Jedro

Pravno podlago za povračilo stroškov prehrane med delom tožniku v vtoževanem obdobju so predstavljale določbe ZPSDP, ki v skladu z določbo 1. člena tega zakona velja tudi za zaposlene v javnih podjetjih. Določbe ZPSDP za zaposlene pri toženi stranki so veljale tudi po uveljavitvi ZUJF, ki v drugem odstavku 247. člena ZUJF sicer določa, da ZPSDP za javni sektor preneha veljati. Tožena stranka se namreč ne uvršča v javni sektor v smislu določbe drugega odstavka 247. člena ZUJF, zato so določbe ZPSDP za zaposlene pri toženi stranki veljale tudi po uveljavitvi tega zakona.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 167,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 374,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih delov glavnice v plačilo do plačila in odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti njene stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi mu tožena stranka morala v vtoževanem obdobju povračilo stroškov za prehrano med delom izplačevati po 101. členu Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije v znesku 6,12 EUR na dan. Opozarja, da mu, po določilu četrtega odstavka 68. člena Kolektivne pogodbe A. d. o. o., znesek povračila stroškov za prehrano med delom pripada najmanj v višini, določeni z zakonom, ki ureja višino povračil stroškov v zvezi z delom. Po njegovem mnenju je Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP), z uveljavitvijo Zakona za uravnoteženje javnih financ, za toženo stranko prenehal veljati. Pravno podlago za odločitev v obravnavanem sporu zato predstavljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih in relevantnih kolektivnih pogodb. Navaja, da tožena stranka glede na določbe Zakona o javnih financah spada v javni sektor, vendar njeni zaposleni niso javni uslužbenci. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke, ki je javno podjetje, za mesece od februarja 2016 do vključno januarja 2017 zahteva plačilo razlike med izplačanimi stroški za prehrano med delom (ki med strankama niso bili sporni) in zneskom 6,12 EUR na dan, do katerega bi bil po njegovem mnenju upravičen na podlagi kolektivnih pogodb dejavnosti, ki zavezujejo toženo stranko. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku stroške za prehrano med delom izplačevala v pravilni višini, to je v višini, določeni z Zakonom o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP; Ur. l. RS, št. 87/97 in nasl.), zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so pravno podlago za povračilo stroškov prehrane med delom tožniku v vtoževanem obdobju predstavljale določbe ZPSDP, ki v skladu z določbo 1. člena tega zakona velja tudi za zaposlene v javnih podjetjih. V zvezi s tem je pravilno tudi nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da so določbe ZPSDP za zaposlene pri toženi stranki veljale tudi po uveljavitvi Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl.), ki v drugem odstavku 247. člena ZUJF sicer določa, da ZPSDP za javni sektor preneha veljati. Tožena stranka se namreč ne uvršča v javni sektor v smislu določbe drugega odstavka 247. člena ZUJF, zato so določbe ZPSDP za zaposlene pri toženi stranki veljale tudi po uveljavitvi tega zakona. Pritožba neutemeljeno opozarja na 8. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o javnih financah (ZJF; Ur. l. RS, št. 11/11 in nasl.), v skladu s katero so pod pojem "javni sektor" uvrščena tudi javna podjetja. Glede na to, da ZJF ureja povsem drugo področje (sestavo, pripravo in izvrševanje državnega in občinskih proračunov, upravljanje s premoženjem države in občin, zadolževanje države oziroma občin itd.), ki ni sorodno obravnavanemu področju (povračilo stroškov v zvezi z delom), je sodišče prve stopnje pri razlagi pojma "javni sektor" iz drugega odstavka 247. člena ZUJF pravilno upoštevalo opredelitvi tega pojma iz določbe 1. točke 2. člena Zakona o sistemih plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.) in prvega odstavka 1. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.), v skladu s katerima javna podjetja niso del javnega sektorja.

8. Po določbi 2. člena v zvezi s 1. členom ZPSDP se regres za prehrano med delom sicer izplačuje pod pogoji in na način, določen s kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi, ki urejajo izplačevanje teh prejemkov, vendar v višini, ki je določena s tem zakonom. Glede na te določbe ZPSDP pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožena stranka tožniku stroške za prehrano med delom v vtoževanem obdobju izplačevati v skladu s 101. členom Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 38/96 in nasl.). Iz enakega razloga je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na Kolektivno pogodbo Javnega podjetja A. d. o. o., poleg tega pa v vtoževanem obdobju veljavni podjetniški kolektivni pogodbi v četrtem odstavku 67. (A9 ‒ z dne 30. 9. 2015) oziroma četrtem odstavku 68. člena (A8 ‒ z dne 10. 6. 2016) niti ne določata, da delavcem pripada povračilo stroškov za prehrano med delom v višjem znesku od tistega, določenega v zakonu (ZPSDP).

9. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialno pravno pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžan glede na priglašen stroškovnik in v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT) povrniti stroške odgovora na pritožbo v naslednji višini: za sestavo odgovora na pritožbo 225 točk oziroma 135,00 EUR in za materialne stroške 4,5 točk oziroma 2,70 EUR, kar skupaj znaša 137,70 EUR, povečano za 22 % DDV pa 167,99 EUR.