Jedro

Ker sodba sodišča prve stopnje, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in reintegracijo, nima razlogov glede dejstva, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. tč. izreka ter odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 14. 10. 2010; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 23. 11. 2010 do 23. 7. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno s plačo za delovno mesto varilec v mesečnem znesku ... EUR neto, od tega zneska predhodno odvesti vse potrebne davke in prispevke in neto znesek ... EUR izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, mu manjkajočo delovno dobo vpisati v delovno knjižico, ter mu povrniti stroške postopka (I. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo in odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik izpostavlja, da mu je bila odpoved vročena dne 10. 1. 2011, kar izhaja iz vročilnice, zagovor, na katerem se je tožena stranka seznanila z razlogi za izredno odpoved, pa je bil opravljen 8. 12. 2010. Glede na navedeno odpoved ni zakonita. Sodišče prve stopnje je popolnoma spregledalo drugi zakonski pogoj za izredno odpoved, to je, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer ni v ničemer izkazano, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Nadalje je prvostopenjsko sodišče nepravilno zaključilo, da okoliščina, da tožnik ni prejel izvoda zapisnika zagovora, ne pomeni kršitev postopka s strani delodajalca, ker naj bi bil tožnik z zapisnikom seznanjen. Delavec na ta način ni mogel biti natančno seznanjen z okoliščinami očitane mu kršitve. Okoliščina, da zapisnik tožniku ni bil vročen le potrjuje, da je bila odpoved delovnega razmerja pripravljena iz nekega drugega nagiba tožene stranke, kot jo je slednja zatrjevala. Tožena stranka očitno ni želela, da bi se tožnik podrobneje seznanil z razlogi izrečene odpovedi. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne zapiše, zakaj šteje izpovedbe priče za nerelevantne.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Za zakonitost izredne odpovedi morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu. Če izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, mora on dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.). Vrhovno sodišče je že odločilo (glej na primer VIII Ips 104/2006 z dne 23. 5. 2006), da sta za zakonitost izredne odpovedi v prvem odstavku 110. člena ZDR kumulativno predpisana dva pogoja. Obstajati mora razlog za izredno odpoved, določen v 111. členu ZDR, in dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka. Da bi lahko odločilo o zakonitosti izredne odpovedi, mora sodišče ugotoviti, ali sta izpolnjena oba pogoja, ob upoštevanju, da je dokazno breme na delodajalcu.

V konkretnem primeru je poleg presoje, ali je dejansko dokazan obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, pomembno tudi, ali je izpolnjen tudi drugi pogoj, to je, da zaradi storjene kršitve, tožnikovega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Samo če je izpolnjen tudi ta pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, bi bila izredna odpoved zakonita (taka je enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča, poleg že navedene zadeve VIII Ips 104/2006 še na primer odločitve v zadevah VIII Ips 33/2006, VIII Ips 15/2007 in VIII Ips 103/2007).

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v obravnavanem primeru podana. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je podana v rokih, ki so določeni v drugem odstavku 110. člena ZDR, in če sta izpolnjena tudi oba pogoja iz prvega odstavka 110. čl. ZDR. Sodba sodišča prve stopnje glede dejstva, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja dejansko ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, nima razlogov. Zaradi te pomanjkljivosti se tako sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Ker ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo (354. čl. ZPP) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje zavzelo stališče o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka in glede na ponovno presojo zakonitosti odpovedi odločilo tudi o reparacijskemu zahtevku ter o stroških postopka. Pri tem bo upoštevalo, da mora po določbi drugega odstavka 82. člena ZDR delodajalec dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved. Dokazati mora torej tako obstoj odpovednega razloga iz 111. člena ZDR kot tudi obstoj tistih okoliščin in interesov, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Navesti in dokazati mora konkretne okoliščine in interese, ki utemeljujejo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja z delavcem zaradi storjene kršitve pogodbene ali druge obveznosti. Ne zadošča torej, da delodajalec le navede 110. člen zakona kot pravno podlago za odpoved.

Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno in sicer v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Zagovor, na katerem se je tožena stranka seznanila z razlogi za odpoved, je bil opravljen dne 8. 12. 2010, odpoved pa je bila podana dne 14. 12. 2010. Ker ZDR v 2. odst. 110. čl. govori o „podaji“ odpovedi in ne njeni „vročitvi“, je za presojo pravočasnosti pravno relevanten datum podaje odpovedi in ne njene vročitve. Glede na to, da odpoved učinkuje z njeno vročitvijo, je zato datum pravilne vročitve pomemben za presojo pravočasnosti vložene tožbe. Tudi presoja sodišča prve stopnje v zvezi s slednjim, je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno, da dejstvo, da tožnik ni prejel izvoda zapisnika, ne pomeni kršitve postopka s strani delodajalca. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil tožnik na zagovoru osebno prisoten in je zapisnik tudi podpisal, zato je pravilno štelo, da je bil z njim seznanjen. Tožnik tudi ne navaja, da bi bil zapisnik neverodostojen, ker naj bi npr. tožena stranka v zapisnik napisala kaj drugega, kar je na zagovoru povedal, zato tudi iz tega razloga ni slediti tej pritožbeni navedbi.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do preostalih pritožbenih navedb ni podrobneje opredeljevalo.

Pravdni stranki pritožbenih stroškov nista priglasili, zaradi česar pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.