Jedro

Pritožba družbenika d. o. o. zoper sklep o začetku stečaja, ki ga je predlagal upnik in je dolžnik vložil ugovor, sklep pa je bil izdan v postopku po prvem in drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP ter po izvedbi dokazov o dolžnikovi insolventnosti, ni dovoljena. Ne gre za enake okoliščine kot v zadevi Ustavnega sodišča št. U-I-151/24.

Ob odsotnosti navedb o hitri unovčljivosti (likvidnosti) dolžnikovih sredstev (konkretno: nepremičnin), podatki v računovodskih izkazih dolžnika ne morejo izpodbiti domneve trajnejše nelikvidnosti po drugi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Izrek

I.Pritožba družbenika se zavrže.

II.Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III.Družbenik in dolžnik sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog upnika A., d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju: upnik), začelo stečajni postopek nad dolžnikom in imenovalo upravitelja. Dolžnik je zoper upnikov predlog vložil ugovor, vendar je sodišče prve stopnje po opravljenem naroku ugotovilo, da je dolžnik insolventen.

2.Zoper sklep se skupaj pritožujeta dolžnik in njegov edini družbenik, ki je bil hkrati poslovodja dolžnika. V uvodu sicer pritožbo napačno opredeljujeta kot pritožbo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 001 z dne 22. 1. 2024, vendar v nadaljevanju pravilno navajata, da s pritožbo izpodbijata sklep Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. 002 z dne 24. 4. 2025 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s tem sklepom skladna pa je tudi navedba strank. V obravnavani pritožbi je zato mogoče ugotoviti, kateri sklep se izpodbija (1. točka 335. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP) in pritožba iz tega razloga ni nepopolna.

3.Na pritožbo je odgovoril upnik, ki je predlagal začetek stečajnega postopka.

4.Pritožba družbenika ni dovoljena, pritožba dolžnika pa ni utemeljena.

O pritožbi družbenika

5.Postopek nad dolžnikom se je začel z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka, ki je določen v 235. členu ZFPPIPP. Upnik mora v trditveni podlagi predloga verjetno izkazati terjatev do dolžnika in okoliščino, da zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP). Sodišče mora dolžniku v treh delovnih dneh po prejemu vročiti upnikov predlog za začetek stečajnega postopka in ga opozoriti na pravne posledice iz tretjega odstavka tega člena (prvi odstavek 235. člena ZFPPIPP). Dolžnik lahko v 15 dneh po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka ugovarja, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP). Če dolžnik izjavi, da z upnikovim predlogom za začetek postopka soglaša, ali če v 15 dneh po prejemu ne vloži niti ugovora iz drugega odstavka tega člena niti zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu, velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen (tretji odstavek 235. člena ZFPPIPP). Domneva insolventnosti nastopi torej zaradi dolžnikovega soglasja z vsebino upnikovega predloga ali zaradi njegove neaktivnosti, kar predpostavlja, da se z upnikom strinja. V konkretnem primeru pa je dolžnik po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka vložil ugovor, v katerem je ugovarjal, da ni insolventen. Zato v tem primeru ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP. Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo po izvedenem naroku za začetek stečajnega postopka, v katerem je izvedlo dokaze o upnikovi procesni legitimaciji za vložitev predloga in o tem, ali je dolžnik insolventen, ter odločilo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka na podlagi izida dokaznega postopka (drugi in peti odstavek 239. člena ZPP). Ne gre torej za situacijo po prvem odstavku 239. člena ZFPPIPP, ko sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka zunaj naroka in ne da bi izvajalo dokaze o tem, ali je dolžnik insolventen in ali je bil upnik procesno legitimiran vložiti predlog.

6.Pritožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-151/24 z dne 20. 3. 2025, s katero je ugotovilo, da sta tretji in četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP v neskladju z Ustavo. Ta ugotovitev se nanaša le na pravni položaj, kadar je predlog za začetek stečajnega postopka vložil dolžnik sam pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP v družbi z omejeno odgovornostjo in le takrat lahko pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka vloži družbenik stečajnega dolžnika. V konkretnem primeru pa je predlog za začetek stečajnega postopka vložil upnik, poleg tega dolžnik ni bil pasiven in je vložil ugovor, da ni insolventen. Izpodbijani sklep torej ne temelji na domnevi insolventnosti (po tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP) in ne gre za enake okoliščine kot v zadevi Ustavnega sodišča RS št. U-I-151/24. Pritožbeno sodišče zato ni sledilo predlogu za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti. Pritožba družbenika dolžnika, ki je organiziran kot družba z omejeno odgovornostjo, predlog za začetek stečajnega postopka pa je bil vložen s strani upnika in sklep o začetku postopka izdan v postopku po prvem in drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP ter po izvedbi dokazov o dolžnikovi insolventnosti (drugi do peti odstavek 239. člena ZFPPIPP), ni dovoljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 343. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

O pritožbi dolžnika

7.Za začetek stečajnega postopka morata biti izpolnjeni dve predpostavki: a) podan mora biti predlog upravičenega predlagatelja (230. člen ZFPPIPP) in b) izpolnjena mora biti materialnopravna predpostavka, da je dolžnik insolventen (50. člen ZFPPIPP). V konkretnem primeru ni sporno, da je družba A., d. o. o. - v stečaju, ki je podala predlog za začetek stečaja, dolžnikov upnik.

8.Dolžnikova insolventnost je materialnopravna predpostavka za začetek in vodenje stečajnega postopka (50. člen ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik insolventen, ker ni sposoben poravnati svojih zapadlih obveznosti v določenem obdobju (trajnejša nelikvidnost po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP), na podlagi (izpodbojne) domneve iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ta določa, da če dolžnik ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden, če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti.

9.Dolgoročna plačilna nesposobnost dolžnika je drugi, alternativno določeni razlog insolventnosti (2. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP), ki ga sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo (in ne ugotavljalo). Za ugotovitev insolventnosti zadošča, da je podan že en razlog, torej trajnejša nelikvidnost ali dolgoročna plačilna nesposobnost. Pritožba se zato po nepotrebnem ukvarja z domnevami dolgoročne plačilne nesposobnosti, saj te sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo.

10.Dolžnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve domnevne baze, da sredstva na njegovih računih niso zadoščala za izvršitev sklepa o izvršbi in je tako stanje trajalo neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in tudi na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti (druga alineja 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Ne izpodbija niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje potrdil, da ima starejše dolgove in da ima blokiran račun.

11.Ker je ta domneva izkazana, je na dolžniku trditveno in dokazno breme, da je kljub temu solventen, torej sposoben poravnati obveznosti v določenem času. Pri tem sicer ni treba trditi in dokazati, da ima dolžnik ravno in izključno denar, pač pa se lahko tudi brani, da ima drugo premoženje, vendar le, če je le-tega mogoče razmeroma hitro unovčiti.

Slednje pa je v konkretnem primeru izostalo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da dolžnik ne more izpodbijati domneve o trajnejši nelikvidnosti zgolj s trditvami o obstoju premoženja, ampak bi moralo biti to premoženje likvidno, torej takšno, da ga je mogoče razmeroma hitro unovčiti. Dolžnik je sicer zatrjeval, da je lastnik nepremičnin, ni pa z ničimer dokazal, da gre za likvidno premoženje, torej takšno, da ga je mogoče hitro unovčiti. Zgolj teoretična možnost prodaje nepremičnin ne zadošča. Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da so dolžnikove nepremičnine obremenjene z več hipotekami in da je upnik že leta 2023 predlagal izvršbo na dolžnikove nepremičnine, pa ta ni bila uspešna.

12.Dolžnik se tudi v pritožbi ne sooči z zahtevo, da mora imeti možnost hitro unovčiti svoje (nepremično) premoženje. Upnikova terjatev je zapadla v plačilo že leta 2023, zato dolžnik ne more izpodbijati domneve o trajnejši nelikvidnosti zgolj s trditvami o lastništvu nepremičnin, ampak bi moral trditi in dokazati tudi, da so te nepremičnine takšne, da jih je mogoče razmeroma hitro unovčiti in s tem poplačati upnike. Ker tega dolžnik ni ne zatrjeval in ne dokazal, ni pomembno, kolikšna je vrednost dolžnikovega nepremičnega premoženja in višina dolžnikovih s hipoteko zavarovanih ter drugih dolžnikovih obveznosti. Ta dejstva namreč, ob odsotnosti trditev in dokazov o hitri unovčljivosti (likvidnosti) dolžnikovega premoženja, ne morejo ovreči domneve trajnejše nelikvidnosti po drugi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in ni kršilo pravic iz 22. člena Ustave RS, ker v izpodbijanem sklepu teh dejstev ni obrazložilo in ni postavilo izvedenca finančne stroke.

13.Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da s preverbo ustreznosti dolžnikovih bilanc za leto 2024, za kar je dolžnik predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, ni mogoče izpodbiti domneve trajnejše nelikvidnosti po drugi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer pomotoma sklicevalo na prvo alinejo 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj je predhodno ugotovilo, da je podana domneva insolventnosti po drugi (in ne prvi) alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Računovodski izkazi sami po sebi ničesar ne povedo o dolžnikovi trajnejši likvidnosti, ob tem, da je upnik dokazal, da sredstva na dolžnikovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi in je tako stanje trajalo že od 21. 12. 2022, torej več kot dve leti, ter se glede na to domneva, da je dolžnik trajneje nelikviden.

Ob odsotnosti navedb o hitri unovčljivosti (likvidnosti) dolžnikovih sredstev, podatki v računovodskih izkazih dolžnika ne morejo izpodbiti domneve trajnejše nelikvidnosti po drugi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Ker za obstoj insolventnosti zadošča že en razlog (v konkretnem primeru trajnejša nelikvidnost na podlagi domneve iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da ni ugotavljalo dejstev v zvezi z domnevama po prvi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in po 2. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da postavitev izvedenca finančne stroke ni potrebna, razlogi za slednje pa so pojasnjeni v 11. in 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Standardu obrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga je s tem zadoščeno in zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ni podana.

14.Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ker naj sodišče prve stopnje dolžniku ne bi vročilo upnikove vloge, vložene na naroku o začetku stečajnega postopka in se o njej dolžnik ni mogel izjaviti. Iz zapisnika naroka o začetku stečajnega postopka z dne 9. 4. 2025 sploh ne izhaja, da bi na tem naroku upnik vložil kakšno vlogo. Sicer pa dolžnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje izpodbijani sklep oprlo na navedbe ali dokaze upnika, s katerimi dolžnik ni bil predhodno seznanjen. To pomeni, da morebitna upnikova vloga ni mogla vplivati na končni izid postopka, kar so drugačne okoliščine kot v zadevi VSL I Ip 1315/2022, na katero se neutemeljeno sklicuje dolžnik v pritožbi.

15.Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, uradni preizkus izpodbijanega sklepa pa tudi ni pokazal absolutno bistvenih postopkovnih kršitev ali napačne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

16.Družbenik in dolžnik s pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------

1Prim. sklep VSL Cst 152/2024 z dne 20. 6. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 14, 14/2, 14/2-1, 14/2-1(2), 235

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.