Jedro

V pritožbi tožena stranka navaja, da je sicer res v poslovnem letu 2013 beležila sredstva v višini 6.254,00 EUR, vendar s temi sredstvi v letu 2014 in 2015 ne razpolaga več. Pritožnica pa ne pove, zakaj v poslovnih knjigah kot svoje premoženje ni zavedla sončne elektrarne, ki jo je že v letu 2014 po njenih lastnih navedbah kupila od tožeče stranke. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je toženčevi izjavi o premoženjskem stanju treba odreči dokazno vrednost, neprepričljiva pa je zato tudi pritožbena trditev, da tudi s sredstvi, kot jih je izkazovala v bilanci stanja za leto 2013, ne razpolaga več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek o ugovoru zoper izdano začasno odredbo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi kršitev 11. člena ZST-1 in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo predlogu za oprostitev plačila sodne takse za ugovor v znesku 30,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožena stranka zadnje letno poročilo zaradi objave na spletnih straneh AJPES oddala za leto 2013, zato je sodišče pri presoji premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja izhajalo iz teh podatkov, iz katerih pa ne izhaja, da tožena stranka ne bi zmogla plačila sodne takse v znesku 30,00 EUR. Glede na v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi navedeno trditev tožene stranke, da je lastnica sončne elektrarne na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene s tožečo stranko št. PS-T/2014-2 z dne 10. 10. 2014 pa je ugotovilo, da sredstva v bilanci stanja za leto 2014 ne morejo znašati 0 EUR, kot je to navedla tožena stranka v predloženi izjavi o premoženjskem stanju in se zato izkažejo navedbe tožene stranke v navedeni izjavi za neresnične, zato je izjavi o premoženjskem stanju odreklo dokazno vrednost. 5. V pritožbi tožena stranka navaja, da je sicer res v poslovnem letu 2013 beležila sredstva v višini 6.254,00 EUR, vendar s temi sredstvi v letu 2014 in 2015 ne razpolaga več. Pritožnica pa ne pove, zakaj v poslovnih knjigah kot svoje premoženje ni zavedla sončne elektrarne, ki jo je že v letu 2014 po njenih lastnih navedbah kupila od tožeče stranke. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je toženčevi izjavi o premoženjskem stanju treba odreči dokazno vrednost, neprepričljiva pa je zato tudi pritožbena trditev, da tudi s sredstvi, kot jih je izkazovala v bilanci stanja za leto 2013, ne razpolaga več. Pri tem je pomenljiva tudi njena pritožbena trditev, da ji je od 16. 5. 2015 dalje bilo onemogočeno poslovanje, ker ji je stečajna upraviteljica odpovedala najemno pogodbo in istočasno izvršila zaplembo sončne elektrarne, pri tem pa ne pojasni, kako uspešno je do odstopa od najemne pogodbe tožena stranka poslovala, niti kaj je (bila) njena osnovna dejavnost, iz katere je pridobivala do tega dne prihodke, da bi sodišče sploh lahko presojalo, ali je toženi stranki dejansko z zaplembo sončne elektrarne po stečajni upraviteljici tožeče stranke onemogočeno poslovanje. Da upraviteljičin odstop od najemne pogodbe ne more biti relevanten razlog za zatrjevano neposlovanje tožene stranke, pa po presoji pritožbenega sodišča izhaja že iz dejstva, da tožena stranka ne pojasni, ali si je sploh prizadevala poiskati poslovne prostore na drugi lokaciji, kar bi bila dolžnost njenega poslovodnega organa v dani situaciji.

6. Ob pomanjkanju relevantnih trditev za presojo oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse, glede na izkazano neresnično izjavo o premoženjskem stanju, ki je kontradiktorna s trditvijo o lastništvu sončne elektrarne in glede na majhen znesek dolžne sodne takse (30,00 EUR), je torej prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka s predlogom za oprostitev plačila sodne takse in izjavo o premoženjskem stanju ni uspela izkazati, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, kar je zakonski pogoj za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse po četrtem odstavku 11. člena ZST-1. 7. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), potem, ko je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).