Jedro

Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za odlog plačila sodnih taks zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da tožeča stranka izkazuje bilančni dobiček in da je v zadnjih treh mesecih imela prilive na svoje transakcijske račune, kar ne kaže na to, da bi imela likvidnostne težave. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ni dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti samo ugotavlja, ali obstajajo kakšne okoliščine, ki bi lahko bile relevantne v zvezi s premoženjskim stanjem stranke (npr. preveri stanje na transakcijskem računu stranke). Takšno dolžnost sodišču nalaga 4. odstavek 12. člena ZST-1 zgolj v primeru, če dvomi v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse zavrne.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za odlog plačila sodnih taks zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da tožeča stranka izkazuje bilančni dobiček in da je v zadnjih treh mesecih imela prilive na svoje transakcijske račune, kar ne kaže na to, da bi imela likvidnostne težave. Pritožbeno sodišče odločitvi v izpodbijanem sklepu pritrjuje.

Ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo njeno sposobnost poravnati taksno obveznost v višini 4.389,00 EUR. Iz izjave tožeče stranke o premoženjskem stanju utemeljenost takšne navedbe ne izhaja, poleg tega tudi pritožba konkretno ne pojasni, v čem naj bi bila zmotnost ugotovljenih dejstev sodišča prve stopnje (izkazan bilančni dobiček, prilivi na transakcijski račun, izostanek likvidnostnih težav). Potrebno je upoštevati, da je bila tožeča stranka tista, ki je nosila trditveno (in dokazno) breme za izkaz dejstva, da bi plačilo sodne takse takoj in v enkratnem znesku ogrozilo opravljanje njene dejavnosti (3. odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 v zvezi s 1. odstavkom 168. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), ki pa mu v konkretnem primeru ni zadostila. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ni dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti samo ugotavlja, ali obstajajo kakšne okoliščine, ki bi lahko bile relevantne v zvezi s premoženjskim stanjem stranke (npr. preveri stanje na transakcijskem računu stranke). Takšno dolžnost sodišču nalaga 4. odstavek 12. člena ZST-1 zgolj v primeru, če dvomi v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju.

Iz zgoraj navedenih razlogov pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker izpodbijani sklep ni obremenjen z zatrjevanimi kršitvami, kakor tudi ne s kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.