Jedro

Tretji je za obstoj svoje pravice na predmetu izvršbe zatrjeval vsa pravno relevantna dejstva (obstoj zunajzakonske skupnosti, nakup nepremičnine v času trajanja te skupnosti, soprispevanje sredstev za nakup nepremičnine), ter predlagal zanje tudi dokaze (zaslišanje dolžnice, tretjega in zaslišanje priče), v celoti in natančno pa bo tretji moral podati trditve in dokazne predloge šele v tožbi zaradi nedopustnosti izvršbe.

Izrek

I. Pritožba zoper III. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže, sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor tretjega V. V. zavrne (I. točka izreka). Odločilo je, da tretji lahko v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa vloži tožbo na ugotovitev, da izvršba na nepremičnino, posamezni del št. 94 v stavbi št. 542 k. o. X (ID 000) ni dopustna (II. točka izreka). Dalje je ugodilo predlogu tretjega za odlog izvršbe in izvršbo v zadevah VL 53214/2011, In 17/2012, In 16/2012, In 56/2012, In 265/2012 in In 9/2013 odložilo do pravnomočne odločitve o ugovoru tretjega (III. točka izreka). Odločitev o stroških postopka o ugovoru tretjega je pridržalo do pravnomočne odločitve v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe oziroma do poteka 30-dnevnega roka za vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če tožba ne bo vložena (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep pravočasno vlagata pritožbo upnika zaradi kršitve določb izvršilnega postopka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka 212. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Glede ugovora tretjega navajata, da tretji ni podal zadostne trditvene podlage v svojem ugovoru, predvsem ni navedel konkretnih odločilnih dejstev, s katerimi bi utemeljil, da predmet izvršbe spada v skupno premoženje. Trdita, da v ugovoru tretjega ni podane nobene konkretne trditve o dejstvih, ki bi utemeljevala pavšalne trditve, da naj bi šlo v deležu 40 % predmeta izvršbe za skupno premoženje. Menita, da bi bile najnujnejše pravno relevantne trditve: datum sklenitve zavezovalnega pravnega posla, opredelitev trajanja zunajzakonske skupnosti, izvor premoženja za poplačilo kupnine, dinamika poplačila kupnine, razporeditev deležev na zatrjevanem skupnem premoženju ipd. Po njunem mnenju se je tretji zgolj pavšalno skliceval na listinsko dokumentacijo, ki pa ugovoru ni bila priložena in je ugovor že zato neutemeljen. Dalje menita, da je dokazni predlog za zaslišanje lastninskega prednika dolžnice popolnoma neopredeljen. Menita, da pavšalne ugovorne navedbe, da je zatrjevano mogoče ugotoviti z izvedbo dokazov z zaslišanjem dolžnice in tretjega ter lastninskega prednika konkretnega stanovanja ter z vpogledom v listine, ki opredeljujejo vsebino od dolžnice izterjevanega dolga, ne zadostijo pravnemu standardu substanciranega dokaza. Sklicujeta se na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, ki je v izvršilnem postopku zaradi izterjave preživnine zavzelo stališče, da zgolj pavšalno zatrjevanje, da je bila preživnina za sporno obdobje že plačana, ne zadostuje za obrazložen ugovor. Menita, da tretji ni verjetno izkazal svoje pravice na predmetu izvršbe, saj tretji v prid svoje trditve, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, ni navedel toliko dejstev, da bi bilo mogoče skleniti, da več dejstev govori v prid temu zaključku, kot proti temu zaključku, saj sploh ni navedel nobenih konkretnih dejstev, ki bi jih bilo moč v to smer presojati. Dalje menita, da je dokazna vrednost zaslišanja dolžnice in tretjega, ki sta oba zainteresirana za isti potek oziroma zaključek postopka, izrazito nizka, tretji pa v svojem predlogu poleg zaslišanja ni ponudil prav nobenega konkretnega dokaza (npr. listine), s katerim bi dokazoval svoje trditve o obstoju izvenzakonske zveze in nakupu nepremičnine. Opredeljujeta pojma dokazanosti in izkazanosti. Menita, da bi moralo sodišče v okviru presojanja, ali je izkazana verjetnost, presoditi in oceniti predlagane dokaze. Po njunem mnenju bi sodišče moralo presojati konkretna dejstva vsaj o času obstoja zunajzakonske skupnosti, času nakupa nepremičnine in načinu poplačila kupnine, da bi lahko smatralo za verjetno, da ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Po njunem mnenju glede na navedeno ugovor tretjega ni utemeljen, saj je premalo konkretiziran, posledično pa je neutemeljen tudi predlog tretjega za odlog izvršbe. Menita še, da prodaja nepremičnine na dražbi sama po sebi še ne pomeni izkazanosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Navajata, da tretji v svojem predlogu zgolj pavšalno navaja, da bi mu s prodajo predmeta izvršbe na dražbi nastala materialna in nematerialna škoda, v zvezi s tem pa ne ponudi nobenega konkretnega dokaznega predloga, zgolj trditve pa ne zadostujejo za dovolitev odloga izvršbe, kar potrjujejo navedene odločitve višjih sodišč. Navajata, da predmet izvršbe predstavlja dolžničino posebno premoženje ter, da je druga upnica poplačilno pravico na predmetu izvršbe pridobila na podlagi pravnega posla - sporazuma o zavarovanju terjatev z maksimalno hipoteko, pri čemer bi se upravičeno in pošteno zanesla na podatke zemljiške knjige, varuje jo torej načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kar posledično pomeni, da tretji izvršbe na dotični predmet izvršbe v nobenem primeru ne more preprečiti. Predlagata ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da bosta predlog za odlog izvršbe in ugovor tretjega zavrnjena.

3. Pritožba delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

4. Pritožba zoper III. točko izreka (odločitev o odlogu izvršbe) ni dovoljena, saj pritožnika zanjo nimata pravnega interesa. Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je med drugim tudi pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. To pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je njena pritožba utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist, oziroma stranka, katere pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal. Pritožbeni interes mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe, kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odložilo izvršbo na predlog tretjega le do pravnomočne odločitve o ugovoru tretjega, ta odločitev pa je postala pravnomočna z izdajo predmetnega sklepa višjega sodišča, izvršilni postopek od izdaje tega sklepa dalje ni več prekinjen, tako da bosta že s samo izdajo tega sklepa pritožnika dosegla posledico, ki jo s svojo pritožbo v tem delu zasledujeta, namreč nadaljevanje izvršilnega postopka. Ker se njun pravni položaj tako s pritožbo ne more izboljšati, za odločanje o pritožbi nimata pravnega interesa, zato je višje sodišče njuno pritožbo v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5. V preostalem delu (tj. glede odločitve sodišča prve stopnje o ugovoru tretjega) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev o ugovoru tretjega sprejelo na podlagi stališča, da je ugovor tretjega obrazložen in njegova pravica na predmetu izvršbe verjetno izkazana. Tako stališče je pravilno. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je tretji za obstoj svoje pravice na predmetu izvršbe zatrjeval vsa pravno relevantna dejstva (obstoj zunajzakonske skupnosti, nakup nepremičnine v času trajanja te skupnosti, soprispevanje sredstev za nakup nepremičnine), ter predlagal zanje tudi dokaze (zaslišanje dolžnice, tretjega in zaslišanje priče). Za odločitev o ugovoru tretjega je tretji zadostil zahtevi potrditvenem in dokaznem bremenu. Pritožbena navedba, da bi moral svoje navedbe konkretizirati oziroma datumsko opredeliti trajanje zunajzakonske skupnosti in datum nakupa nepremičnine, ni utemeljena. V tej fazi postopka sodišče pri ugovoru tretjega presoja le, ali je tretji za zatrjevano dejstvo (v konkretnem primeru skupno lastnino na nepremičnini) predlagal dokaze. Ker je tretji predlagal dokaze, to po prepričanju višjega sodišča zadošča za obrazloženost celotnega ugovora (1); v celoti in natančno pa bo tretji moral podati trditve in dokazne predloge šele v tožbi zaradi nedopustnosti izvršbe (prim. drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ in šesti odstavek 65. člena ZIZ). Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče v izvršilnem postopku presojalo in ocenjevalo dokaze. Izvršilni postopek (v okviru katerega se odloča o ugovoru tretjega) ni pravdni postopek, v katerem bi lahko obe stranki neomejeno navajali dejstva, in v zvezi s temi dejstvi predlagali dokaze, ki bi jih izvršilno sodišče nato izvedlo in presodilo, ali je ugovor utemeljen, ali ne. Instrumentarij izvršilnega postopka za kaj takega niti ni primeren, (2) zato je odločitev o tem, ali ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, prepuščena pravdnemu sodišču v postopku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

7. Dalje pritožnika menita, da kljub načelni enakovrednosti dokaznih sredstev v predmetni zadevi sodišče ni upoštevalo, da je dokazna vrednost zaslišanja dolžnice in tretjega izrazito nizka, tretji pa v svojem ugovoru ni predlagal nobenega konkretnega dokaza (listine), s katerim bi dokazoval svoje trditve o obstoju zunajzakonske zveze in nakupu nepremičnine. Pritožbeno zavzemanje za to, da bi se lahko dejstva iz ugovora tretjega dokazovala le z listinami oziroma „konkretnimi dokazi“, nima zakonske podlage. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 izrecno navedlo, da pri predlogu dokazov v ugovoru zoper sklep o izvršbi ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev, to pa velja tudi za ugovor tretjega. Glede na to je tretji za svoje trditve predlagal povsem zadostne dokaze, ki so glede na trditve tretjega tudi zadosti substancirani. Tretji je torej podal dokazno podlago, ki v fazi presoje verjetno izkazane pravice tretjega na predmetu izvršbe zadošča, to pa velja tudi za dokaz z zaslišanjem lastninskega prednika konkretnega stanovanja, ki je razviden iz zemljiške knjige, in zgolj opustitev njegove poimenske navedbe ne povzroči neprimernosti in izgube dokazne vrednosti predlaganega dokaza.

8. V pritožbi se pritožnika sklicujeta na več sodnih odločb, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da se sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 467/2009 nanaša na pravdni in ne na izvršilni postopek, sklepa št. III Cp 1823/1999 in III Cp 1191/1999 istega sodišča se nanašata na ugovor dolžnika in ne na ugovor tretjega, sklep št. III Cp 2243/2006 istega sodišča pa na situacijo, v kateri je bil ugovor tretjega utemeljen, torej na drugačne oziroma za konkretno zadevo neupoštevne pravne situacije, zaradi česar se do njih višje sodišče posebej ne opredeljuje. Poleg tega sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih - ZS sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Na podlagi posamičnih primerov tudi ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso glede posameznih vprašanj, na katera se nanašajo citirani judikati.

9. Glede na navedeno pritožba v delu, v katerem se nanaša na odločitev o ugovoru po izteku roka, ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter peti odstavek 38. člena ZIZ).

(1) Prim. Galič, Jan, Jenull v Zakon o izvršbi in zavarovanju (vključno z novelo ZIZ-A), Komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 223. (2) Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 315/2012 z dne 23. 8. 2013.