Jedro

Okoliščina, da je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, ne vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja se pri ugotavljanju vzročne zveze upošteva le v razmerju do škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 16.959,06 EUR (4,064.069,14 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4,064.069,14 SIT od dne 19. 3. 2003 do 31. 12. 2006 v evrski protivrednosti, od zneska 16.959,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila; v presežku za znesek 33.116,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2003 do plačila, za znesek 15.220,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2009 do plačila in mesečno rento v znesku 422,80 EUR od 1. 2. 2009 do vsakega 5. v mesecu vnaprej, tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II.2) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.071,75 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15 dnevnega roka do plačila (točka II.3).

2. Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je zahtevek z dne 16. 1. 2009 za povračilo škode zaradi izgubljenega zaslužka v znesku 15.220,80 EUR in za plačilo mesečne rente v znesku 422,80 EUR zastaran. Ni res, da je tožnik izvedel za škodo, ki jo je utrpel zaradi manjšega dohodka, dne 3. 4. 2002, ko mu je bila priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače. Tožnik se je v času po zaključenem zdravljenju telesnih poškodb še aktivno zdravil zaradi posledic telesnih poškodb, pa tudi psihičnih težav, ki so se razvile pri tožniku kot posledica škodnega dogodka. Psihiatrično se je zdravil v nevropsihiatrični ambulanti v T. v letih 2003 in 2004 in na N. v S. od 30. 8. 2007 do 19. 9. 2007, ko je tožniku postalo jasno, da se njegovo psihično stanje ne bo nikoli popravilo in da bo posledično tožnik trajno nezmožen za delo in pridobivanje dohodka. Dne 16. 1. 2009 vložen zahtevek za plačilo rente je torej pravočasen. Dne 3. 4. 2002, ko je bila tožniku priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače, tožnik še ni mogel vedeti, da bo zaradi psihičnih posledic, ki jih je izzval škodni dogodek, postal trajno nezmožen za vsako pridobitno delo. To je tožniku postalo jasno šele, ko večletno zdravljenje ni obrodilo sadov. Tudi ugotovitev sodišča, da bi bila terjatev neutemeljena tudi, če ne bi bila zastarana, ker tožnik ni izkazal zneska izgubljenega dohodka, ne drži. Glede prisojene odškodnine za nematerialno škodo tožnik trdi, da iz sodbe ni razvidna prava teža njegovih telesnih poškodb in trajnih posledic in da sodišče ni upoštevalo zdravljenja tožnikovih psihičnih težav kot del aktivnega zdravljenja. Tudi zdravljenje telesnih poškodb in trajanje bolečin pri tožniku je sodišče upoštevalo v krajšem obdobju, kot je dejansko potekalo. Do teh ocen je sodišče prišlo samo na podlagi izvedenskih mnenj, ki pa bi jih moralo sodišče ocenjevati tudi v povezavi z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke. Glede obsega in teže telesnih poškodb ter trajanja zdravljenja je prvostopenjska sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je pričakoval, da bo sodišče na podlagi predložene zdravstvene dokumentacije ugotovilo, da je tudi del psihiatričnega zdravljenja šteti za aktivno zdravljenje tožnika. Tudi na glede na pretrpljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem telesnih poškodb je sodišče tožniku prisodilo prenizek znesek. Tudi prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu je prenizka. Sodišče je trajanje in intenziteto primarnega in sekundarnega strahu upoštevalo v odnosu do psihično trdnega oškodovanca, ne pa v odnosu do tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni bil v strahu samo za izid zdravljenja, ampak se je pri tožniku zaradi somatomorfne motnje razvil tudi strah pred nadaljnjim življenjem. Tožnikov sekundarni strah tako ni trajal le do 14. 1. 1999, ko je bilo zaključeno zdravljenje telesnih poškodb, temveč še vsaj 2 leti po zaključku zdravljenja. Tudi prisojeni znesek odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizek. Prisojene odškodnine sodišče ne sme še dodatno znižati le zato, ker je bila tožniku svetovana prekvalifikacija, za katero se tožnik ni odločil. Tožnikovo prikrajšanje v vsakdanjem življenju zaradi trajnih posledic fizične poškodbe, bi bilo pri tožniku podano v vsakem primeru, ne glede na to, ali bi sprejel ponujeno prekvalifikacijo ali ne. Prisojena odškodnina za nematerialno škodo je v celoti prenizka. Po razpoložljivih podatkih iz informatizirane baze sodnih odločb izhaja, da so podobni primeri, kot jih je utrpel tožnik (brez psihičnih posledic!) uvrščeni v III. stopnjo od VI. po Fischerju oziroma med srednje hude primere. Skupni odmerjeni zneski odškodnine za nepremoženjsko škodo se v teh primerih gibljejo od zneska 30 – 40 povprečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe. Povprečna mesečna neto plača v RS v septembru 2012 je glede na podatke znašala 972,73 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče tožniku za nematerialno škodo prisoditi najmanj znesek 29.181,90 EUR (30 povprečnih neto plač). Tožnik se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 1094/2008 z dne 17. 4. 2009 s podobnim dejanskim stanjem, v kateri je znesek prisojene odškodnine za nematerialno škodo znašal 37 povprečnih neto plač. Iz izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, kako je sodišče opravilo valorizacijo dne 23. 8. 2002 izplačanega nespornega dela odškodnine 1,500.000,00 SIT. Upoštevalo je izračun tožene stranke, ki pa mu je tožnik nasprotoval, sodišče pa njegovega ugovora ni upoštevalo, ker je zmotno presodilo, da tožnik ugovarja valorizaciji sami, medtem ko je tožnik ugovarjal tudi višini valoriziranega zneska.

4. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v prisodilnem delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino nad zneskom 6.959,06 EUR in pripadajoče zamudne obresti ter stroške postopka. Za toženo stranko ni sporna višina odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, meni pa, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena previsoko in sicer zaradi zmotne ugotovitve sodišča, da so psihične posledice in somatomorfne motnje pri tožniku posledica prometne nesreče. Pritožnica sprejema oceno, da je tožnik zaradi zloma ledvenega vretenca omejen pri vsakodnevnih opravilih in so zato njegove življenjske aktivnosti zmanjšane, vendar meni, da glede na ocene izvedencev odškodnina ne bi smela presegati zneska 10.000,00 EUR. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da je somatomorfna motnja, ki se je pri tožniku razvijala več let po obravnavanem škodnem dogodku, v celoti posledica prometne nezgode. Proces nastajanja somatomorfne motnje pri tožniku je izvedenka ocenila kot le zelo delno in posredno vzročno povezanost s samo poškodbo, bolj pa s preiskovančevim subjektivnim pojmovanjem lastne nemoči. Izpodbijana sodba sicer pravilno navaja novejšo sodno prakso, ki narekuje upoštevanje tudi osebnega stanja oškodovanca kot vzroka za večji obseg škode, kot bi le ta bil pri drugih oškodovancih. Vendar je v konkretnem primeru vzročna zveza med škodnim ravnanjem in škodo v psihi tožnika tako šibka, da bi bilo treba upoštevati vsaj osnovna načela adekvatnosti.

5. Pravdni stranki odgovorov na pritožbo nista vložili.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

7. Tožnik zmotno meni, da je razširitev tožbe dne 16. 1. 2009 na povračilo izgubljenega zaslužka in plačilo mesečne rente vložena pravočasno. Iz trditvene podlage zahtevka za plačilo rente izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 22. 3. 2000 priznana invalidnost III. kategorije in mesečno nadomestilo zaradi invalidnosti v znesku 377,19 EUR. Tožnik je zahteval povrnitev izgube zaslužka za tri leta nazaj v znesku 15.220,80 EUR in mesečno rento v višini razlike med invalidnino in zneskom 800,00 EUR, ki bi ga prejemal kot zidar II (422,80 EUR). Tožnik je torej bil najkasneje takrat seznanjen z nastalo razliko v dohodku. Ker je do vložitve pripravljalne vloge z dne 16. 1. 2009, v kateri je postavil takšen zahtevek, že potek triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma iz prvega odstavka 353. člena OZ (1) je toženkin ugovor zastaranja utemeljen. Glede zastaranja terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo škodo se višje sodišče v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Pritožbena trditev, da je tožniku šele v letu 2007 postalo jasno, da se njegovo psihično stanje ne bo nikoli popravilo in da bo posledično trajno nezmožen za delo in pridobivanje dohodka, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnik ni izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti že pred sodiščem prve stopnje. Zatrjevano psihično stanje tožnika v letu 2007, zaradi katerega naj bi bil trajno nezmožen za delo, nenazadnje tudi ne predstavlja nepričakovane in nepredvidljive škode, saj je tožnik sam že leta 2005 trdil (list. št. 24), da obstaja možnost, da „bo postal resnično 100% nezmožen za delo zaradi psihičnih težav, ki so posledica predmetne poškodbe“.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodba glede obsega in teže telesnih poškodb neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je natančno povzelo ugotovitve izvedenca travmatološke stroke in izvedenca nevrološke stroke, ki sta ugotovila, da je tožnik utrpel kompresijski zlom prvega ledvenega vretenca in udarnino glave in da slednja poškodba ni pustila nobenih posledic. Sodišče prve stopnje je nadalje skrbno ugotavljajo trajanje telesnih bolečin (hude 4 dni, srednje 8 tednov in lažje 3-4 mesece) in nevšečnosti pri zdravljenju (4 dni hospitalizacije, mavčni steznik, vsaj 7 x RTG slikanje, več obiskov pri različnih specialistih) in ocenilo, da je pravična odškodnina za opisane telesne bolečine in nevšečnosti 3.500,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek kot pretiran zavrnilo (2). Obseg in teža telesnih poškodba sta torej obširno in prepričljivo obrazložena in zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Višje sodišče še ugotavlja, da je neutemeljeno pričakovanje tožnika, da bi moralo sodišče tudi del psihiatričnega zdravljenja šteti za aktivno zdravljenje tožnika. Tožnikove psihične težave je sodišče ustrezno ovrednotilo pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Višje sodišče se strinja tudi z višino dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na ugotovljeno trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina v znesku 3.500,00 EUR sicer med najnižjimi, ampak še primerljiva z zneski odškodnin v podobnih primerih.

9. Tudi odškodnina za strah v znesku 2.000,00 EUR je v okviru primerljivih odškodnin. Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik od 14. 12. 1999 naprej ni mogel biti utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja, pritožbeno stališče, da bi bilo treba upoštevati, da je bil tožnik ne samo v strahu za izid zdravljenja, ampak da se je pri njem zaradi somatomorfne motnje razvil tudi strah pred nadaljnjim življenjem, ki ga je tožnik zaradi psihičnih težav bolj občutil, pa neutemeljeno. Vse navedeno se je odrazilo v zmanjšanju življenjskih aktivnosti, zaradi katerih tožnik duševno trpi in mu je bila iz tega naslova tudi prisojena odškodnina.

10. Tožnik se v pritožbi nadalje ne strinja z višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je od zahtevanih 41.729,26 EUR iz tega naslova tožniku priznalo 20.000,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi ugotovitev izvedencev je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo, da je tožnik že zaradi same poškodbe ledvenega vretenca omejen pri vsakodnevnih opravilih, toliko bolj pa zaradi somatomorfne motnje, nastale po škodnem dogodku. Zaradi tožnikovih slabših prilagoditvenih zmožnosti, prekomerne reaktivnosti na stres, odvisnostne strukture, slabšega socialnega položaja in slabih življenjskih razmer je prišlo pri tožniku do somatomorfne motnje oziroma intenzivnih psihičnih posledic, ki sicer za tak tip in intenzivnost poškodbe (lažji in stabilen zlom prvega ledvenega vretenca, ki ni povzročil utesnitev v spinalnem kanalu ali prizadetosti hrbtenjače in živčnih korenin) niso običajne. Poškodba s travmatološkega in nevrološkega vidika ni pustila pomembnejših posledic. Če tožnik ne bi odreagiral s somatomorfno motnjo, bi bila njegova zmožnost za delo zmanjšana le v toliko, da bi težje opravljal dela v sklonjenem položaju ali čepe, da ne bi zmogel prenašanja bremen nad 10 kg na večje razdalje in da bi se mu ob daljšem sedenju razbolela hrbtenica.

11. Pritožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1094/2008 z dne 17. 4. 2009 s podobnim dejanskim stanjem, v kateri je znesek prisojene odškodnine za nematerialno škodo znašal 37 povprečnih mesečnih plač (3). V navedeni sodbi je res obravnavano podobno dejansko stanje (4), vendar pregled preostale sodne prakse pokaže, da je v konkretnem primeru prisojeni znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih res bližje spodnji meji prisojenih zneskov, ampak še vedno v okvirih zneskov odškodnin, ki so bili dosojeni v podobnih primerih. Tožnik je za vso nepremoženjsko škodo prejel 26,2 povprečne neto plače, od tega 20,56 za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je po oceni višjega sodišča primerljiva s primeri, ko pride do zmanjšanja življenjskih aktivnosti v pretežnem delu zaradi razvoja psihičnih motenj kot posledice poškodb (postkomocialni sindrom, stresne motnje s somatizacijo, depresivno-anksiozne motnje...).

12. Glede pritožbene navedbe, da je tožnik ugovarjal tudi višini valoriziranega zneska že plačane odškodnine pa višje sodišče ugotavlja, da je toženka na naroku za glavno obravnavo dne 13. 9. 2012 v spis vložila obračun valorizacije dne 23. 8. 2002 plačanega zneska 1. 500.000,00 SIT in da tožnik obračunu ni ugovarjal (list. št. 117). Sodišče prve stopnje torej povsem pravilno štelo, da je tožnik ugovarjal valorizaciji sami, saj to jasno izhaja iz njegove vloge z dne 6. 5. 2005 (5), z v obrazložitvi navedenimi razlogi in podlago za valorizacijo zneskov pa se višje sodišče v celoti strinja in se nanje le sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

O pritožbi tožene stranke:

13. Toženka stranka se ne strinja le z višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so psihične posledice in somatomorfne motnje pri tožniku posledica prometne nesreče. Toženka meni, da ne more odgovarjati tudi za tožnikove zdravstvene težave, ki niso posledica poškodbe, zlasti pa ne za tiste, ki so le delno in posredno vzročno povezane s samo telesno poškodbo in da bi bilo treba upoštevati vsaj osnovna načela adekvatnosti. Opisano stališče toženke je zmotno, saj okoliščina, da je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, ne vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja se pri ugotavljanju vzročne zveze upošteva le v razmerju do škodnega dogodka. V postopku je bilo ugotovljeno, da iz tožnikove medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi imel predhodne psihične težave in da se je somatomorfna motnja razvila po škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odmerilo odškodnino (tudi oziroma zlasti) za psihične posledice, ki izvirajo iz zloma ledvenega vretenca in tožnik zaradi njih duševno trpi.

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP) je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Škoda je bila povzročena s kaznivim dejanjem.

(2) Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju zahteval 5.000,07 EUR.

(3) Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi ZŽA preračunano znaša 20,56 povprečnih plač.

(4) Ženska, stara 47 let, je utrpela stisnjen zlom 12. ledvenega vretenca, po nesreči se je pojavila akutna stresna motnja, ki se je kronificirala, sedaj je ujeta v depresivnost, strahove...

(5) Tožnik meni, da valorizacija izplačanih minimalnih nespornih zneskov odškodnine nasprotuje institutu primerne in pravične odškodnine.