slovensko, nazadnje pustilo izdati (neverodostojna) potrdila v slovenščini o prejemu celot­nih kupnin (A 37-39), v vmesnem času pa ni poskrbelo za nikakršno zavarovanje možnosti vknjižbe, ali če se ta izjalovi, vrnitve plačil. Zato so tudi po oceni pritožbenega sodišča (za pošteno stranko nerazumljivo pozno predložene) Predpogodbe (A 28-30) antedatirane (podpisa in njegovega datuma za razliko od Pogodb 1-3 na njih ni bilo treba overiti) in niso verodostojne glede dejstva izročitve ar.

38. Namen prenosa je bil torej umakniti nepremičnine dosegu države kot velike toženčeve upnice, pri čemer je bilo tožničino dejavno in zavestno sodelovanje nepogrešljivo in ga tu pretresene okoliščine zanesljivo potrjujejo.

39. Formalnologično sicer drži tožničin ugovor, da sklenitev in izpolnitev Pogodb 1-3 objektivno ohranja premoženje in da je tudi terjatve mogoče v izvršbi zarubiti. Vendar pa vsakdo ve, da nepremičnin ni mogoče odnesti ali skriti, medtem ko je z denarjem, zlasti z gotovino drugače. V tej zadevi pa se je razkrilo, da so bile Pogodbe 1-3 navidezno sklenjene (in ni izključeno, da so bile navidezno tudi izpolnjene), s pravnim učinkom, kakor da bi bil toženec sebe poradiral iz zemljiške knjige, medtem ko je ostal ekonomski lastnik nepremičnin, ki še naprej nespremenjeno uživa vse njihove koristi.

_γ) Povezave (pravne, družinske, poslovne ipd.) med pridobiteljem in odtujiteljem_

40. Tožnica niti ni direktno zanikala toženčeve (upraviteljeve) trditve o njuni medsebojni povezanosti (nasprotovala je le temu, da bi mu bila dejavno pomagala pri oškodovanju upnikov). Del dejanske podlage te sodbe je torej neprerekano dejst­vo, da je poslovala s toženčevim sinom G. G. Del njenega "portfelja" sta bili tudi parceli 0000 343/7 in 0000 343/9, prvotno v lasti H., d. o. o., katere družbenik je bil navedeni toženčev sin. Da se je nad to družbo feb­ruarja 2014 začel stečaj, ki se je leta 2016 končal brez razdelitve upnikom, je še ena vzporednica skrivanja nepremičnin pred upniki s tožničino pomočjo.

_δ) Pravna narava oziroma status pridobitelja (na primer, ali gre za družbo s sedežem v tujini oziroma za družbo, v kateri ni možna preverba imetništva poslovnega deleža)_

41. _Res ipsa loquitur_. Tožnica je bila v zadevno kritičnem času speča družba in vendar je poslovala s tožencem, in to na način (z gotovino; brez zavarovanj; z neprerekano vknjižbo lastnine pred plačilom celotne kupnine; z opustitvijo prevzema posesti po opravljenem nakupu), ki se kaže kot slepo zaupanje - pod predpostavko, da stranke niso povezane z ničimer drugim kot z navadnimi poslovnimi interesi, česar pa zaradi tožničinega sedeža v Angliji ni brez težav preveriti. Še nadaljnja razsežnost netransparentnosti je omogočila sprenevedanje, da je tožničin direktor nekdanji ugledni britanski poslovnež, ki da zato, ker je podlegel kovidu, ne more priti pričat pred sodišče. 42. Isti vzorec se kaže v poslu s plovilom, katerega enak namen oškodovanja upnikov je dokazan s pritožbeno sodbo I Cpg 22/2019, tudi v tistem primeru s pomočjo, ne da bi bila ta odkrito pojasnjena s stvarnimi razlogi za takšno zavito poslovanje, družb iz Anglije in Amerike, kot je bilo vse že zgoraj povzeto, pa ni bilo prerekano.

_ε) Finančne sposobnosti pridobitelja_

43. Rečeno je že bilo (citirana je bila toženčeva/upraviteljeva trditev), da je "plačilo" "kupnine" za plovilo "kupovalki" L., d. o. o., zagotovil "prodajalec" R. R. sam. V toženčevem imenu je njegov upravitelj v tej pravdi zatrjeval, da je bilo toženčevo delovanje tokrat enako, tu pretresene okoliščine pa to potrjujejo.

Tudi je bilo že rečeno, kako ni bilo prerekano, da je bila tožnica v času nastanka Pogodb 1-3 speča družba, ki ne sme opravljati dejavnosti, ustvarjati prometa in nastopati na trgu.

Tožnica pa ni prerekala niti tega, _da po njenih izkazih v letih 2008-2012 ni imela sredstev niti ni ustvarila prihodkov, iz katerih bi bila lahko poravnala zatrjevana plačila kupnin_. Toženec je to posebej zatrjeval na dveh mestih v svojih vlogah (eno je v prejšnjem podrazdelku obrazložitve citirano, drugo pa samo povzeto). To pomembno in zgovorno dejstvo s tožničine strani ni bilo zares zanikano, po presoji pritožbenega sodišča niti konkludentno ne (v smislu tistega dela prve povedi drugega odstavka 214. člena ZPP, po katerem zanikanje ne mora biti izrecno in obrazloženo, če namen zanikanja zanesljivo izhaja iz siceršnjih strankinih navedb). Sama zatrjevana nakazila kot delno sicer dokazani (zgolj) prenosi denarnih sredstev od tožnice k tožencu namreč - v kontekstu zlasti pravnomočne sodbe VII Pg 550/2017 (A 13), ki je v nasprotju s tožničinim mnenjem mogla dokazovati in v nasprotju s tožničinim zatrjevanjem dejansko tudi je dokazovala njeno sodelovanje pri toženčevem poskusu oškodovanja njegovih upnikov in torej njeno nepoštenost (gl. zlasti 35. točko obrazložitve tiste sodbe) - ne pomenijo, da je tožnica konkludentno trdila, da je sama premogla zadostna sredstva za sporne nakupe.

Iz tega razloga (neprerekanosti in posledične nespornosti tega dejstva) sploh ni bilo treba izvesti (tudi sicer na prvi stopnji neizvedenega) dokaza po toženčevem (upraviteljevem) predlogu, naj sodišče "_banko F., neposredno pozove na predložitev podatkov: o prometu na bančnem računu IBAN: AT1000 (tožnice kot zatrjevanega imetnika), in sicer za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011; in o prometu na bančnem računu IBAN: AT6001 (toženca kot zatrjevanega imetnika), in sicer za obdobje od 1. 1. 2010 dalje_," s čimer bi se lahko potrdilo, da tožnica zatrjevanih plačil ni izvedla v svojem imenu in za svoj račun, pač pa kot posrednik "_z denarnimi sredstvi nekoga drugega (s sredstvi toženca ali katere od z njim povezanih družb)_" (str. 8 toženčeve vloge z dne 16. 2. 2021). Gre za dejstva, ki so zunaj zaznavne sfere toženčevega upravitelja, ta jih je tudi zelo precizno glede na svoje spoznavne možnosti zatrjeval, in ker na nasprotni strani ni bilo nobenega zoperstavljanja, je končno dejanski zaključek ta, da tožnica ni imela lastnih sredstev, da bi bila z njimi lahko kupila toženčevo hišo in dve stanovanji.

_ζ) Izvedbeni načini in sledljivost denarnih tokov (prenos večje količine gotovine na primer kaže na navideznost posla)_

44. Čeprav nazadnje to dejstvo ni bilo dokazano, je tožnica že sama zatrjevala, da je aro po vsaki od Pogodb 1-3 tožencu plačala v gotovini, skupno 240.000 EUR. Plačilo tolikšnega zneska "na roko" v gospodarskem prometu ni običajno, zakaj naj bi bilo utemeljeno s (poštenimi) stvarnimi potrebami in razmerami konkretnih pogodbenic, pa ni bilo pojasnjeno. K temu elementu simulacije spada tudi nadaljnja nepojasnjena nenavadna okoliščina, da je tožnica tožencu sredstva za plačilo nepremičnin v Sloveniji nakazovala pri obema skupni banki v Celovcu.

45. Tudi v tem kontekstu je pomembna zabrisana sledljivost denarnih tokov, po katerih bi bilo mogoče sklepati, ali je tožnica premogla dovolj sredstev (in iz katerih pravnih naslovov), da bi si bila lahko privoščila nakup toženčevih nepremičnin (v vrednosti milijona evrov, če se upošteva še zatrjevani nakup opreme in umetniš­kih del v toženčevi hiši na Y.).

_η) Objektivna potreba pridobitelja po določeni stvari_

46. O tem je bilo tudi že vse bistveno rečeno s tem, da je toženec s člani družine navidezno prodane nepremičnine nespremenjeno in neodplačno uporabljal še naprej.

47. Dodatno glede tožničinega nepremičninskega "portfelja" obstaja še nesporno dejstvo, da se sta se v njem znašli dve nepremičnini, ki sta bili prvotno v lasti družbe, katere družbenik je bil toženčev sin. Kaj je tožnica počela s tema nepremičninama (o njeni "objektivni potrebi" po teh nepremičninah) ni nič znano, je pa zanesljivo (nesporno, neprerekano po zgoraj povzetih navedbah ene ali druge pravdne stranke), da sta se v njenem "portfelju" znašli le začasno in da se iz njiju niso poplačali upniki navedene družbe, ki je prišla v stečaj, končan brez razdelitve upnikom.

_θ) Narava in sestavine prenesenega premoženja (na primer, ali je odtujitelj odtujil celotno premoženje ali samo nekaj stvari)._

48. Prenesene so bile nepremičnine, v katerih so toženec in člani njegove družine bivali. S Pogodbami 1-3 so bile prenesene v istem obdobju in iz istega razloga kot plovilo. Očitno je šlo za velik del, če ne za vse vrednejše toženčevo premoženje.

_ι) Drugi indici_

49. Kot je ravnala v pravnem prometu, je tožnica ravnala tudi v procesu, med obojim pa je določeno moteče ujemanje. Trditveno in dokazno gradivo je vsakokrat priskrbela pozno in ga postopoma dozirala, obenem pa je bilo to vselej skopo, oklesteno le na ta obseg, da je odgovorilo na izzive, ki ji jih je postavljal toženec, zastopan po stečajnem upravitelju, ki je bil s svojimi zmožnostmi odkrivanja, kaj se je zares zgodilo, po naravi stvari omejen. Pri tem pa je gradivo, ki ga je on zagotavljal, skozi vso pravdo ohranjalo koherentnost, tudi ko je bil prisiljen zahajati v vse večje podrobnosti, tožnica pa se je zapletala in nazadnje tudi zapletla s spreminjanjem navedb, kot je vse bilo razloženo.

50. Ne da bi bilo to posebej zatrjevano (je pa to nujna logična implikacija dejanske podlage te sodbe), je treba pripomniti, da ima toženec objektivno gmotno korist, da ta pravda poteka karseda dolgo (korist ima torej tudi od njenega zavlačeva­nja), saj vsaj ves ta čas lahko še naprej brezplačno uporablja nepremičnine, in to neoziraje se na to, ali se bo in za koliko iz njih s svojo davčno terjatvijo država nazadnje poplačala, in neoziraje se na to, ali bo pri tem poplačilu participirala tož­nica. Neposreden zaključek pritožbenega sodišča in predmet te njegove sodbe v vsakem primeru je, da slednje ne bi bilo utemeljeno.

51. Pooblastilo, da pretresa ta indic, ima pritožbeno sodišče tudi v okviru tistega dela 8. člena ZPP, po katerem mora sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati tudi "uspeh celotnega postopka", kar vključuje tudi vedenje, odkritost in kooperativnost strank v postopku.

_**Pomen ugotovljene navideznosti Pogodb 1-3 za utemeljenost tožbenega zahtevka**_

52. Vsi zgoraj analizirani elementi α-ι so indici, ki se medsebojno krepijo in istos­merno kažejo eno in isto: šlo je za fiktivno odtujitev bistvenega dela toženčevega nepremičnega premoženja z namenom, da se toženec izogne plačilu davčne obveznosti 800.000 EUR, tožnica pa je bila pri tem njegova dejavna in voljna pomočnica.

53. Moč teh indicev, ki so bili bodisi dokazani bodisi niso bili niti prerekani, nekaterih že posamič (najvpadljiveljša je ohranitev toženčeve posesti, ne da bi mu bilo treba za to kaj plačati; sem pa na primer spada tudi neobstoj zadostnih tožničinih sredstev, da bi si bila lahko privoščila sporne nakupe), sploh pa kot celote, je tolikšna, da je v skladu z že pojasnjenimi izhodišči izjemoma, a po presoji pritožbenega sodišča dopustna vnaprejšnja dokazna ocena z zavrnitvijo toženčevega zas­lišanja _"o vseh okoliščinah v zvezi s sklenitvijo in izpolnitvijo [Pogodb 1-3], njihovo vsebino, glede plačila celotne kupnine za Nepremičnine (vključno z aro), glede izpolnitve obveznosti pravdnih strank iz [Pogodb 1-3]_" (5. str. tožbe; enako na 4. str. predloga za zavarovanje dokazov, vloženega en mesec po tožbi, nadalje delno enako na 5. str. in bistveno isto 6. str. vloge z dne 6. 11. 2020), o zatrjevanem dogovarjanju z J. J. (9. str. vloge z dne 2. 2. 2021 Pisni zapis navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke na 1. naroku) ter delno spet enako o tem, "_da je prejel[] plačilo celotnih kupnin za vse tri nepremičnine, [in bo mogel] potrditi prejem posameznih plačil denarnih sredstev, ki jih v tem postopku zatrjuje tožeča stranka, ter o tem, ali je tožeči stranki razkril[] nagibe, zaradi katerih je želel[] prodati Nepremičnine_". Gola toženčeva beseda glede čisto vseh teh (splošno opredeljenih in široko zastavljenih) dokaznih tem ne bi mogla zamajati sile in koherentnosti drugih zgoraj temeljito pretresenih dejstev (ki so bila - za ceno ponavljanja - v pomembni meri neprerekana in nesporna, sicer pa jasno dokazana s kakovostnim listinskim gradivom, ki ga je v toženčevem imenu priskrbel njegov sedanji zakoniti zastopnik in ga v tej pravdi uveljavljal po pooblaščenki, odvetniški družbi). V primerjavi z njimi meji že na neprimeren dokaz.

54. Na ustreznem mestu zgoraj je že bilo rečeno, da je skupen namen pogodbenikov prodajnih pogodb onemogočiti upnikom, da pridejo do poplačila, z navidezno prodajo vsega ali znatnega dela dolžnikovega vrednejšega premoženja, v očitnem nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli s pomenom iz drugega odstavka 87. člena OZ. Presoditi pa je treba še drug del pravila o _condictio ob turpem causam_, tj. poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.

55. Pravdni stranki sta bili obe nepošteni. Za toženca je to nesporno, zgoraj pa je bilo prikazano, da je bila tožnica njegova pomočnica (pri čemer nikakor ni izključeno, saj se tak sklep vsiljuje, kolikor je to mogoče po dostopnem gradivu presoditi, ne da bi toženec to izrecno priznal, da je bila tožnica njegov alter ego, krinka za njega samega). Njune simulacije ni moglo biti brez skupne (in po vsej verjetnosti ene same enotne, njegove) volje za simulacijo, ki je v tej zadevi zanesljivo podana glede na vse okoliščine.

56. Četudi ima tožnica načelno prav, naj se z zavrnitvijo kondikcijskega zahtevka ne povzroča še hujših posledic, kot izhajajo iz pogodbe, ki je, tako kot so Pogodbe 1-3, nična zaradi njenega nasprotovanja morali; in četudi pravilno interpretira revizijsko sodbo II Ips 79/2018 z dne 6. 9. 2018 s posebnim primerom prav tega pravkar navedenega načelnega izhodišča (tj. da niti nepoštenost obeh pogodbenic avtomatično ne vodi v zavrnitev kondikcijskega zahtevka ene od njiju), pa je po presoji pritožbenega sodišča tožničin primer drugačen.

57. Prvič, tožničina nepoštenost ni bila nič manjša od toženčeve.

Drugič, že zgolj možnost, ki po logični nujnosti izhaja iz zgornje analize zbranega gradiva, da je bila tožnica le toženčev alter ego, krinka za njega samega, po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da (ona, on) ne sme kondicirati. Posledica ugoditvi tožbenemu zahtevku bi v takšnem primeru bila, da bi tožnik sam sodeloval pri delitvi stečajne mase, nastale iz njegovega premoženja, ki pa v prvi vrsti ni več njegovo, saj je primarno namenjeno poplačilu njegovih upnikov. V ta krog zanes­ljivo spada država s svojo terjatvijo za neplačani davek, njeno poplačilo pa bi bilo lahko resno ogroženo. Takšen je torej pomen ogroženih interesov v smislu drugega odstavka 87. člena OZ, ta pa zanesljivo narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

In tretjič, pravkar povzeto ni edini nosilen razlog te sodbe, se pa logično ujema in dopolnjuje z drugim, od njega neodvisnim in njemu po moči prirejenim nadaljnjim nosilnim razlogom. Po njem je bistveno to, da je toženčev stečajni upravitelj v njegovem imenu trdil, da je bila tožnica samo "agent za nekoga tretjega", čemur je z drugimi besedami mogoče reči, da je bila zgolj "slamnati mož". Za današnjo sodbo torej ni nujno zaključiti, da če bomo stopili izza te kulise, bomo naleteli ravno in neposredno na toženca. Dovolj je skladno z že pojasnjenimi materialnopravnimi izhodišči zaključiti, da tožnica kot slamnati mož nima aktivne stvarne legitimacije, da bi utemeljeno zahtevala vrnitev denarja, ki ga je tožencu nakazovala in izročala le kot navidezna kupovalka njegovih nepremičnin (kot agentka za nekoga tretjega, naj bo to neposredno toženec ali kdorkoli drug z njim povezan).

58. Drugih pritožbenih razlogov ni bilo treba preizkušati, saj so zgoraj navedeni zadostovali, da je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki ga izpodbija stranska intervenientka, spremenilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka te pritožbene sodbe.

**IV. Neutemeljenost obeh tožničinih pritožb**

59. Čeprav zgornja obrazložitev le retrospektivno pokaže, da toženčevo zaslišanje ni bilo potrebno (zorni kot pri zavarovanju dokazov pa je vedno prospektiven, tj. zazrt v prihodnost), pa to zadostuje za zavrnitev pritožbe zoper neizvedbo zavarovanja dokaza z zaslišanjem, saj se je po celoviti analizi vsega zbranega gradiva pokazalo, da ta dokaz ničesar pomembnega ne more prispevati k ugotavljanju odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je zato zavrnilo tožničino pritožbo zoper sklep iz I. točke prvostopenjske odločbe in ga potrdilo s svojim sklepom, ki je del I. točke izreka te pritožbene odločbe (2. točka 365. člena ZPP).

60. Bistveni del odgovorov na tožničino pritožbo zoper III. točko izreka sodbe sodiš­ča prve stopnje izhaja že iz zgornje obrazložitve.

61. Tožnica očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do toženčevih pisnih potrdil, da je prejel vso kupnino po Pogodbah 1-3. Neoziraje se na utemeljenost očitka, se je do teh potrdil opredelilo pritožbeno sodišče zgoraj. Ta potrdila niso verodostojna.

62. Res je tudi, da sodišče prve stopnje ni razložilo, zakaj ni zaslišalo S. S. Naj se ga zasliši kot pričo, je predlagala tožnica, ker da "_bo vedel izpovedati o tem, da ga je po nakupu čolna v lasti R. R. kontaktiral R. R. ter se želel dogovoriti za sporazumno razvezo pogodbe, s čimer kupec L. d.o.o. ni soglašal, zato do razveze ni prišlo_" (9. str. vloge Pisni zapis navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke na 1. naroku). Tudi ta dokazni predlog pa je mogoče na podlagi že pojasnjenih stališč zavrniti, saj niti če bi S. S. o vsem tem pričal z vsemi možnimi obeležji resnicoljubnosti svoje izpovedbe, bi bil to le eden od indicev, da sta J. J. in toženec resnično hotela skleniti pogodbo za "čoln" (da je ta pogodba nična in zakaj, izhaja iz sodbe I Cpg 22/2019), ničesar zanesljivega pa ne bi bilo mogoče zaključiti že o tem, ali sta se potem res­nično preusmerila k pobotanju že izvedenega plačila za domnevno izjalovljen nakup plovila s toženčevo terjatvijo za kupnine po Pogodbah 1-3 in še k sklenitvi ustne pogodbe za opremo in umetnine v toženčevi hiši. S tem očitkom in iz njega izpeljanimi nadaljnjimi očitki pritožnica torej ne more uspeti.

63. Pritožnica je še posebej poudarila, da naj ne bi mogla biti zakonita (izpodbijana) sodba, ki tolerira, da je toženec pred pravdo tožnici pisno potrdil prejem kupnin, v pravdi pa je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem začel trditi nasprotno. Stečajni upravitelj je toženčev zakoniti zastopnik, ki ga kot takšen zastopa tudi v tej pravdi (drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP), te svoje vloge pa ne opravlja v toženčevem interesu, pač pa "_zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov_" (prvi odstavek 97. člena ZFPPIPP). Tožnica to ni, stranska intervenientka pa to je, in kot še izhaja iz te sodbe, si je toženec tej svoji resnični upnici prizadeval preprečiti poplačilo, z izdatno tožničino pomočjo. Pritožbeni očitek je, skratka, je v celoti zgrešen.

64. Ne more uspeti niti pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba vsebuje obrazložitev, da tožnica plačil ni "izkazala" vsaj z izpisom iz svojih poslovnih knjig in hkrati na drugem mestu, da je predložila svojo kontno kartico. Bistvo te zadeve, ki ga je sodišče prve stopnje prezrlo, ni v "denarnih tokovih", ki jih tožničina dokazila v določeni meri gotovo dokazujejo, pač pa (pritožbenemu sodišču se je zastavljalo vprašanje, ali ni tožnica v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic zavestno na začetku pravde nastopila z inherentno manj verodostojnimi dokazili o denarnem toku, pozneje pa je prezentirala razmeroma verodostojna bančna potrdila o nakazilih, da razpravo spelje stran od tega bistva), ali so ti delno dokazani denarni tokovi samo prenosi denarja ("iz enega v drug žep"), ki ne pomenijo nikakršnega resničnega plačila (zanesljivo pa ne tožničinega). Tudi vsi drugi pritožbeni očitki, ki se (s samoprizadejano kratkovidnostjo) osredotočajo na denarni tok (domnevno neustrezen dokazni standard gotovosti, medtem ko naj bi bil zakonit standard prepričanje; glede (ne)obstoja obveznosti gospodarskih družb v Angliji oziroma v Sloveniji poslovati preko računa - neodvisno od obstoja takšne pravne obveznosti je plačilo 240.000 EUR "na roko" na splošno treba imeti za neobičajno, kot je bilo že razloženo), ne morejo uspeti.

65. Ne more uspeti niti pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj bi sodišče prve stopnje pritožnici očitalo, da ni "izkazala", da bi bila are plačala s svojega računa, medtem ko tega sama niti trdila ni. Zgoraj je že bilo pojasnjeno, zakaj plačila ar (niti kot izročitev gotovine) niso bila dokazana, bistvo pa je enako kot točko višje.

66. Neoziraje se na utemeljenost očitka, da sodišče prve stopnje neizvedbe dokazov ni obrazložilo z dopustnimi razlogi (res navadno ne zadostuje pojasnilo, da neizvedeni dokazi niso bili potrebni; lahko pa da tudi to zadostuje, če je iz sodbe jas­no, katera dejstva so pravno odločilna, neizvedeni dokazi pa se ne nanašajo nanje), nobeden od dokaznih predlogov iz tega okvira ne more zamajati, kar je bilo zgoraj razloženo pri ugoditvi intervenientkini pritožbi.

Pritožnica poudarja neizvedbo zaslišanja priče S. S., neutemeljeno, kot je bilo že razloženo nekaj točk višje. Ob tem pa si privošči skrajno nekorekten dodatek, ko pravi, da nadaljnje "_navedbe tožene stranke same potrjujejo, da je imela družba L. d.o.o. v lasti S. S. - za razliko od tožeče stranke - težave pri zagotavljanju plačila za čoln in da je šele naknadno in ob sodelovanju R. R. samega v veliki večini s posojilom lahko zaprl finančno konstrukcijo nakupa navedenega čolna_". Toženec (po stečajnem upravitelju) nikakor ni trdil, da bi bil R. R. S. S.-ju ali njegovi navedeni družbi dal posojilo. Trdil je, pa to ni bilo prerekano, da je toženec sam zagotovil del denarja za navidezni nakup plovila (gl. zg.). To pritožbeno navedbo je treba odpraviti kot nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

67. Ker zatrjevani pritožbeni razlogi ne morejo uspeti niti niso podani tisti, na katere pazi samo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo iz drugih razlogov kot sodišče, ki jo je izdalo (353. člen ZPP).

**V. Pravdni stroški na prvi in na pritožbeni stopnji**

68. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

69. Sodišče prve stopnje je (skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP) preverilo potrebnost tožničinih in toženčevih stroškov, in ker je toženčev uspeh ocenilo na 49-odstoten, je štelo, da tožencu v tožničino breme pripada 4930,72 EUR; s tem zneskom je pobotalo potrebne tožničine stroške v ustreznem (komplementarnem) deležu. Obe ti odločitvi je po današnji delni spremembi izpodbijane odločbe treba spremeniti (prim. drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožencu v tožničino breme pripadajo vsi potrebni stroški (glede potrebnosti posameznih postavk pritožbeno sodišče sledi prvostopenjskemu) brez kakršnegakoli pobotanja. Plačati mu torej mora (4930,72 EUR / 0,49) 10.062,69 EUR, v 15 dneh, odkar ji je vročena ta pritožbena odločba, v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila (prim. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).

70. Na pritožbeni stopnji so bili potrebni stroški s sestavo intervenientkine pritožbe (3000 točk po tarifni št. 22/1 Odvetniške tarife, OT, ki se za zastopanje države smiselno uporablja na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o državnem odvetništvu, s povečanjem za pavšal 2 % oziroma 1 % za materialne stroške v obsegu 40 točk po tretjem odstavku 11. člena OT) ter stroški s sestavo toženčeve pritožbe zoper stroškovno odločitev na prvi stopnji (500 točk po tarifni št. 22/1 OT, 2 % za pavšal po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 10 točk, 22 % za DDV po drugem odstavku 12. člena OT in 84 EUR za plačano sodno takso za pritožbo) in s sestavo toženčevega odgovora na tožničino pritožbo (3625 točk po tarifni št. 22/1 OT, 2 % oziroma 1 % za pavšal po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 46,25 točk ter 22 % za DDV po drugem odstavku 12. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) mora tožnica stranski intervenientki povrniti 1824 EUR (3040 točk x 0,6 EUR/točko), tožencu pa 3144,68 EUR ((510 točk x 0,6 EUR/točko x 1,22 + 84 EUR) + 3671,25 točk x 0,6 EUR/točko x 1,22). Obakrat je bila zahtevana tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki so bile intervenientki in tožencu prisojene skladno z zgoraj navedenim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča.