Jedro

V repertoar varovanih del tožnika sodijo vsa že objavljana neodrska glasbena dela iz svetovanega repertoarja, in sicer ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Pritožbeno stališče toženke, da je tožnik upravičen upravljati z malimi avtorskimi pravicami tujih avtorjev le, če ga za to pooblastijo tuje kolektivne organizacije, zato ni pravilno.

Materialne avtorske pravice so odpovedljive, razen v primerih, ko to po ZASP ni mogoče. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe nosi uporabnik del. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v točki I. izreka znesek glavnice v višini 1.022,65 EUR zviša na 1.077,30 EUR, - v točki II. izreka se znesek 513,38 EUR zniža na 458,73 EUR in - v točki III. izreka znesek pravdnih stroškov v višini 115,57 EUR nadomesti z zneskom 103,38 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 4. 2010, opr. št. VL 54782/2010, pustilo v veljavi glede prvega odstavka izreka (glavnica v višini 1.022,65 EUR). V preostalem (glede glavnice v višini 513,38 EUR) je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je na račun tožeče stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 115,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse, s prvim odstavkom 338. člena ZPP, predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožniku posledično prizna tudi vse stroške postopka. Navaja, da je materialnopravno napačna zavrnitev uporabe Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006), saj ta ne določa nove tarife, temveč le valorizira tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 1998). Pravilnik 1998 je namreč v 11. členu določal, da se vrednost tarife letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno in da se vrednost tarife lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 odstotkov od začetka koledarskega leta. Na podlagi javno objavljenih podatkov o indeksu rasti cen na drobno in Pravilnika 1998 bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Urada RS za intelektualno lastnino se ni nanašala samo na tarifno prilogo, pač pa tudi na normativni del pravilnika. ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) pa je dal moč skupnega sporazuma celotnemu Pravilniku 1998, torej tudi njegovemu 11. členu. Pravno podlago za rast tarifnih vrednosti zato predstavlja 11. člen Pravilnika 1998, ki bi ga sodišče prve lastnino niti njihova javna objava. Sodišče prve stopnje je tako protiustavno stopnje moralo upoštevati. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika 1998 ni potrebno dodatno soglasje Urada RS za intelektualno in protizakonito odklonilo uporabo Pravilnika 2006 in napačno uporabilo tudi Pravilnik 1998. Materialnopravno pravilno sta pravico do valorizacije tarif priznali tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča, ki je v odločbi I-I-149/98 z dne 28. 6. 2001 jasno navedlo, da imajo splošne določbe Pravilnika potrebno soglasje po drugem odstavku 153. člena ZASP. Pojasnjuje, kdaj je mogoče uporabiti pravilo exceptio illegalis. Pravilnik 2006 je bil sprejet v skladu z zakonom in predstavlja del pravnega reda RS, za presojanje ustavnosti in zakonitosti pa je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču pristojno le Ustavno sodišče RS. Graja tudi način uporabe tarife iz Pravilnika 1998, ker je sodišče na njeni podlagi napravilo napačen izračun nadomestila avtorskega honorarja za pretežni del poslovalnic toženke. Zaradi pomanjkljive obrazložitve uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožuje se zoper odločitev o pravdnih stroških, ki je sploh ni mogoče preizkusiti, pri čemer še posebej izpostavlja, da mu ni bil priznan strošek v zvezi s sodnimi taksami. Meni, da je sodišče izvršilne stroške toženke odmerilo previsoko, potne stroške in sodno takso pa ji je priznalo, čeprav jih slednja ni zahtevala. Meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je po temelju uspel 100 %, po višini pa 67 %, zaradi česar je tožnikov končni uspeh 83,5 %.

Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. členom ZPP predvidene pritožbene razloge. Podaja predlog, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev vseh nadaljnjih pravdnih stroškov; podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da se sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, katera glasbena dela so avtorsko varovana in kdo nosi dokazno breme, ni opredelilo niti do pomena repertoarjev kolektivnih organizacij niti do namena sklenjenih recipročnih sporazumov. Poenostavljeno in pavšalno je zaključilo, da je dokazno breme odpovedi materialnim avtorskim pravicam na toženi stranki ter da slednja tega ni uspela dokazati. Opozarja na spremembo ZASP v letu 2004, s katero naj bi se obseg upravljanja avtorskih pravic omejil tudi v primerih, ko avtorsko delo ne sodi v repertoar kolektivne organizacije. Opozarja na dokument MEMO/08/511, s katerim je Evropska komisija potrdila, da repertoar posamezne kolektivne organizacije sestavljajo glasbena dela, katerih avtorji so na to kolektivno organizacijo prenesli pravice do upravljanja njihovih avtorskih pravic, in repertoar drugih kolektivnih organizacij, ki so z njo sklenile recipročni sporazum. Da je takšno stališče pravilno, izhaja tudi iz mnenja Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL), objavljenega na njegovi spletni strani. Sodišče se do navedenih mnenj ni opredelilo.

Vztraja na stališču, da lahko tožnik zgolj na podlagi naslova glasbenega dela ter imena in priimka oz. psevdonima avtorja ugotovi, ali je slednji vsebovan v podatkovni bazi, ki obsega repertoarje kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene recipročne sporazume. Da lahko tožnik na ozemlju Slovenije uveljavlja materialno avtorsko pravico le za tista avtorska dela, ki so v repertoarju avtorskih organizacij, s katerimi je sklenila recipročne sporazume, izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3402/2011 z dne 14. 3. 2012. Prvostopenjsko sodišče se ni enolično opredelilo do ključnega pravnega vprašanja glede pomena in vpliva sklenjenih recipročnih sporazumov, zato ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da je dokazno breme, ali je uporabljeno glasbeno delo vsebovano v repertoarju kakšne kolektivne organizacije, še vedno na strani kolektivne organizacije in ne uporabnika. Nepravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da toženka z nepredložitvijo izjav o odpovedih avtorjev materialnim avtorskim pravicam ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava prvostopenjsko sodišče ni pravilno presodilo, katera dejstva so ključnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku. Izpostavlja, da je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R. O. B. GmbH & Co KG (v nadaljevanju R.). Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih del, ki niso navedena v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Tudi sicer je toženka s predložitvijo seznamov glasbenih del dokazala, da celoten repertoar družbe R. predstavljajo glasbena dela, ki niso navedena v repertoarju tožnice. Da se seznami nanašajo na obdobje od 2007 do sredine leta 2009 je toženka dokazovala tudi z dopisom družbe R. z dne 26. 5. 2011, do katerega se sodišče ni opredelilo. Hkrati sodišče ni pravilno ocenilo dokazne vrednosti listin, in sicer potrdila družbe R. in M. in dopisa družbe S. z dne 13. 7. 2011, iz katerih nedvomno izhaja, da je toženka predvajala le dela, ki niso zaobjeta v repertoarju nobene kolektivne organizacije. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 182. člena ZASP, ki ureja satelitsko oddajanje varovanih del oziroma priobčitev javnosti po satelitu in odgovarja na vprašanje, katero pravo naj se uporabi za satelitsko oddajanje. Omenjeni člen določa, kdaj imajo avtorji in imetniki pravic v primeru posredovanja vsebine preko satelita zaščito v skladu z ZASP. V primerih, ko v njem navedeni pogoji niso izpolnjeni in ko hkrati ne velja splošni del ZASP, so avtorji in imetniki pravic zaščiteni v skladu z zakonodajo države, kjer se je vsebina posredovala v komunikacijsko verigo. V konkretnem primeru je zato treba uporabiti avstrijsko pravo. Tožena stranka prereka tudi znesek avtorskega honorarja, ki ji ga je prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo po računih št. 2, 6 in 12, ker gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo, pri katerem je treba upoštevati 30 % znižanje. Po računu 16 bi sodišče nadalje smelo priznati le zahtevanih 21,01 EUR. Ugovarja potnim stroškom za pristop pooblaščenke tožnika na narok. Toženki namreč ni mogoče naložiti bremena stroškov, ki nastanejo, če si je nasprotna stranka odvetnika izbrala v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Hkrati sodišče ni upoštevalo, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe. Poleg tega je sodišče v zadevah II P 2144/2010 in II P 2227/2010 naroka opravilo zaporedno, zaradi česar so pooblaščenki tožnice stroški za pristop na oba naroka lahko nastali le enkrat v vsaki posamezni pravdni zadevi.

Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O temelju tožbenega zahtevka: Tožnik kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic v obravnavani zadevi zahteva plačilo avtorskega honorarja za priobčitev neodrskih glasbenih avtorskih del javnosti v poslovalnicah toženke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo, ker je štelo, da toženka, ni uspela dokazati, da ni predvajala glasbenih del iz repertoarja tožnika. Hkrati ni dokazala, da bi se avtorji v oktobru 2007 (obdobje vtoževanih terjatev) odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožnik kot kolektivna organizacija po samem zakonu upravičen upravljati z malimi avtorskimi pravicami domačih in tujih avtorjev. V ZASP je predpisano obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic po tožeči stranki (1. točka 147. člena ZASP in 3. točka prvega odstavka 149. člen ZASP), pri čemer tožnik male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Novela ZASP iz leta 2004, na katero se sklicuje toženka v pritožbi, na tem področju ni uvedla nobenih novosti. ZASP v 146. členu (po spremembi iz leta 2004) določa, da tožnik na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona dovoljuje uporabo del iz repertoarja varovanih del. Vanj glede na Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del sodijo vsa že objavljana neodrska glasbena dela iz svetovanega repertoarja, in sicer ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Podlaga za takšno varstvo je v prvem in drugem odstavku 176. člena ZASP v zvezi z Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del (Ur. l. SFRJ, MP, št. 14/75, 4/86 in Ur. l. RS, št. 24/92) in Svetovno (univerzalno) konvencijo o avtorski pravici (Ur. L. SFRJ, Mp, št. 54/73 in Ur. l. RS, MP, št. 15/92). Pritožbeno stališče toženke, da je tožnik upravičen upravljati z malimi avtorskimi pravicami tujih avtorjev le, če ga za to pooblastijo tuje kolektivne organizacije, zato ni pravilno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na dokument MEMO/08/511, saj gre zgolj za memorandum, ki ni pravno zavezujoč in ne posega v domačo pravno opredelitev.

Sodišče se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank. Toženka bi lahko dokazala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožnika, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorsko varovana zaradi poteka 70-letnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP), ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Vsega tega toženka ni zatrjevala, se je pa sklicevala na dejstvo, da je predvajala avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugovorom toženke, da so materialne avtorske pravice odpovedljive, razen v primerih, ko to po ZASP ni mogoče. Vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe nosi uporabnik del(1). Tudi po stališču pritožbenega sodišča toženki ni uspelo dokazati, da je v spornem obdobju predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in skladne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, zato je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na 14., 15. in 16. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe). Tožena stranka je zatrjevala, da je predvajala avtorsko nevarovana glasbena dela, saj naj bi se avtorji teh del odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic. Tudi z listinami, ki jih je predložila in na katere opozarja v pritožbi (seznami predvajanih del, potrdilo družbe R. in M., dopis družbe Spar z dne 13. 7. 2011), toženka ni dokazala, da so se avtorji del, ki jih je v svojih poslovalnicah priobčila javnosti, odpovedali uveljavljanju materialnih avtorskih pravic.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo, za kar je imelo podlago v Uredbi ES 864/2007 z dne 11. 7. 2007. Na podlagi 8. člena citirane uredbe se za nepogodbene obveznosti, nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine, uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita, oziroma, če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti, pravo države, v kateri je storitev storjena. Neutemeljeno je zato sklicevanje toženke na 182. člen ZASP, saj ta ureja oddajanje satelitskih programov preko RTV organizacij, do česar v konkretni zadevi ni prišlo.

O višini tožbenega zahtevka: Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998. V ZASP-B, ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je bilo določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo, za primer nesklenitve skupnega sporazuma pa je bila ob soglasju obeh strank predvidena odločitev arbitraže. Za prehodno obdobje (do sprejema zgoraj navedenega skupnega sporazuma) je ZASP-B v prehodnih določbah (26. člen) določal, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASB-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo zato potrebno soglasje reprezentativnih združenj, tožnik pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje Pravilnik 2006 sprejel enostransko. Ker akt, ki ga je sprejel tožnik, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika 2006 zavrnilo sklicujoč se na exceptio illegalis. Pravilnik ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti. S tem ni v ničemer poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da določbe 11. člena Pravilnika 1998, ki je predvidevala valorizacijo tarifnih vrednosti, ni mogoče uporabiti iz razloga, ker ta spada v normativni del pravilnika, ki ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Takšno stališče je v sodbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 sprejelo Vrhovno sodišče in s tem pritrdilo večinski sodni praksi, ki je možnost uporabe navedene določbe zavračala, v nasprotju z manjšinsko sodno prakso, ki je njeno uporabo dopuščala. Sodna praksa je bila glede materialnopravnega vprašanja, ali je mogoče uporabiti določbo 11. člena Pravilnika 98 namreč neenotna, Vrhovno sodišče pa je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti z že citirano sodbo opravilo vlogo poenotenja sodne prakse. V tem delu je zato pritožba tožnice neutemeljena.

Tožnik v pritožbi pravilno opozarja na napačen izračun avtorskega honorarja. Sodišče prve stopnje je namreč določilo III-C tarife 98, ki se nanaša na obračun honorarja za trgovska podjetja in blagovno trgovske centre, uporabilo tako, da je prostore, ki merijo nad 600 m2, uvrstilo v eno od alinej, navedenih v III-C/1 členu ter za nadaljnje kvadratne metre nad 600 m2 upoštevalo zgolj en parameter za izračun avtorskega honorarja. Ker gre pri uporabi pravilnika za uporabo materialnega prava, na katerega pravilno uporabo pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ustrezno višino nadomestila, ki predstavlja prikrajšanje tožnika, izračunalo na podlagi neprerekanih navedb o velikosti prodajnih centrov toženke po tarifi iz Pravilnika 1998. Izračun pritožbenega sodišča je sledeč: - račun št. 1 (priloga A4), poslovni prostor v velikosti 3727 m2, avtorski honorar v znesku 56,90 EUR (29,79 + 12 x 1,75 + 8,5 % DDV); - račun št. 2 (priloga A5), poslovni prostor v velikosti 4753 m2, avtorski honorar v znesku 57 EUR (29,79 + 13 x 1,75 + 8,5 % DDV) in restavracija za 281 sedežev 71,31 EUR (65,72 EUR + 8,5 % DDV); - račun št. 3 (priloga A6), poslovni prostor v velikosti 635 m2, avtorski honorar v znesku 32,33 EUR (29,79 + 8,5 % DDV); - račun št. 4 (priloga A7), poslovni prostor v velikosti 3850 m2, avtorski honorar v znesku 57 EUR (29,79 + 13 x 1,75 + 8,5 % DDV); - račun št. 5 (priloga A8), poslovni prostor v velikosti 1305 m2, avtorski honorar v znesku 41,80 EUR (29,79 + 5 x 1,75 + 8,5 % DDV); - račun št. 6 (priloga A9), gostinski obrat – restavracija v izmeri 582 sedežev, 98,88 EUR (91,13 + 8,5 % DDV); - račun št. 7 (priloga A10), poslovni prostor v velikosti 6814 m2, avtorski honorar v znesku 63,67 EUR (29,79 + 15 x 1,75 + 3 x 0,88 EUR + 8,5 % DDV); - račun št. 8 (priloga A11), poslovni prostor v velikosti 1357 m2, avtorski honorar v znesku 41,80 EUR (29,79 + 5 x 1,75 + 8,5 % DDV); - račun št. 9 (priloga A12), poslovni prostor v velikosti 3395 m2, avtorski honorar v znesku 55,10 EUR (29,79 + 12 x 1,75 + 8,5 % DDV); - račun št. 10 (priloga A13), poslovni prostor v velikosti 1077 m2, avtorski honorar v znesku 39,90 EUR (29,79 + 4 x 1, 75 + 8,5 % DDV); - račun št. 11 (priloga A14), poslovni prostor v velikosti 1300 m2, avtorski honorar v višini 41,80 EUR (29,79 EUR + 5 x 1,75 + 8,5 % DDV); - račun št. 12 (priloga A15), poslovni prostor v velikosti 4024 m2, avtorski honorar v znesku 57 EUR (29,79 + 13 x 1,75 + 8,5 % DDV) in restavracija za 218 sedežev, 51,80 EUR (47,74 EUR + 8,5 % DDV); - račun št. 13 (priloga A16), poslovni prostor v velikosti 1288 m2, avtorski honorar v znesku 41,80EUR (29,79 + 5 x 1,75 + 8,5 % DDV); - račun št. 14 (priloga A17), poslovni prostor v velikosti 1060 m2, avtorski honorar v znesku 39,90 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 8,5 % DDV); - račun št. 15 (priloga A18), poslovni prostor v velikosti 1282 m2, avtorski honorar v znesku 41,80 EUR (29,79 + 5 x 1,75 + 8,5 % DDV); - račun št. 16 (priloga A19), za restavracijo s 520 sedeži, 21,01 EUR (upoštevaje zahtevek tožeče stranke); - račun št. 17 (priloga A20), poslovni prostor v velikosti 6247 m2, avtorski honorar v znesku 62,70 EUR (29,79 + 15 x 1,75 + 2 x 0,88 + 8,5 % DDV); - račun št. 18 (priloga A21), poslovni prostor v velikosti 773 m2, avtorski honorar v znesku 34,60 EUR (29,79 + 1,75 + 8,5 % DDV); - račun št. 19 (priloga A22), poslovni prostor v velikosti 750 m2, avtorski honorar v znesku 34,60 EUR (29,79 + 1,75 + 8,5 % DDV); - račun št. 20 (priloga A23), poslovni prostor v velikosti 762 m2, avtorski honorar v znesku 34,60 EUR (29,79 + 1,75 + 8,5 % DDV); Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam toženke, da gre pri računih št. 2, 6 in 12 za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo, zato je potrebno odmerjene zneske znižati za 30 %. Tožena stranka je namreč tovrstne trditve podala prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP), v postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni izkazala, da gre prav za takšen gostinski obrat. Celotni znesek dolga tako znaša 1.077,30 EUR (in ne 1.022,65 EUR). Ta znesek je tožena stranka dolžna poravnati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je določilo sodišče prve stopnje. Zaradi višje glavnice, do katere je upravičena tožeča stranka, je bilo treba v zavrnilnem delu (II. točka izreka prvostopenjske sodbe) navedeni znesek 513,38 EUR nadomestiti z zneskom 458,73 EUR.

O stroških postopka: Neutemeljen je pritožbeni očitek pravdnih strank v zvezi z neobrazloženostjo pravdnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi stroškovnega dela res ni navedlo zneska posamezne priznane postavke. Vendar je odločitev mogoče preizkusiti na podlagi predloženega stroškovnika, na katerem je prvostopenjsko sodišče jasno označilo, katere stroške je priznalo. Pritožnika pa utemeljeno opozarjata na delno napačen izračun pravdnih stroškov. V skladu s tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju OdvT) je namreč potrebno nagrado za postopek izvršbe všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji. Sodišče bi tako moralo priznati tudi zahtevano povrnitev plačane sodne takse, izvršilne stroške toženke pa odmeriti drugače (DDV je zmotno upoštevalo dvakrat). V ostalem sta pritožbi pravdnih strank neutemeljeni. Napačno je tako pritožbeno stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje dosežen uspeh ugotavljati tako po temelju kot po višini. Takšno upoštevanje uspeha namreč pride v poštev le v primerih, ko nastanejo relevantni in hkrati posebni pravdni stroški pri obravnavanju tako temelja kot tudi višine zahtevka, kar ne velja za predmetno zadevo. Pooblaščenka tožnika ima specialna znanja (gre za odvetniško pisarno s patentnim zastopstvom), pri čemer je odvetnikov s tovrstnim znanjem v Ljubljani malo. Hkrati toženka ni izkazala, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo potne stroške za pristope na narok v vsaki od pravdnih zadevi, katerih naroki so bili opravljeni istočasno. Na neizkazanih trditvah pritožbeno sodišče ne more podati svoje odločitve. Pritožbeno sodišče zato šteje, da je pooblaščenka tožnice do potnih stroškov v tem postopku v celoti upravičena.

Zaradi napačnega izračuna višine vtoževanega dolga, je spremenjen tudi uspeh pravdnih strank (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je tako uspela v 70 %, tožena pa v preostanku. Pravilna odmera stroškov pred sodiščem prve stopnje bi za tožnico bila: 45,78 EUR (113,10 EUR – 67,32 EUR) za nagrado za postopek na prvi stopnji, 104,40 EUR za nagrado za narok, 30,24 EUR za potne stroške in parkirnino, vse skupaj povečano za 20 % DDV in sodno takso v višini 114 EUR, kar skupaj znaša 330,5 EUR, glede na uspeh pa 231,35 EUR.

Toženki je sodišče prve stopnje priznalo previsoke izvršilne stroške, saj je dvakrat upoštevalo DDV. Pravilno tako njeni stroški znašajo: 52,20 EUR za izvršilne stroške, 113,10 EUR za nagrado za postopek na prvi stopnji, 104,40 EUR za pristop na narok, 20 EUR pavšala za materialne stroške in 32,40 EUR za fotokopirne stroške, kar povečano za 20 % DDV in sodno takso za redno pravno sredstvo v izvršilnem postopku v višini 40 EUR, znaša 426,52 EUR, glede na dosežen uspeh pa 127,97 EUR. Tako odmerjene stroške je sodišče pobotalo in jih v presežku (103,38 EUR) naložilo v plačilo toženki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede napačnega izračuna vtoževane terjatve in pravdnih stroškov ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člen ZPP). V ostalem je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stranki sta s pritožbo uspeli le z manjšim delom svojega zahtevka. Tožnica je uspela glede napačne odmere višine avtorskega nadomestila (za 3 %), toženka pa v neznatnem delu pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Glede dokaznega bremena že obstaja obsežna sodna praksa, primerjaj npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1133/2012 z dne 19. 12. 2012 in II Cp 207/2013 z dne 10. 7. 2013.