Jedro

Vročilnica predstavlja javno listino, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar pa za takšno zatrjevanje ne zadostuje pavšalna navedba toženca v pritožbi, da podpis na vročilnici nikakor ne more biti njegov ter da bi gotovo na tožbo odgovoril, če bi jo prejel, temveč je to mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost podpisa, saj sodišče po uradni dolžnosti ne preverja pristnosti podpisa na vročilnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da se odpoveduje najemna pogodba št. 03337, sklenjena med Republiko Slovenijo, Ministrstvom za notranje zadeve in B.V. dne 18.01.1994, za trosobno stanovanje št. 5, v prvem nadstropju v K. ter da je B.V. dolžan stanovanje izprazniti v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki stroške postopka odmerjene na 22.440,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.01.2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in v njej navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bil postopek bistveno kršen zato, ker ni prejel tožbe in nanjo ni mogel odgovoriti. V obrazložitvi sodbe se sicer navaja, da je prejel tožbo 28.10.2004, vendar je ni nikoli prejel, saj bi se prejem takega pisanja spomnil. Zato podpis na vročilnici nikakor ne more biti njegov. Ravno tako ni prejel opomina na izpolnjevanje obveznosti po najemni pogodbi, opomini so bili pred tem in za poravnavo svojih obveznosti je tudi najel kredit. Živi v finančni stiski, ima dva otroka, žena pa zasluži le malo, saj dela na policiji kot čistilka. Z družino nima kam iti, če bi se moral izseliti iz stanovanja, zato bi najmanj, kar bi naredil, v kolikor bi tožbo prejel, to, da bi nanjo odgovoril in s tem, če ne drugo, pridobil na času.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. S tem, ko toženec v pritožbi navaja, da mu ni bila vročena tožba, smiselno očita, da ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta očitek ni utemeljen. Tožba je bila tožencu pravilno vročena v odgovor. Iz podatkov v spisu izhaja, da je vročevalec dne 28.10.2004 (po tem, ko je bil o prispeli pošiljki obveščen že 27.10.2004), osebno vročil tožencu sodno pošiljko z drugopisom tožbe s prilogami in pozivom za vložitev odgovora na tožbo na toženčevem naslovu K., pri čemer je v vročilnici kot podpis prejemnika jasno prepoznaven priimek "V.". Vročilnica predstavlja javno listino, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (224. člen ZPP), vendar pa za takšno zatrjevanje ne zadostuje pavšalna navedba toženca v pritožbi, da podpis na vročilnici nikakor ne more biti njegov ter da bi gotovo na tožbo odgovoril, če bi jo prejel, temveč je to mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost podpisa, saj sodišče po uradni dolžnosti ne preverja pristnosti podpisa na vročilnici.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe še po uradni dolžnosti in ugotovilo, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Toženec navaja, da ni prejel opomina na izpolnjevanje obveznosti po najemni pogodbi, vendar je ta navedba v nasprotju s tožbenimi trditvami in k tožbi priloženim dokazom-opominom pred tožbo z dne 25.08.2004, saj je tožeča stranka zatrjevala, in to izhaja tudi iz opomina, da je toženca večkrat opozorila na kršitev najemne pogodbe, nazadnje pred vložitvijo tožbe dne 25.08.2004 in mu dala rok 15 dni za odpravo kršitev, to je, plačilo zaostalih najemnin v višini 248.734,45 SIT, česar pa toženec ni storil. Iz trditev tožeče stranke in samega opomina izhaja, da je bil ta tožencu poslan s povratnico, sicer pa 3. odstavek 103. čl. Stanovanjskega zakona določa le, da mora lastnik pisno opozoriti najemnika, kar pomeni, da zadošča pisni opomin, ne glede na način kako je bil naslovniku (najemniku) poslan. Toženec navaja, da živi v finančni stiski in da se z družino nima kam izseliti, vendar tega pritožbeno sodišče ne more upoštevati, poleg tega zamudna sodba temelji na predpostavki, da toženec, ki ne odgovori na tožbo, priznava pravno relevantna dejstva, s katerimi se v tožbi utemeljuje tožbeni zahtevek. Za izdajo zamudne sodbe so bile tako izpolnjene vse predpostavke po 318. členu ZPP, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo: tožencu je bila tožba pravilno vročena v odgovor, nanjo v zakonskem roku 30 dni ni odgovoril, ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ravno tako dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana. Dejstva navedena v tožbi in priloženi dokazi namreč izkazujejo, da sta tožeča in tožena stranka sklenili najemno pogodbo, da tožena stranka najemnine že dlje časa ne plačuje (pri čemer iz izpiska odprtih postavk z dne 29.06.2004, ki ga je tožeča stranka navedla kot dokaz za to trditev, izhaja, da tožena stranka ni plačala nobenega obroka najemnine od 19.01.2004 do 18.06.2004) ter da jo je tožeča stranka na to večkrat pisno opozorila, nazadnje z opominom z dne 25.08.2004, ki ima vse zakonsko zahtevane elemente, to je, opozorilo o kršitvi najemne pogodbe in rok 15 dni za odpravo kršitve, česar tožena stranka ni storila. To so pravno pomembna dejstva, ki imajo podlago v materialni določbi 103. člen Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/2003).

Ker torej pritožbeni razlogi niso podan, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pravdni stranki nista zahtevali (1. odstavek 163. člena ZPP).