Jedro

V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne ZJU, ne ZObr in ne ZSSloV. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 16. 1. 2023 in 8. 5. 2023 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 15. 2. 2022 in da je do vključno 2. 10. 2022 zaposlen pri njej na delovnem mestu častnik za varstvo pri delu, protipožarno zaščito in varstvo okolja oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu na Ministrstvu za obrambo ali v drugem državnem organu; da mu je toženka za obdobje od 15. 2. 2022 dalje za vsak mesec do prenehanja delovnega razmerja dolžna izplačati plačo v znesku 3.061,75 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da mu je toženka dolžna izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 55.111,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje stroške postopka) vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat, ter naložitev plačila stroškov postopka toženki. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih vprašanj, tj. do narave sklepa kadrovskega kolegija načelnika generalštaba, podlage za dodatno varnostno preverjanje in dogajanja med tem postopkom, samega postopka podaljšanja zaposlitve za določen čas ter do obstoja dolžnosti toženke, da tožnika zaposli na drugem delovnem mestu. Vztraja, da je sklep kadrovskega kolegija načelnika GŠSV št. ... z dne 30. 3. 2021 konstitutivne narave, na to ne vpliva drugačna izpoved priče A. A. Trdi, da se je s sprejetjem navedenega sklepa njegova pogodba o zaposlitvi za določen čas spremenila v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zaradi česar mu jo je toženka z odjavo iz zavarovanj 15. 2. 2022 nezakonito odpovedala. Zatrjuje nezakonitost kasnejšega sklepa kadrovskega kolegija GŠSV z dne 24. 11. 2021, ta prejšnjega sklepa niti ni razveljavil. Meni, da toženka ni imela podlage za varnostno preverjanje po sprejemu sklepa kadrovskega kolegija, niti ni takšna praksa toženke pri podaljševanju pogodb o zaposlitvi. Navaja, da s postopki toženke v zvezi z njegovim predlogom za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi ni bil seznanjen; ti imajo naravo prikritih postopkov. Gre za povračilni ukrep v smislu Zakona o zaščiti prijaviteljev (ZZPri) zoper tožnika, ki je kot podpredsednik sindikata B. aktivno opozarjal na nepravilnosti pri toženki. Vztraja, da na razgovor pri OVS ni bil pravilno vabljen, svojo odsotnost je opravičil in neuspešno prosil za nov termin; razlogi sodbe si glede tega medsebojno nasprotujejo. Meni, da v postopku varnostnega preverjanja ne bi smel sodelovati C. C., saj so sindikati ter številni pripadniki SV proti njemu podali številne prijave o sumu storitve kaznivih dejanj. Podaja številne pritožbene navedbe v zvezi s postopkom varnostnega preverjanja. Zatrjuje, da je diskrecijska pravica toženke omejena z zakonitostjo postopanja in prepovedjo diskriminatorne obravnave. Toženka in OVS sta ga neenako obravnavali, posledica česar je navidezno zakonit razlog za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da iz ZObr izhaja zgolj pravica odhajajočega pripadnika, da se mu išče ustrezno prosto delovno mesto, ne pa, da se mu tako delovno mesto zagotovi. Sklicuje se na osmi odstavek 93. člena ZObr, po katerem bi mu toženka morala zagotoviti zaposlitev na drugem delovnem mestu; pri tem nima diskrecijske pravice niti pogodbene svobode, kar pomeni, da ima delavec enostransko zakonsko pravico zaposlitve za nedoločen čas, če so izpolnjeni zakonski pogoji, neodvisno od volje delodajalca. Graja tudi ugotovitev, da pri toženki v relevantnem obdobju ni bilo na voljo primernih zaposlitev zanj. Sklicuje se na izpoved priče D. D., da so bila v relevantnem obdobju pri toženki na voljo prosta primerna delovna mesta, kar izhaja tudi iz predloženih objav prostih delovnih mest pri toženki. Meni, da ga toženka ni zaposlila, ker je bil zavzet, strog in glasen sindikalni zastopnik, kar je povračilni ukrep po ZZPri. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev v postopku, ta kršitev (in kršitev 22. člena Ustave RS) pa ne more biti podana, če sodišče prve stopnje ne zavzame stališča glede pravno neodločilnih dejstev. V predmetni zadevi se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do trditev in dokazov, ki jih je tožnik uveljavljal v povezavi s postopki pri toženki, ki so potekali v povezavi z njegovim predlogom za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi oziroma njeno spremembo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, navedeno na odločitev v zadevi namreč ne vpliva.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženki od leta 1996 dalje do 14. 2. 2022 za določen čas. Njegova zadnja pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za obdobje 10 let od 15. 2. 2012 do 14. 2. 2022 za dolžnost častnika za varstvo pri delu, protipožarno zaščito in varstvo okolja. Toženka ga je z dopisom z dne 7. 12. 2021 obvestila, da mu pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala in mu bo delovno razmerje z iztekom pogodbe o zaposlitvi prenehalo 14. 2. 2022. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi poteka časa, za katerega je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas skladno s prvim odstavkom 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), toženka z njim ni bila dolžna podaljšati veljavnosti zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi (92. člen Zakona o obrambi; ZObr) niti ni bila dolžna skleniti z njim nove pogodbe o zaposlitvi (93. člen ZObr).

7. V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne Zakon o javnih uslužbencih (ZJU), ne ZObr in ne Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV). Skladno z ustaljeno sodno prakso,1 ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.

8. Niti na podlagi trditev o diskriminaciji oziroma neenaki obravnavi (oziroma povračilnih ukrepih) tožnik v individualnem delovnem sporu ne more doseči ugotovitve, da je bilo prenehanje delovnega razmerja na podlagi poteka časa nezakonito oziroma neveljavno, ali transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas, niti zahtevati sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo v ministrstvu ali drugem državnem organu (Pdp 75/2013, Pdp 19/2020, Pdp 788/2022). Pri urejanju delovnih razmerij velja pogodbena svoboda, delodajalca ni mogoče prisiliti, da z nekom sklene pogodbo o zaposlitvi. Toženka je s tem, ko s tožnikom ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, ravnala v skladu s svojo diskrecijsko pravico oziroma pogodbeno avtonomijo, tega pa ne more izpodbiti pritožbeno navajanje, da je bilo v obdobju pred potekom tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženki na voljo več zanj ustreznih formacijskih dolžnosti oziroma delovnih mest, kar naj bi izhajalo iz izpovedi priče D. D. ter listinskih dokazov tožnika (objav prostih delovnih mest pri toženki).

9. Ker toženka ni imela obveznosti, da bi s tožnikom ob izteku pogodbe o zaposlitvi sklenila novo pogodbo, splošna praksa podaljševanja pogodb o zaposlitvi pri toženki ni pravno pomembno dejstvo za odločitev v tem sporu. Prav tako ni odločilno, zakaj si je toženka premislila in tožniku ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi. Tožnik neutemeljeno šteje sklep GŠSV št. ... z dne 30. 2. 2021 kot podlago, da se je njegova pogodba o zaposlitvi za določen čas spremenila (transformirala) v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje tak sklep ne pomeni dokončne oziroma pravnomočne odločitve v zvezi s tožnikovo zaposlitvijo za nedoločen čas, temveč notranjo odločitev toženke, ki sama zase ne more vplivati na pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med strankama. Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje za to, da bi ta sklep po vsebini nadomestil sklepanje nove pogodbe o zaposlitvi oziroma transformiral pogodbo o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Glede na to za odločitev v zadevi ni odločilno, ali je toženka ta sklep preklicala, ali je imela podlago za napotitev tožnika na varnostno preverjanje, kako je potekal postopek varnostnega preverjanja ter razlog, zakaj si je premislila glede nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom.

10. Ni podlage niti za zaključek, da tožniku delovno razmerje ne bi prenehalo, če bi toženka svojo obveznost preverjanja možnosti podaljšanja pogodbe o zaposlitvi in iskanja drugega primernega delovnega mesta pravočasno in ustrezno izpolnila. Sodišče prve stopnje je tožnikove trditve v tej smeri pravilno zavrnilo in presodilo, da je toženka zadostila svoji zakonski dolžnosti zagotovitve pravic do razporeditve na ustrezna dela v ministrstvu ali drugem državnem organu po tretjem odstavku 93. člena ZObr. Ugotovilo je, da je s poizvedbo o možnostih razporeditve tožnika na ustrezno delovno mesto v Ministrstvu za obrambo z dne 14. 1. 2022 (B 14) in dopisom z dne 21. 1. 2022 (B 15) poizvedovala o možnosti razporeditve tožnika na ustrezno delovno mesto v Ministrstvu za obrambo; ugotovljeno je bilo, da v upravnem delu ministrstva, vključno z organi v sestavi, tedaj ni bilo delovnih potreb za razporeditev tožnika glede na stopnjo izobrazbe, druga znanja in delovne izkušnje. Nadalje je toženka Ministrstvu za javno upravo poslala dopis z dne 24. 1. 2022 za objavo oziroma uvrstitev tožnika na interni trg dela, a je bilo glede na odgovor ministrstva z dne 10. 2. 2022 (B 19) ugotovljeno, da na internem trgu dela ni bilo izkazanih potreb po premestitvi tožnika, o čemer je toženka tudi obvestila tožnika z dopisom z dne 10. 2. 2022. Navedena zakonska določba ne določa, v kakšnem roku mora toženka začeti z izpovedovanjem in iskanjem ustreznega delovnega mesta za pripadnika, temveč ji nalaga le rok za pisno ponudbo razporeditve na ustrezno delovno mesto. Pravilna je torej presoja, da tožniku ob ugotovitvi, da ni bilo potreb za njegovo razporeditev oziroma premestitev na delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi stopnji izobrazbe in delovnim izkušnjam, toženka ni mogla ponuditi razporeditve na ustrezna dela v ministrstvu ali drugem državnem organu. Tožnik neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni izpovedi priče D. D., ki naj bi izpovedal, da so bila v relevantnem obdobju pri toženki (Republika Slovenija) prosta primerna delovna mesta. To ne drži, saj je navedeni na vprašanje, ali so bila po njegovem védenju takrat prosta delovna mesta, odgovoril, da tega ne ve, ker on ni služba za kadrovske zadeve, to možnost je sicer dopuščal ter izpovedal, da je pregledal to, kar mu je tožnik poslal ter da tam so pa bila prosta delovna mesta oziroma razpisi. Glede na tako izpoved v povezavi z listinskimi dokazi (B 15 in B 19) ni mogoča ugotovitev, da je imela v obdobju pred iztekom tožnikove pogodbe o zaposlitvi toženka na razpolago prosta delovna mesta, na katerih bi lahko zaposlila tožnika. Tudi sicer pa tožnik niti v pritožbi ne navaja, katero zanj primerno delovno mesto je bilo v tistem obdobju prosto.

11. Pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati ravnanje toženke kot povračilni ukrep po Zakonu o zaščiti prijaviteljev (ZZPri), pritožbeno sodišče ni presojalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnik jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prim. odločbe opr. št. VIII Ips 35/2015, VIII Ips 90/2011, VIII Ips 539/2007, VIII Ips 68/2008, VIII Ips 86/2008, Pdp 19/2020.