Jedro

Neutemeljeno poseganje v solastno stvar samo po sebi ni dovolj za opustitveno tožbo, temveč mora tožnik zatrjevati in dokazati, da je s temi posegi vznemirjen (oviran) pri izvrševanju solastninske pravice.

Vlaganje tožencu ne prinaša stvarnopravnega upravičenja, tudi njegov obligacijski zahtevek na povrnitev vlaganj je odvisen od pogoja, da je gradil s soglasjem solastnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka, da je toženec dolžan iz parcele številka 1108/1 vl.št. 1723 k.o. P. odstraniti štiri armirane betonske stebre v izmeri cca 40 x 40 cm s cca 4 x 4 m veliko betonsko ploščo in v prvem nadstropju hiše v P., prestaviti zunanji zid dnevne sobe za približno 1 m v hišo, odstraniti novo betonsko stopnišče, betonski objekt med cesto in hišo, odstraniti steno in dva stebra, odstraniti nov vhod, to je vzpostaviti prejšnje stanje v 15 dneh pod izvršbo; da je toženec dolžan opustiti izvajanja vsakršnih gradbenih del na nepremičninah parcelna številka 1108/1 vl.št. 1723 k.o. P., ki so v solasti oziroma skupni lasti pravdnih strank, vse v 15 dneh pod izvršbo; da je toženec dolžan povrniti stroške postopka v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 47.100,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki navaja, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, podrejeno tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo, ker je ugotovilo toženčeve posege v solastno nepremičnino, ki jih je tožnik navedel v tožbi, vključno z vsemi tistimi, ki jih je zajel v tožbenem zahtevku, tožbenemu zahtevku ugoditi. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik po sklepu o dedovanju solastnik nepremičnine, vl.št. 1723 k.o. P. do (nerazdelnih) 9/48, kar izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v P. z dne 17.11.1996. Sodišče prve stopnje je sklep sicer vpogledalo, vendar tega dejstva ni ugotovilo in gre po oceni pritožnika za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je v tem primeru možno odpraviti na pritožbeni stopnji. Po 132. členu Zakona o dedovanju (ZD) preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Tožnik je torej postal lastnik nerazdelnih 9/48 vl.št. 1723 k.o. P. 19.2.1996, ko je mati pravdnih strank umrla. Pritožnik opozarja na 15. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki ureja pravico solastnika, to je pravico upravljanja. Solastniki imajo pravico skupno upravljati stvar. Soglasje solastnikov, kateri deli sestavljajo skupaj več kot polovico njene vrednosti, je potrebno samo za posle v zvezi z rednim upravljanjem (2. odstavek 15. člena ZTLR), za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja pa je potrebno soglasje vseh solastnikov. Pri tem šteje zakon pod posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja stvari tudi večja popravila in podobno (4. odstavek 15. člena ZTLR). Dela, katerih odstranitev zahteva tožnik, so dela, ki presegajo okvir rednega upravljanja. Po oceni pritožnika, so pri zahtevku na odstranitev že izvedenih del, lahko glede vprašanja, kaj so posli rednega upravljanja, kaj pa posli, ki presegajo okvir rednega upravljanja, v pomoč določbe Stanovanjskega zakona (SZ), glede zahtevka na prepoved bodočih takšnih dejanj pa je treba določbe omenjenega zakona uporabiti, ker Stanovanjski zakon že velja. Posli rednega upravljanja, kjer ni potrebno soglasje vseh solastnikov, so zlasti posli vzdrževanja, to je posli, potrebni za to, da se ohranjajo pogoji za bivanje in osnovni namen stavbe kot celote (2. in 4. odstavek 25. člena SZ). Posli, ki jih SZ navaja v 2. odstavku 29. člena pa presegajo okvir poslov rednega upravljanja in je zanje potrebno soglasje vseh solastnikov. V obravnavanem primeru gre za takšne posle. Po mnenju pritožnika za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno, ali tožnik uživa kakšen del solastne nepremičnine, ali obstoji dogovor o dejanski razdelitvi njenega uživanja, pa tudi ne, ali je imel toženec od drugih solastnikov dovoljenje za izvedbo del, katerih odstranitev zahteva tožnik. Pomembno je le dejstvo, da je toženec oviral tožniku izvrševanje njegove (so) lastninske pravice s tem, da je na nepremičnini izvajal dela brez tožnikovega soglasja, čeprav tega ne bi smel (4. odstavek 15. člena ZTLR). Sodišče je bilo zato dolžno nuditi tožniku pravno varstvo njegove solastninske pravice po 43. členu ZTLR. Ta zakonska določba varuje solastninsko pravico solastnika tudi proti drugemu solastniku, če ga ta s protizakonitim dejanjem ovira pri izvajanju lastninskih upravičenj. Prav to je storil toženec s tem, da je na nepremičnini izvajal dela, za katera bi moral imeti (tudi) tožnikovo soglasje, pa ga ni imel. S tem, da je sodišče odklonilo pravno varstvo tožniku pri izvrševanju njegovih zakonitih lastninskih upravičenj, je istočasno legaliziralo toženčevo protizakonito ravnanje (izvrševanje del brez solastnikovega soglasja). Pri tem je svojo odločitev utemeljilo za obe strani z enakimi okoliščinami (razen glede posesti nepremičnine), s tem, da jih je uporabilo v škodo tožnika in v korist toženca, na primer neobstoj dogovora o delitvi uporabe hiše. Zakaj naj bi ta okoliščina bila v korist tožencu in v škodo tožniku, ko vendarle zadeva obe stranki popolnoma enako, ni jasno, sodišče pa tega tudi ne obrazloži, s čimer je po oceni pritožnika podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Takšno ravnanje sodišča ni samo v nasprotju za zakonom, temveč tudi v nasprotju z določbami Ustave RS. Tožnik opozarja zlasti na 22. člen Ustave, saj s tem, da sodišče ne nudi tožniku varstva, ki mu ga po zakonu mora, legalizira protizakonito ravnanje toženca; na 23. člen Ustave, saj sodišče odreka tožniku pravno varstvo in na 33. člen Ustave, ki tožniku zagotavlja pravico do zasebne lastnine, sodišče pa odkloni varstvo njegove lastninske pravice. V zvezi s tožbenim zahtevkom na prepoved nadaljnjih protizakonitih dejanj, s kakršnimi je toženec že do sedaj kršil tožnikova lastninskopravna upravičenja, tožnik opozarja zlasti na 99. člen in 100. člen SPZ. Tožniku ni jasno zakaj je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na prepoved nadaljnjih protizakonitih dejanj, čeprav je ugotovilo, da je toženec v prvem delu tožbenega zahtevka navedena dejanja res storil. Na tak način je odločitev materialnopravno zmotna. Če bi pritožbeno sodišče menilo, da je za odločitev o vprašanju, ali je potrebno soglasje, pomembna tudi velikost solastninskega deleža, čeprav zakon vprašanja potrebnosti soglasja ne veže na velikost solastninskega deleža, pritožnik opozarja, da izpodbijana sodba ni jasna glede solastninskih deležev na nepremičnini. Tožnikov solastninski delež naj bi bil 9/48, toženčev 21/48, solastninski delež N.F. 8/48, tožnik pa naj bi prodal svoj prejšnji solastninski delež 2/8, kar je 12/48. Skupno je to 50 /48, kar je nekoliko preveč (14. točka 2. odstavka 393. člena ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Tožba, ki jo je vložil tožnik, je tožba zaradi varstva solastninske pravice - negatorna tožba. Tako opustitveno tožbo ima na razpolago lastnik oziroma solastnik, ki lahko, če kdo povzroča vznemirjanje, zahteva prenehanje vznemirjanj (42. in 43. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). 42. člen ZTLR označuje poseg kot vznemirjanje, poseg pa mora biti dejanski in za lastnika predstavljati oviro pri izvrševanju lastninske pravice oziroma za solastnika oviro pri izvrševanju solastninske pravice. Pritožnik ne napada pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna glede na zgoraj navedeno materialnopravno izhodišče (42. in 43. člen ZTLR). Pritožnik ima sicer načeloma prav, da za odločitev o tožbenem zahtevku ni samo po sebi in izključno pomembno, ali tožnik uživa kakšen del solastne nepremičnine (stanovanjske hiše), ali obstoji dogovor o dejanski razdelitvi njenega uživanja, pa tudi ne, ali je imel toženec od drugih solastnikov dovoljenje za izvedbo del, katerih odstranitev zahteva tožnik, vendar je v obravnavani zadevi, glede na trditveno podlago tožnika in trditveno podlago toženca, ki je obrazloženo trdil, da dejanskega vznemirjanja ni bilo, čemur tožnik ni oporekal, situacija drugačna, to je taka, kot jo je na podlagi dejanskih ugotovitev sprejelo sodišče prve stopnje. V kolikor gre za vznemirjanje v smislu 42. člena ZTLR je torej potrebno pritrditi pritožniku, da je pomembno dejstvo, ali je toženec oviral tožnika pri izvrševanju njegove solastninske pravice, je pa pri razlagi pojma "vznemirjanj" v smislu te določbe potrebno imeti pred očmi, da vsebina solastninske pravice (13. in 14. člen ZTLR) ni v celoti enaka vsebini lastninske pravice (3. člen ZTLR). Vsebina lastninske pravice se s pozitivnega vidika kaže kot upravičenje lastnika, da ima stvar v posesti, da jo uporablja in da z njo razpolaga, z negativnega vidika pa kot izključevanje tretjih od navedenih upravičenj do stvari, zato je prepovedana kakršnakoli uporaba tuje stvari, razen če za to ne obstaja posebna pravna podlaga. V razmerju med solastniki, kar v obravnavani zadevi pravdni stranki nesporno sta, pa vsebina solastninske pravice z negativnega vidika ni enaka vsebini lastninske pravice, saj gre pri solastninski pravici za konkurenco pravic (upravičenj) dveh ali več solastnikov. Pri solastninski pravici gre za to, da je razdeljena pravica, ne pa stvar sama. Gre za pravico v razmerju do celotne stvari, idealni del (delež) ne predstavlja materialnega dela stvari. Varstvo solastninske pravice na podlagi 42. člena ZTLR gre solastniku glede na oblike pravic, ki izhajajo iz 14. člena ZTLR, po katerem ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Ker ima v obravnavani zadevi toženec kot solastnik enaka upravičenja, ki izhajajo iz solastninske pravice, kot tožnik, se v razmerju med njima, kot solastnikoma iste stvari (stanovanjske hiše) šteje za vznemirjanje v smislu 42. člena ZTLR le tisto ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja solastninske pravice in se kaže v zmanjšanju solastninskega deleža ali v zmanjšanju solastne stvari v celoti. Neutemeljeno poseganje v solastno stvar samo po sebi ni dovolj za opustitveno tožbo, temveč mora tožnik zatrjevati in dokazati, da je s temi posegi vznemirjenj (oviran) pri izvrševanju solastninske pravice. Ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima toženec v posesti tisti idealni del stanovanjske hiše, ki jo je po zatrjevanju tožnika preuredil oziroma je na takem delu opravil gradbene posege, za katere tožnik zahteva vzpostavitev v prejšnje gradbeno stanje, zato pritožniku ni mogoče pritrditi, da je oviranje (vznemirjanje) podano že s tem, da je toženec na nepremičnini izvajal dela brez tožnikovega soglasja. Gradbene preureditve, kot jih je nesporno opravil toženec na stanovanjski hiši, same po sebi ne pomenijo vznemirjenja, saj, kot je bilo že zgoraj povedano, gre pri solastninski pravici za konkurenco pravic (upravičenj), ki izhajajo iz solastninske pravice obeh pravdnih strank. Pritožnik kot solastnik ni zatrjeval, da se je zaradi del, ki jih je opravil toženec na solastni stanovanjski hiši, zmanjšal solastninski delež tožnika, ali da se je zmanjšala solastna stvar v celoti, pritožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ni oporekal trditvam toženca v odgovoru na tožbo, da vznemirjanja sploh ni, ker je stanovanjska hiša zaradi obnovitvenih del pridobila na vrednosti in je s tem tudi tožnikov solastninski delež vreden več kot pred obnovo, kar za tožnika gotovo predstavlja korist. S tega vidika toženec, zaradi izvedenih gradbenih posegov v solastno stvar, kot solastnik ni v privilegiranem položaju od tožnika-solastnika, saj solastnik z vlaganjem v solastno stvar ne more spremeniti solastniških deležev brez soglasja ostalih solastnikov. Tako vlaganje tožencu ne prinaša stvarnopravnega upravičenja, tudi njegov obligacijski zahtevek na povrnitev vlaganj je odvisen od pogoja, da je gradil s soglasjem solastnika.

V obravnavani zadevi gre dejansko za situacijo, ko toženec upravlja solastno stvar, čeprav se tožnik temu upira. Pritožnik ima prav, ko navaja, da je za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, potrebno soglasje vseh solastnikov, kot to določa 4. odstavek 15. člena ZTLR, vendar je uveljavljanju upravičenj iz 15. člena ZTLR namenjen nepravdni postopek.

Pritožnik ne izpodbija zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, kot tudi ugotovitve, da je neopredeljen del solastne stvari - stanovanjske hiše, ki bi mu pripadal, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na tako ugotovljeno dejansko stanje ne more uživati varstva po 43. in 42. členu ZTLR. V obravnavani zadevi gre za gradbena dela na delu solastne hiše, ki ga uporablja izključno toženec kot solastnik, med pravdnima strankama ni urejen režim uporabe solastne hiše, zato ob neobstoju drugih dejstev, ki se jih lahko kvalificira kot vznemirjanje, toženec ne more biti tretja oseba v smislu 42. člena ZTLR. Povsem drugo vprašanje pa je, in to ni predmet tega sodnega postopka, ali je toženec izvršil gradbene posege na stanovanjski hiši v nasprotju z Zakonom o urejanju prostora in Zakonom o graditvi objektov, saj to spada v pristojnost odločanja in nadzora pristojnih organov v upravnem postopku. Sam tožnik je namreč v vlogi z dne 4.4.2004 navedel, da je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor dne 22.6.2000 in dne 10.10.2000 o predmetni zadevi izdal odločbi, s katerima je tožencu naložil, da vzpostavi stanovanjsko hišo v prvotno stanje. Tožnik je tudi navedel, da je zahtevek v obravnavani pravdni zadevi popolnoma identičen temu, kar je inšpektorat naložil tožencu z navedenima odločbama. Pritožnik torej nima prav, da je sodišče, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek istočasno legaliziralo toženčevo protizakonito ravnanje. Pri tožbenem zahtevku, tako kot ga je postavil tožnik, je odločilno vprašanje, ali je toženec tožnika vznemirjal v njegovi solastninski pravici, zato je v tej zvezi obstoj dogovora o delitvi uporabe hiše pravno pomembna okoliščina, ki poleg drugih okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, kaže na obstoj pravno upoštevnega vznemirjenja. Pritožnik nadalje navaja, da mu ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na prepoved nadaljnjih protizakonitih dejanj, čeprav je ugotovilo, da je toženec v prvem delu tožbenega zahtevka navedena dejanja res storil. Glede tega pritožnik nima prav in si odločitev sodišča prve stopnje napačno razlaga. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe res navedlo, da je toženec nedvomno izvrševal v tožbenem zahtevku navedene posege, vendar je iz konteksta celotne obrazložitve jasno prepoznavno, da je s posegi razumeti nesporno dejstvo, da je toženec zgradil vtoževano, ne pa v smislu posegov kot vznemirjenja. Sodišče prve stopnje je dejansko ugotovilo, da ni podano vznemirjenje v smislu 42. člena ZTLR, tako ugotovitev pritožnik ne izpodbija, zato je bilo potrebno zavrniti tudi tožbeni zahtevek na prepoved nadaljnjih posegov. Tudi pritožbena trditev, da izpodbijana sodba ni jasna glede solastninskih deležev na nepremičnini, ni točna. Pritožnik sam navaja, da je njegov solastniški delež 9/48 in glede tega ni spora. Tudi razlogi izpodbijane sodbe v tem delu niso nejasni. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi nedvomno izhaja, kar ima tudi podlago v zemljiškoknjižnem izpisku, da je tožnik svoj solastniški delež 2/8 prodal, medtem ko je toženec ostal solastnik do 1/8, na podlagi sklepa o dedovanju z dne 17.11.2000, ki ga navaja tudi pritožnik v pritožbi, pa je toženec pridobil tudi solastniški delež 15/48. Sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi izpodbijanega sklepa napačno povzema, da je solastniški delež solastnice N.F. 8/48, vendar je iz zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da je njen delež 6/48, iz česar sledi, da se seštevek solastninskih deležev vseh solastnikov ujema s celoto in je 48/48 in ne skupno 50/48, kolikor navaja pritožnik.

Glede na zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ni zasledilo kršitev Ustave Republike Slovenije, kot to opozarja pritožnik, to je 22. člena, 23. člena in 33. člena Ustave. Sodišče prve stopnje namreč v obravnavani zadevi ni zavzelo drugačnega stališča, ki odstopa od sodne prakse v enakih oziroma podobnih primerih. Ravno tako zgolj dejstvo, da pritožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, še ne pomeni kršitve njegove pravice do zasebne lastnine in pravice do sodnega varstva, kot navaja v pritožbi. Pritožnik ima pravico do sodnega varstva, vendar ne na način in v obsegu kot ga je uveljavljal v obravnavani zadevi. Sodišče namreč odloča le o utemeljenosti določenega tožbenega zahtevka, ki je opredeljen v tožbi, kar je eno temeljnih načel procesnega prava.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva od katerih je odvisna uporaba zgoraj navedenih določb ZTLR ter so ta nesporna, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ne gre pravno varstvo v obsegu in na način kot je to zahteval v tožbi.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).