Jedro

Čas prevoza od sedeža tožene stranke do gradbišč spada v (efektivni) delovni čas delavca po drugem odstavku 141. člena ZDR, saj je v tem času delavec na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.

Delodajalec v primeru nevestnega dela delavca v skladu z določbami ZDR na voljo različne institute (disciplinske sankcije, redno ali izredno odpoved delovnega razmerja), kar pa ne vpliva na njegovo temeljno obveznost izplačila plače (in plačila za opravljene nadure).

Tožnik je v vtoževanem obdobju opravil večje število nadur, pri čemer mu je tožena stranka izplačala le del teh nadur. Zato je njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (zavrnilni del I. točke in II. točke izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati glavnico v višini 830,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih delov glavnice dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je stroške sodnega tolmača A.A.. odmerilo na 105,00 EUR (III. točka izreka) in sklenilo, da je dolžna tožeča stranka v roku 8 dni plačati stroške sodnega tolmača v znesku 105,00 EUR na njegov račun, odprt pri B. hranilnici (IV. točka izreka). S popravnim sklepom opr. št. Pd 65/2012 z dne 10. 7. 2014, ki prav tako ni pod pritožbo, je še sklenilo, da se odločitev glede stroškov sodnega izvedenca popravi, tako da se ti krijejo iz računa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 220/2012 z dne 30. 5. 2012. Zoper zavrnilni del I. točke izreka navedene sodbe in zoper odločitev o stroških (II. točka izreka) v delu, v katerem sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se število delovnih ur, ki jih je navedel v tožbi, razlikujejo od števil ur, ki so razvidna iz predloženih listin. Tožnik je v tožbi izdelal le preračun svojega delovnega časa, ker je bil ta neenakomerno razporejen, česar pa pri vodenju lastne evidence prisotnosti na delovnem mestu ni upošteval. Ker je skupno število nadur sporno, je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Tožena stranka je številu spornih nadur ugovarjala le pavšalno, tožnik pa je natančno opisal, da so vsi delavci tožene stranke vodili svojo evidenco prisotnosti na delovnem mestu, na podlagi katerih so bile nato obračunane plače. Tožena stranka njegovi evidenci ni nikoli ugovarjala. Tožnik v pritožbi nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje dveh sodelavcev, ki bi izpovedala o načinu vodenja teh evidenc. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo med evidenco tožnika in evidenco tožene stranke le nekaj nadur razlike, saj je iz tabele v tožbi razvidno, da je bilo nadur veliko, tožena stranka pa svojih evidenc sodišču prve stopnje sploh ni predložila. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo, da je tožnik sam dolžan kriti svoje stroške postopka, saj je v postopku delno uspel, z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka pa niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje bi zato moralo njegove stroške postopka naložiti toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožnik je v tem sporu od tožene stranke zahteval plačilo 830,50 EUR, ki predstavlja znesek, ki ga je tožena stranka kot delodajalec neupravičeno zadržala od tožnikove plače kot strošek v zvezi s pridobitvijo delovnega dovoljenja ter plačilo premalo izplačanih nadur v višini 913,45 EUR (tožnik je torej skupno od tožene stranke zahteval plačilo v višini 1.743,95 EUR). Prvemu delu tožbenega zahtevka (za plačilo 830,50 EUR) je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Ker se zoper to odločitev ni pritožila nobena stranka, je postala pravnomočna in ni predmet obravnave tega pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje pa je v celoti zavrnilo drugi del tožbenega zahtevka (za plačilo 913,45 EUR), kar je zaradi pritožbe tožnika predmet preizkusa tega pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega dela sodbe jasno navesti tudi (z navedbo višine zneska in obdobja vtoževanih zakonskih zamudnih obresti), kateri del tožnikovega tožbenega zahtevka je zavrnilo kot neutemeljenega. Le pri tako oblikovanem zavrnilnem delu izreka sodbe je mogoče določiti subjektivne in objektivne meje pravnomočnosti.

Tožnik v pritožbi smiselno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh s strani tožnika predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje sicer res ni zaslišalo tožnikovih sodelavcev (in za takšno odločitev tudi ni navedlo razlogov v obrazložitvi sodbe), ki bi izpovedala o načinu vodenja evidenc prisotnosti in posledično o načinu obračuna plač vseh delavcev tožene stranke, vendar pa je njuno zaslišanje nepotrebno glede na zaključek pritožbenega sodišča (ki bo podrobneje obrazložen v nadaljevanju), da tožena stranka svojih navedb glede načina vodenja in usklajevanja evidenc prisotnosti ni dokazala. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve iz zgoraj navedene določbe ZPP, ko je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, saj je njegov zahtevek za plačilo nadur zavrnilo po temelju, ob takem zaključku pa ugotavljanje višine prikrajšanja tožnika ni bilo potrebno.

Pritožbeno sodišče pa na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je bil zaradi zmotne uporabe materialnega prava del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo nadur, vsaj preuranjeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka v celoti zavrnilo in svojo odločitev utemeljilo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedlo je, da je pri ocenjevanju tožnikovih navedb glede števila neplačanih nadur ugotovilo, da se to ne ujema s predloženimi listinami v spisu. Pritožbeno sodišče je primerjalo tožnikove lastne evidence prisotnosti na delovnem mestu s plačilnimi listami in potrdili o izročeni gotovini, ki mu jih je izdala tožena stranka (priloge od A 10 do A 13, A 16, od A 18 do A 38, A 41, od A 43 do A45 in A 47) z njegovimi navedbami (III. točka tožbe) in ugotovilo, da so dokazne listine popolnoma skladne s tožbeno trditveno podlago. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik v izpovedbi opisal drugačno stanje, kot izhaja iz predloženih listin, napačna. Iz izpovedbe tožnika namreč jasno izhaja, da je bil s toženo stranko dogovorjen, da bo prejel plačilo za toliko ur, kolikor bo dejansko delal. Vsi delavci tožene stranke so vodili lastne evidence opravljenih delovnih ur, ki so jih ob koncu vsakega meseca predložili tajnici tožene stranke in na podlagi katerih so bile nato obračunane plače. Izpovedal je tudi, da mu tožena stranka opravljenih nadur ni plačala le v letih 2008 in 2009, kar je tudi obdobje, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje svoje ocene tožnikove izpovedbe ni obrazložilo, pritožbeno sodišče pa v skladu z navedenim ugotavlja, da med izpovedbo tožnika in predloženimi listinami ni nikakršnega nasprotja.

Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da mora v skladu z 212. členom ZPP vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Tožena stranka je v obravnavanem obdobju (med avgustom 2008 in julijem 2009) očitno vodila lastno evidenco prisotnosti delavcev na delovnem mestu, kar je zaslišan kot priča potrdil tudi direktor tožene stranke, poleg tega pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo (pavšalno) navedla, da je tožniku plačala vse delovne ure, ki jih je imela zabeležene. Pritožbeno sodišče opozarja, da je vodenje evidence o izrabi delovnega časa za posamezne delavce tudi zakonsko določena obveznost tožene stranke. V skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) jo mora delodajalec voditi za delavca od dne, ko ta sklene pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZEPDSV v to evidenco dnevno vpisovati (tudi) podatke o številu ur, skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa ter opravljene ure v času nadurnega dela. Na podlagi drugega odstavka 19. člena ZEPDSV se te evidence hranijo kot listina trajne vrednosti. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka takšne evidence vodila, pa jih, kot pravilno opozarja pritožba, kljub temu sodišču prve stopnje ni predložila, čeprav se je k temu celo sama zavezala v odgovoru na tožbo (da bo sodišču „predložila vsa ustrezna dokazila glede plačil nadur“). Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka opustila svojo dolžnost iz 212. člena ZPP, ko svojih (pavšalnih) ugovorov zoper tožbeni zahtevek (ki temelji na dejstvih, podprtih z dokazi), ni podprla z dokazi, s katerimi je razpolagala. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji priznala, da tožniku vseh ur, ki jih je ta zabeležil v svoji evidenci, ni plačala. V pojasnilo je v zvezi s tem navedla, da je bila s tožnikom dogovorjena, da mu 3 ure dnevno (kot je ponavadi trajal prevoz do gradbišč) ne bodo štele v delovni čas. Tožnik je potrditvah tožene stranke delo pogosto tudi slabo opravil, tožena stranka pa mu ur, ko je delo popravljal, ni priznala, čeprav je tožnik te ure zabeležil v svoji evidenci (tako je izpovedal tudi direktor tožene stranke). Tožena stranka je še navedla, da je imel tožnik sporne nadure možnost izkoristiti v zimskem času, ko ni bilo dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse te navedbe neutemeljene. Čas prevoza od sedeža tožene stranke do gradbišč nedvomno spada v (efektivni) delovni čas delavca po drugem odstavku 141. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), saj je v tem času delavec na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima delodajalec v primeru nevestnega dela delavca v skladu z določbami ZDR na voljo različne institute (disciplinske sankcije, redno ali izredno odpoved delovnega razmerja), kar pa ne vpliva na njegovo temeljno obveznost izplačila plače (in plačila za opravljene nadure). Kot neutemeljena se izkaže tudi trditev tožene stranke, da bi tožnik lahko opravljene nadure koristil v zimskem času, saj je iz dokumentacije v spisu razvidno, da je tožnik tudi v zimskih mesecih delal preko polnega delovnega časa. Pritožbeno sodišče v skladu z navedenim zaključuje, da izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj je iz dokazov, ki jih je predložil tožnik, razvidno, da je v vtoževanem obdobju dejansko opravil večje število nadur, pri čemer mu je tožena stranka izplačala le del teh nadur.

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu I. točke izreka in mu v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje, razveljavitev stroškovne odločitve v II. točki izreka izpodbijane sodbe pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je iz vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Slednje namreč višine neplačanih nadur (še) ni ugotavljalo, tako da bi bila v zvezi z dejanskim stanjem, ki bi ga prvič ugotovilo pritožbeno sodišče, strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ob zgornjih izhodiščih dopolniti dokazni postopek in ugotoviti višino prikrajšanja tožnika zaradi premalo plačanih nadur. V kolikor bo dvomilo v pravilnost obračuna, ki ga je opravil tožnik (III. točka tožbe), bo moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bo na podlagi dokumentacije v spisu opravil nov obračun (tožnik je dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke podal v pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2014). Pri svoji odločitvi bo moralo upoštevati tudi določbe Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) oz. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.), ki se nanašajo na obračun ter odvod predpisanih dajatev iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja, med katere spada tudi plačilo nadur.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.