Jedro

Vrhovno sodišče je izhajajoč iz logične, sistematične in namenske razlage na občni seji dne 22. in 23.6.1993 sprejelo pravno mnenje, da podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen (Poročilo o sodni praksi VS RS, št. I/93).

Vrhovno sodišče je v obrazložitvi citiranega pravnega mnenja tudi navedlo, da ima ZDen značilnosti revolucionarnega zakona in je treba v izogib povzročanju novih krivic take zakone razlagati restriktivno. Utesnjujoča razlaga pa napeljuje na zaključek, da vsebuje 5. člen ZDen časovno omejitev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Predlagatelj je bil solastnik parc. št... k.o... To parcelo je s kupoprodajno pogodbo z dne 15.4.1982 in z dodatkom k tej pogodbi z dne 15.4.1982, skupaj z ostalimi solastniki, prodal Opekarni Č.

Predlagatelj zatrjuje, da je bila pogodba sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti in je zato po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS št.27/91-I, v nadaljevanju ZDen) upravičen do denacionalizacije.

Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo. Proti sklepu sodišča prve stopnje je predlagatelj vložil pritožbo in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagatelj v reviziji navaja, da je zmotno stališče višjega sodišča, da denacionalizacija, omogočena z določbo 5. člena ZDen, velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu citiranega zakona. Predlagatelj razlaga, da besedilo 5. člena ZDen ne navaja ustave iz leta 1963, prav tako tudi ničesar, kar bi pogojevalo ter omejevalo uporabo navedenega določila. Po predlagateljevem mnenju bi moralo biti besedilo 5. člena ZDen drugačno, če bi zakonodajalec nameraval omejevati primere iz tega člena. Predlagatelj meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, predvsem določbi prvega odstavka 2. in 5. člena ZDen, ter sta kršili tudi pravila postopka. Pri tem se sklicuje tudi na navedbe v svoji pritožbi z dne 9.10.1997. Zato predlaga revizijskemu sodišču, naj reviziji ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne pristojnemu sodišču v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo nasprotnima udeležencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Predlagatelj v reviziji ni natančneje navedel, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili določbe ZDen. Res je, da ZDen v 5. členu ne določa, da se za upravičenca do denacionalizacije po tem zakonu šteje tudi oseba, katere stvari in premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti v obdobju do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963. Jezikovna razlaga je pri razlagi zakonskega besedila le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila, a hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Razlagalčeva dolžnost je, da jezikovno razlago dopolni in preveri še z drugimi metodami, ki naj jezikovno razlago potrde ali pa utemelje tistega izmed več možnih pomenov, ki je njen pravi (M.Pavčnik, Teorija prava, Cankarjeva založba 1997, str.356). Vrhovno sodišče je izhajajoč iz logične, sistematične in namenske razlage na občni seji dne 22. in 23.6.1993 sprejelo pravno mnenje, da podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen (Poročilo o sodni praksi VS RS, št. I/93).

ZDen v 1. členu določa, da ta zakon ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. V 3. členu Zden so našteti poglavitni povojni predpisi, na podlagi katerih je bilo podržavljeno zasebno premoženje in pomenijo bistveno pravno podlago za uveljavljanje denacionalizacije. Ker se je zakonodajalec zavedal, da v 3. členu ZDen niso našteti vsi predpisi, na podlagi katerih je bilo premoženje podržavljeno, je v 4. členu ZDen določil, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, katerim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Že sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je zakonodajalec s tem zakonom želel popraviti krivice, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej, oziroma v obdobju, ko razlaščencem ni bil zagotovljen pošten postopek za varstvo njihovih pravic.

Sodišče druge stopnje je tudi navedlo, da je časovna omejitev "do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963" določena zato, ker je ta ustava za razlastitev premoženja določila pravično odškodnino in zagotovila sodno kontrolo zakonitosti razlastitvenih upravnih odločb. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi zgoraj citiranega pravnega mnenja tudi navedlo, da ima ZDen značilnosti revolucionarnega zakona in je treba v izogib povzročanju novih krivic take zakone razlagati restriktivno. Utesnjujoča razlaga pa napeljuje na zaključek, da vsebuje 5. člen ZDen časovno omejitev.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno odločili, da kupna pogodba, ki jo je leta 1982 sklenil predlagatelj, ne more biti pravni posel, ki bi lahko bil po 5. členu ZDen podlaga za denacionalizacijo. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.