Jedro

Pri presoji obstoja nezavestne malomarnosti je odločilnega pomena ugotoviti storilčeve zmožnosti zavedanja prepovedane posledice in to v povezavi s konkretnim nevarnim stanjem.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, spremenilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 7.4.1992 in sklep komisije za varstvo pravic z dne 7.5.1992 tako, da je tožniku za ugotovljeno hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. in 4. točki 4. člena pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti (nevestno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti; neodgovorna uporaba delovnih sredstev) sicer vzdržalo v veljavi izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, njegovo izvršitev pa je odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da so bili za pogojno odložitev izvršitve ukrepa izpolnjeni pogoji iz 12. člena pravilnika o odgovornosti tožene stranke in 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP, Uradni list RS, št. 26/99). V reviziji očita pritožbenemu sodišču zmotno uporabo določbe 8. člena pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti, ki nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako pri omilitvi izreka disciplinske sankcije ni bila pravilno uporabljena določba 12. člena omenjenega pravilnika. S svojo pravno presojo, da je do okvare vozila prišlo zaradi nezavestne malomarnosti tožnika, ki jo je po mnenju sodišča težko ločiti od slučaja, skuša sodišče minimalizirati tožnikov odnos do kršitve. Pri tem pa prezre, da je tožnik o poteku dogodkov spreminjal izjave, ki so se vse izkazale za neresnične, kar pomeni, da je lagal, storitev pa tudi ni obžaloval. Čeprav sodišče sprejema ugotovitve izvedenca, da se je nepravilno ravnanje s sklopko izražalo v specifičnem zvoku motorja in je bilo v bližini zaznati dim in vonj po zažganem, napačno sklepa, da ta vonj vendarle ni bil tako močan, da bi ga vsi prisotni zaznali. Če za tožnika to ni zadosten razlog za pozornost, bi moral od nadaljnih poskusov vžiga motorja odstopiti vsaj takrat, ko je bil opozorjen na nepravilnost svojega početja. Tako bi ravnal vsak voznik povprečnih psihofizičnih sposobnosti, zato je presoja sodišča o tožnikovi nezavestni malomarnosti v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Disciplinski organi so, potrditvah revizije, pri izreku sankcije pravilno uporabili določbo 12. člena pravilnika o odgovornosti tožene stranke, saj so stopnjo tožnikove odgovornosti za očitano storitev disciplinske kršitve pravilno ovrednotili. Pri odmeri disciplinske kazni tožniku so upoštevali kot edino olajševalno okoliščino, da je oče dveh šoloobveznih otrok, vendar njen obstoj glede na vse druge znake in upoštevne okoliščine, ni vplival na drugačno odločitev.

Pozitivna prognoza za odlog izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa pa je izpodbita z okoliščino, da se tožnik od decembra 1999 nahaja v priporu oziroma mu je bila (po dopolnitvi revizije z dne 28.3.2001) s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 47/2000 izrečena zaporna kazen in varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena. Tožnik, ki se je vrnil na delo k toženi stranki, ni storil nobene nove kršitve delovnih obveznosti. Pripor zoper njega je bil odrejen zaradi kršitve prepovedi približevanja svojim otrokom, kar z obravnavano zadevo nima nobene vzročne zveze.

Revizija ni utemeljena.

Pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne drugostopne sodbe mora revizijsko sodišče upoštevati dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje. Ob bistveni ugotovitvi obeh sodišč, da je dne 6.2.1992 ob premiku avtobusa znamke Sanos 315, last tožene stranke, tožnik iz nezavestne malomarnosti povzročil okvaro tega vozila in posledično nastanek škode, je materialnopravno pravilna njuna presoja, da so v njegovem ravnanju podani znaki hujše kršitve delovne obveznosti iz 1. in 4. točke 4. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev tožene stranke, opredeljeni kot nevestno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti; ter nepravilna in neodgovorna uporaba delovnih sredstev.

Zatrjevanje tožene stranke v reviziji, da je storitev hujše kršitve delovnih obveznosti, ki je bila predmet disciplinskega postopka, pripisati tožnikovi zavestni malomarnosti, pomeni po svoji vsebini izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako njeno sklicevanje na mnenje izvedenca J. S. in na izpovedbe v postopku zaslišanih prič. Če revizija ne sprejema ugotovljenih dejstev in jih ne šteje za odločilna, s tem uveljavalja drugačno dokazno presojo kot jo je sprejelo sodišče v pravnomočni sodbi. To pa ne predstavlja zatrjevanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ampak razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je po izrecnem določilu 3. odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku prepovedan.

Revizijsko sodišče mora pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), kot že povedano, upoštevati dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev o obstoju okoliščin, ki vplivajo na samo izbiro disciplinskega ukrepa (olajševalne in obteževalne) ali na pogojno odložitev njene izvršitve. Vse naštete okoliščine, navedene v pravnomočni sodbi, pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi omenjene prepovedi ni več dovoljeno posegati.

V obravnavani zadevi sta nižji sodišči na podlagi presojenih dokazov ugotovili, da obstajajo pogoji za odložitev izvršitve tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Odločilne za takšno pravno presojo so bile ugotovitve v izpodbijani sodbi, da tožnik doslej še ni bil disciplinsko kaznovan, njegova pripravljenost, da se izogne konfliktom, socialne razmere, v katerih živi, njegovo skrb za dva šoloobvezna otroka in ugotovljena stopnja disciplinske odgovornosti. Te dokazane okoliščine so narekovale pravilno pravno odločitev sodišč, da obstoji pozitivna prognoza, da tožnik ne bo ponavljal disciplinskih kršitev.

Ob načelu zakonitosti kot temeljnem načelu disciplinskega postopka je v 90. členu ZDR poudarjeno tudi načelo individualizacije kazni. Po tej zakonski normi se izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži, vendar največ za dobo enega leta (prvi odstavek). Izvršitev disciplinskega ukrepa v primeru pozitivne prognoze pomeni po svoji naravi omilitev v zakonu določenih disciplinskih ukrepov, če so podane take olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se da tudi z omiljeno sankcijo doseči namen kaznovanja.

Te okoliščine so: osebnost kršitelja, njegovo prejšnje življenje, stopnja disciplinske odgovornosti in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil. Gre za enake okoliščine kot se sicer upoštevajo pri izreku disciplinske sankcije, vendar se v primeru obstoja pozitivne prognoze nekoliko drugače ocenjujejo in presojajo. Pri izreku disciplinskega ukrepa je odločilno ocenjevanje okoliščin v tej smeri, ali naj bo ukrep glede na njihov obstoj strožji ali milejši, pri pogojni odložitvi njegove izvršitve pa je pomembno presoditi, ali se na podlagi takšnih okoliščin more pričakovati, da delavec ne bo ponavljal disciplinskih kršitev.

Ena izmed okoliščin, ki jo je sodišče upoštevalo pri pogojni odložitvi tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa je bila tudi ugotovljena stopnja njegove odgovornosti. Nepravilno ravnanje tožnika pri zagonu motorja in njegovo nepravočasno zaznavo napačnega delovanja motorja, je ocenilo kot nezavestno malomarnost. Pri takšni presoji je izhajalo iz dejstva, da je tožnik poklicni šofer, ki bi se moral zavedati, da zaradi nepravilnih poskusov zagona motorja lahko nastane škoda na vozilu, sicer bi se nastalo prepovedano posledico lahko pripisalo naključju. Nezavestna malomarnost je po določbi 18. člena Kazenskega zakonika RS (Uradni list RS, št. 63/94 do 23/99 - KZ RS), ki jo je glede na določbo 2. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 28/2000 - ZS) uporabiti tudi v disciplinskem postopku, je namreč podana, če se storilec ni zavedal prepovedane posledice, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Pri tem je opozoriti, da je popolno nezavedanje storilca disciplinske kršitve izjemen primer, saj do zavedanja nastanka prepovedane posledice nujno prihaja preko zavedanja nevarnega stanja, iz katerega taka posledica nastane. Zato se pojem nezavedanja lahko nanaša zgolj na odsotnost predvidenja posledice, ne pa na nezavedenje vsega dogajanja v okolici, saj bi pri takem - nezavestnem - stanju praviloma ne mogla obstajati nikakršna krivda. Pri presoji obstoja nezavestne malomarnosti je zato odločilnega pomena ugotovitev storilčeve zmožnosti zavedanja prepovedane posledice in to v povezavi s konkretnim nevarnim stanjem.

To je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, saj je pri sklepanju o obstoju tožnikove nezavestne malomarnosti upoštevalo okoliščino, da je pri očitanem ravnanju opustil dolžno skrbnost poklicnega šoferja, kar z drugimi besedami pomeni, da bi se tožnik kot strokovnjak iz tega poklica moral in mogel zavedati prepovedane posledice.

Stališče revizije, da bi se ob zavestni malomarnosti - če bi bila ugotovljena, tožnika morala upoštevati večja stopnja krivde, kot ob ugotovljeni nezavestni malomarnosti, je zmotno. Kazensko pravna znanost je takšno formalno stopnjevanje krivde že odločno odklonila (prof. dr. Ivan Bele - Kazenski zakonik s komentarjem - splošni del - GV založba Ljubljana 2001 - str. 175).

Dopolnitve revizije z dne 28.3.2001 zaradi izteka roka v prvem odstavku 367. člena ZPP revizijsko sodišče ni obravnavalo. Opozarja pa na določbi 3. in 4. točke prvega odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 92/90), po katerih preneha delavcu delovno razmerje po samem zakonu, če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela oziroma, če mu je izrečen varnostni, vzgojni ali varstveni ukrep, ki traja več kot šest mesecev.

Ob ugotovitvi, da uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (371. člen), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Hkrati je sklenilo, da stranki sami trpita stroške revizijskega postopka, tožena stranka zato, ker z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, odgovor tožeče stranke na revizijo pa ni bil potreben.