Jedro

Davčni zavezanec za plačilo davka na promet nepremičnin je vedno prodajalec, ki položaja davčnega zavezanca ne more s pogodbo prevaliti na kupca. Če je s pogodbo izrecno dogovorjeno, da davek na promet nepremičnin plača kupec, ima kupec le položaj stranke v postopku za odmero davka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Uprave za družbene prihodke občine Domžale z dne 15.11.1991, s katero je navedeni upravni organ tožeči stranki odmeril davek na promet nepremičnin v znesku 8.579,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka kot prodajalec nepremičnine nedvomno davčni zavezanec, zato je odmera davka tožeči stranki utemeljena, pri čemer se sklicuje na določbo 4. člena zakona o davku na promet nepremičnin. Po navedeni zakonski določbi je namreč zavezanec za plačilo davka vedno prodajalec nepremičnine. Kolikor je s pogodbo dogovorjeno, da nosi stroške plačila prometnega davka kupec ima kupec sicer po določbi 3. odstavka 4. člena navedenega zakona položaj stranke v odmernem postopku, ni pa davčni zavezanec kot zmotno meni tožeča stranka v pritožbi. Prodajalec namreč ne more z zakonom določene obveznosti s pogodbo prenesti na kupca, ima pa na podlagi sklenjene pogodbe pravico od kupca zahtevati povrnitev plačanega prometnega davka.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega zakona. Meni, da je tožena stranka sprejela napačno stališče glede določbe 4. člena zakona o davku na promet nepremičnin. Po pogodbi, ki jo je tožeča stranka sklenila s kupcema ..., sta navedena kupca prevzela obveznost plačila prometnega davka in sta zato davčna zavezanca. Tožeča stranka smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.

Davek na promet nepremičnin ureja zakon o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90). Po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega zakona je zavezanec za plačilo davka na promet nepremičnin prodajalec nepremičnine. Če se pogodbeni stranki, tako kot v obravnavanem primeru, dogovorita, da prevzame obveznost plačila davka kupec, ima kupec po določbi 3. odstavka 4. člena navedenega zakona položaj stranke v postopku za odmero davka. Ta določba pomeni, da je prodajalec po zakonu zavezan plačati prometni davek in da položaja davčnega zavezanca ne more prevaliti na kupca. Zakon mu le dovoljuje, da na kupca, če je tako v pogodbi izrecno dogovorjeno, prenese breme plačila prometnega davka in v tem primeru kupcu daje položaj stranke v postopku za odmero davka. Daje mu torej možnost, da varuje svoje pravice in koristi kot v lastni stvari, čeprav prodajalec še vedno obdrži položaj davčnega zavezanca. Če bi zakon dopuščal možnost, da ima položaj davčnega zavezanca tudi kupec, bi to izrecno določil in bi v 3. odstavku 4. člena navajal kupca kot davčnega zavezanca, ne pa, da mu ta določba daje le položaj stranke v postopku.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita in pravilno utemeljena. Sodišče je zato moralo tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).