Jedro

Namen 60. čl. ZSR (v konkretnem primeru se ZSR uporablja na podlagi 158. čl. SZ) je bil, da imetnik stanovanjske pravice skupaj z uporabniki ne zaseda tujega stanovanja, če ima na razpolago primerno lastno stanovanje. Zato so podani pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja ne le, če je stanovanje oz. hiša v izključni lasti imetnika stanovanjske pravice, ampak tudi tedaj, če je v solasti imetnika stanovanjske pravice in uporabnikov stanovanja.

Določilo 3. odst. 60. čl. ZSR ne izključuje možnosti, da stanodajalec sam omogoči, da se dogradi družinska stanovanjska hiša, katere dokončanje ne bi bilo možno zaradi slabega gmotnega položaja imetnika stanovanjske pravice in uporabnikov stanovanja, ter na tak način doseže izpraznitev svojega stanovanja. Toda takšna izpolnitev pogojev iz 3. odst. 60. čl. ZSR, ki je v celoti odvisna od tožeče stranke, mora priti do izraza v izreku sodbe.

Od izpolnitev le-te je namreč odvisna utemeljenost odpovedi konkretnega stanovanjskega razmerja in obveznost tožene stranke, da v določenem roku izprazni stanovanje tožeče stranke.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, sprejelo odpoved stanovanjskega razmerja za toženo stranko ter ji naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da je toženka le solastnica sporne stanovanjske hiše. Zato ne more nadaljevati z gradnjo, tudi če se ji prispevajo nepovratna sredstva. Za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja solastne stvari, je po ZTLR predpisano soglasje vseh solastnikov. Zato toženka ne more sama dovoljevati nadaljevanja gradnje. Vprašanje je tudi, kakšni bodo solastninski deleži po vlaganjih. Položaj toženke po 60. čl. ZSR ne more vplivati na pravni status solastnikov. Slednjih ni moč siliti v nadaljevanje gradnje z izselitvijo. Poleg tega se bodo v prihodnosti toženkini premoženjski interesi in interesi njenih sedaj že polnoletnih otrok razhajali. Otroka bosta želela doseči razdružitev hiše v solastnini, za razdružitev v naravi pa ni pogojev. Zato bi toženka lahko ostala brez stanovanja. Toženka še pojasnjuje stališče tožeče stranke do drugih imetnikov stanovanjske pravice, ki imajo dokončane hiše. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija je utemeljena.

Namen 60. čl. ZSR (v konkretnem primeru se ZSR uporablja na podlagi 158. čl. SZ) je bil, da imetnik stanovanjske pravice skupaj z uporabniki ne zaseda tujega stanovanja, če ima na razpolago primerno lastno stanovanje. Zato so podani pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja ne le, če je stanovanje oz. hiša v izključni lasti imetnika stanovanjske pravice, ampak tudi tedaj, če je v solasti imetnika stanovanjske pravice in uporabnikov stanovanja. Tak pa je tudi obravnavani primer. Zato se revident neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da tožena imetnica stanovanjske pravice ni izključna lastnica hiše, temveč le solastnica.

Pač pa se revizijsko sodišče ne strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da za odpoved stanovanjskega razmerja po 3. odst. 60. čl. ZSR, v primeru, če tožeča stranka toženi stranki preskrbi vse potrebno za dokončanje hiše (t.j. organizacija del in nepovratna denarna sredstva), zadostuje zgolj ponudba tožeče stranke. Določilo 3. odst. 60. čl. ZSR ne izključuje možnosti, da stanodajalec sam omogoči, da se dogradi družinska stanovanjska hiša, katere dokončanje ne bi bilo možno zaradi slabega gmotnega položaja imetnika stanovanjske pravice in uporabnikov stanovanja, ter na tak način doseže izpraznitev svojega stanovanja. Toda takšna izpolnitev pogojev iz 3. odst. 60. čl. ZSR, ki je v celoti odvisna od tožeče stranke, mora priti do izraza v izreku sodbe. V tem je potrebno natančno opredeliti, v čem je obveznost tožeče stranke. Od izpolnitve le-te je namreč odvisna utemeljenost odpovedi konkretnega stanovanjskega razmerja in obveznost tožene stranke, da v določenem roku izprazni stanovanje tožeče stranke. Izpolnitev prevzete obveznosti je tedaj odložni pogoj za obveznost tožene stranke.

Ker je tedaj toženi stranki moč odpovedati stanovanjsko razmerje in ji naložiti izpraznitev stanovanja v določenem roku le pod pogojem, da tudi tožeča stranka izpolni svojo ponujeno izpolnitev, bo slednjo potrebno v nadaljevanju postopka natančno opredeliti in odločitev o njej vnesti v izrek sodbe. Tako bo npr. potrebno ugotoviti, katera dela na hiši je potrebno opraviti, da se bo lahko štelo, da je hiša dokončana, in kdo mora poskrbeti za organizacijo ter plačilo teh del. Čeprav je izpolnitev pogoja iz 3. odst. 60. čl. ZSR v interesu tožeče stranke, tudi toženi stranki ni moč zanikati interesa, da se njen položaj glede nadaljnje uporabe spornega stanovanja v določenem roku pojasni. Zato ne bi bilo prav, če bi bila možnost izpolnitve pogoja za tožečo stranko časovno neopredeljena.

Ker je ob povedanem zaradi zmotne uporabe materialnega prava (sodišči nista uporabili 60. čl. ZSR pravilno; 356. čl. ZPP v zvezi s 399. čl. ZPP), ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa (2.odst.395.čl.ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.