Jedro

Utemeljenost višine zahtevka je treba presoditi skozi kriterije iz drugega odstavka 642. člena OZ le v primeru, če dogovor o plačilu med pravdnima strankama ni bil sklenjen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I. točki izreka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke deloma ugodilo in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 5865/2011, z dne 19.1.2011 razveljavilo za del glavnice v znesku 2.003,98 EUR in za del izvršilnih stroškov v znesku 15,95 EUR in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo, in v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugovoru tožencev deloma ugodilo in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.1.2011, opr. št. VL 5865/2011, razveljavilo za del glavnice v znesku 2.003,98 EUR in za del izvršilnih stroškov v znesku 15,95 EUR ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo, v preostalem delu - za glavnico 1.495,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.7.2010 dalje in za izvršilne stroške v znesku 75,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.2.2011 dalje do plačila, pa je predmetni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani ohranilo v veljavi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh tožencema plačati 304,55 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del I. točke izreka in zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da sklep o izvršbi ohrani v veljavi v celoti, tožencema pa naloži plačilo vseh tožnikovih pravdnih stroškov, podrejeno pa predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazal svojih trditev, po katerih dogovorjena cena polaganja ploščic v višini 12 EUR/m2, ni vključevala stroškov materiala in dodatnega dela, ki ne predstavlja samega polaganja ploščic. Iz izpovedi priče J. S., da je za delo na objektu tožencev od tožnika prejel med 3.200 in 3.300 EUR, logično izhaja, da je tožnik pričakoval plačilo najmanj v takšni višini. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti navedbam tožencev, saj sta predložila lažno ponudbo samostojnega podjetnika B. G., poleg tega pa sta se svoje obveznosti poskušala rešiti z zatrjevanjem škode, ki naj bi jo povzročil tožnik. Ker je dokazal, da se je s tožencema dogovoril za vrednost del, kot izhaja iz računa št. 58/10 z dne 27.7.2010, sodišče prve stopnje ne bi smelo določiti cene opravljenih del in vgrajenega materiala po drugem odstavku 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati obračuna sodnega izvedenca, saj ni v skladu s pravili gradbene stroke, temveč bi običajno plačilo za opravljeno delo moralo določiti na podlagi Informativnega cenika keramičarskih del Obrtno – podjetniške zbornice Slovenije. Po navedenem ceniku je cena polaganja najbolj običajnih ploščic 15,30 EUR/m2, cena polaganja vseh drugih ploščic pa do 37,20 EUR/m2, pri čemer navedene cene ne vključujejo materiala in DDV, polaganje obrob, narezanih iz ploščic, pa je obračunano po tekočem metru, običajna praksa je tudi 100% doplačilo za polaganje ploščic okoli umivalnikov, korit, pultov, stropov in kinet, posebej pa se zaračuna tudi dela v režiji v znesku 17 EUR/uro. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj navedeni cenik ne more biti podlaga za ugotavljanje ustrezne vrednosti del, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikove pripombe, da se obrobe po pravilih gradbene stroke obračunavajo po tekočem metru, je sodišče prve stopnje zavrnilo z neprepričljivim pojasnilom, da so se stranke dogovorile, da bodo obrobe izrezljane iz keramičnih ploščic. Dvom v pravilnost izvedenskega mnenja vzbuja tudi okoliščina, da bi bil po ceniku tožnik upravičen do 975,60 EUR, po izračunu sodnega izvedenca pa le 201,60 EUR.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavanem primeru je tožnik vtoževal plačilo 3.499,09 EUR za opravljeno keramičarsko delo v stanovanjski hiši tožencev po računu št. 58/10 z dne 27.7.2010. Zatrjeval je, da je bila za polaganje ploščic dogovorjena cena 12 EUR/m2, po dogovoru pa bi morala toženca posebej plačati še porabljen material in vsa s polaganjem ploščic povezana dela, katerih vrednost pa ni bila dogovorjena. Toženca sta nasprotno navajala, da je dogovorjeno plačilo 12 EUR/m2 vključevalo polaganje ploščic, vsa s polaganjem ploščic povezana dela in material. 5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je plačilo za opravljeno delo po pogodbi o delu določilo sodišče v skladu z drugim odstavkom 642. člena OZ. Ta določa, da v primeru, če plačilo ni določeno, določi plačilo sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Utemeljenost višine zahtevka je torej treba presoditi skozi kriterije iz drugega odstavka 642. člena OZ le v primeru, če dogovor o plačilu med pravdnima strankama ni bil sklenjen. O tem pravno odločilnem dejstvu pa sodba sodišča prve stopnje vsebuje nasprotujoče razloge. Sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da so pravdne stranke dosegle dogovor o toženčevem plačilu, po drugi strani pa zaključuje, da pravdne stranke niso dosegle jasnega dogovora o določitvi vrednosti opravljenih del. Hkrati sprejema izvedensko mnenje, ki (po prosti presoji) delno upošteva navedbe tožnika (npr. za silikoniziranje določa dodatno plačilo), delno pa navedbe tožencev (npr. v ceno 12 EUR/m2 vključuje ves material, razen talnih letev). Ker si po pojasnjenem razlogi sodbe sodišča prve stopnje o odločilnem dejstvu nasprotujejo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je razveljavitveni razlog. Tudi dokazna ocena, vsebovana v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je v takšni meri nejasna in nerazumljiva, da je ni mogoče preizkusiti in tako ni mogoče odgovoriti na pritožbene navedbe, s katerimi jo tožnik napada. Sodba sodišča prve stopnje je zato tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. V obravnavanem primeru se je postopek začel na temelju predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in posledično izdanega sklepa o izvršbi, ki ga je izvršilno sodišče glede na vloženi ugovor tožencev, razveljavilo v dovolilnem delu. V tem primeru sodišče postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V postopku po ugovoru zoper plačilni nalog sodišče v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Enako velja za presojo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Glede na navedeno v izreku odločbe ni pravilno govoriti o „ugoditvi ugovoru tožencev“ in „zavrnitvi predloga za izvršbo“.

7. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da sodišče določi plačilo za opravljeno delo po drugem odstavku 642. člena OZ le v primeru, če plačilo ni bilo dogovorjeno. Ob upoštevanju trditvene in dokazne ponudbe pravdnih strank bo moralo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe podati jasne zaključke, ali so se pravdne stranke dogovorile glede plačila za opravljeno delo (in za material) in kakšna je bila vsebina tega dogovora. Sodba bo sicer morala vsebovati razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Le za dela, glede katerih po dejanskih ugotovitvah dogovora o višini plačila ni, se lahko plačilo določi s pomočjo sodnega izvedenca, kateremu pa je treba postaviti jasna dejanska izhodišča za delo.

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).