Jedro

Zavrženje ovadbe ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel v isti zadevi začeti kazenskega pregona.

Izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP ni mogoče uveljavljati v zvezi z delom sodišča po končani glavni obravnavi, to je v zvezi z odločitvijo o obtožbi s sodbo in pravico strank do pritožbe zoper sodbo.

Dogovor za kaznivo dejanje po 298. členu KZ je pripravljalno dejanje, ki je opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje in svoje samostojnosti ne izgubi, če dogovorjeno kaznivo dejanje stori tretja oseba.

Pristojni organ iz zakonskega besedila po prvem odstavku 258. člena KZ (overitev lažne vsebine) je vsak organ, ki je nosilec javnega pooblastila in tako zavezan v okviru svojega pooblastila in poslovanja, ki temelji na tem pooblastilu, izdati ustrezno listino.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D.K., odvetnikov Odvetniške družbe Č. se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede obsojenca spremeni v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah in vštetju odvzema prostosti tako, da se obsojeni D.K. za dejanje pod točko VII spozna za krivega, da je protipravno hranil strelno orožje in strelivo ter eksploziv, ki pomeni nevarnost, katerih promet posameznikom ni dovoljen, s tem da je v nasprotju z določili 6. in 7. točke kategorije A – prepovedano orožje 3. člena in 16. točke 4. člena Zoro-1 (Uradni list RS, št. 61/2000) ter 33. in 37. člena ZE-UPB 1, saj kot posameznik sploh ne bi smel imeti v posesti eksploziva in ga je hranil v neprimernem objektu in sicer dne 19.7.2007 v K., na območju hiše, kjer prebiva, hranil 8 plamenskih detonatorjev št. 8, 10 m počasi goreče vžigalne vrvice proizvajalca KIK Kamnik in 4x po 500 g razstreliva vrste pentrit – PEP 500, kar so sredstva, iz katerih bi lahko napravili 8 eksplozivnih sredstev oziroma naprav, promet z detonatorji, vžigalno vrvico in razstrelivom pa posameznikom ni dovoljen, gre za prepovedano vojaško in eksplozivno orožje, zasežena količina razstreliva in vžigalni pripomočki pa pomenijo nevarnost, saj bi bilo moč z zaseženim porušiti tudi hišo. S tem je storil kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja in eksplozivov po drugem in prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter se mu na podlagi določbe drugega odstavka 310. člena KZ določi kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora, nakar se mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ ob upoštevanju določenih kazni za dejanja pod točkami I (eno leto zapora), II (sedem mesecev zapora), III (sedem mesecev zapora) in V (tri mesece zapora) ter določene kazni eno leto in pet mesecev zapora po tej sodbi izreče enotna kazen 2 (dve) leti in 8 (osem) mesecev zapora.

Po prvem odstavku 49. člena KZ se obsojencu v izrečeno enotno kazen všteje čas prestane kazni od 19.7.2007 dalje.

Po prvem odstavku 69. člena KZ se obsojencu odvzame 8 plamenskih detonatorjev št. 8, 10 m počasi goreče vrvice proizvajalca KIK Kamnik, 4x po 500 g razstreliva vrste pentrit – PEP 500. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.K., odvetnika M.K. in zagovornika obsojenega B.R. se zavrneta.

III. Obsojeni B.R. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 266/2007 v kazenski zadevi zoper obsojene D.K., B.R., L.Š., M.K. in M.R., obsojena D.K. in B.R. spoznalo za kriva: - D.K. pod točko I nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 221. člena KZ, pod točko II nadaljevanega kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ, pod točko III nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ, pod točko IV nadaljevanega kaznivega dejanja napeljevanja h krivi ovadbi po četrtem odstavku 288. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ, pod točko V kaznivega dejanja dogovora za kaznivo dejanje po 298. členu KZ, pod točko VI kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in pod točko VII kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja in eksplozivov po drugem in prvem odstavku 310. člena KZ; - obsojenega B.R. za dejanje pod točko I/3 kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 221. člena KZ, pod točko I/II in II/13 nadaljevanega kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ, pod točko II/14 kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ, pod točko V/1 kaznivega dejanja dogovora za kaznivo dejanje po 298. členu KZ in pod točko VI/2 kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

Obsojenemu D.K. je ob upoštevanju posamičnih določenih kazni zapora za dejanja pod točkami I-III in V-VII od treh mesecev do enega leta in šestih mesecev zapora na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen tri leta zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 19.7.2007 dalje. Za kaznivo dejanje pod točko IV je obsojencu izreklo 3.000 EUR denarne kazni. Na podlagi določbe 69. člena KZ mu je izreklo za dejanje pod točko VII še varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer: pištole znamke Crvena Zastava 9 mm Para, serijska številka ..., nabojnika in 8 nabojev, 92 nabojev kal. 9 mm ter 8 plamenskih detonatorjev, 10 m počasi goreče vžigalne vrvice proizvajalca KIK Kamnik in 4x po 500 g razstreliva vrste pentrit – PEP 500. Obsojenemu B.R. pa je ob določitvi posamičnih kazni za dejanja, opisana pod točkami I/3, I/2 in II/13, II/14, V/1 ter VI/2 od en mesec do štiri mesece zapora po določbah o steku izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Odločilo je, da sta obsojenca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter plačati povprečnino. Z isto sodbo je obsojenega B.R. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena KZ ter o stroških kazenskega postopka odločilo po prvem odstavku 96. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 239/2008 delno ugodilo pritožbam okrožnega državnega tožilca ter obsojenih D.K. in B.R., ravnalo pa je tudi po uradni dolžnosti ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je oba obsojenca na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za dejanji, opisani pod točkama VI/1 in VI/2, s čimer naj bi storila vsak eno kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ter odločilo, da v zvezi z oprostilnim delom sodbe po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Glede na spremembo sodbe je na podlagi določb o steku izreklo enotni kazni obsojenemu D.K. dve leti in devet mesecev zapora, obsojenemu B.R. pa osem mesecev zapora. Sodbo je spremenilo še v odločbi o odvzemu premoženjske koristi v zvezi s soobsojenim L.Š. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenih D.K. in B.R. vložili zahteve za varstvo zakonitosti, zagovornik odvetnik M.K. iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zagovorniki odvetniki Odvetniške družbe Č. zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in zagovornik odvetnik M.Z. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornika odvetnika M.K. in M.Z. predlagata, naj se zahtevama ugodi ter izpodbijana sodba v obsegu, ki se nanaša na obsojenca, razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obsojenega R. se zavzema tudi za spremembo sodbe tako, da naj se kazenski postopek zoper obsojenca „ustavi“. Zagovorniki odvetniki Odvetniške družbe Č. pa predlagajo, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni v točki VII tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno predlagajo, da naj iz opisa tega dejanja izpusti protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen ter obsojencu izreče nižjo zaporno kazen, podrejeno pa se zavzemajo tudi za razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahtevi zagovornikov obsojenega D.K. odvetnika M.K. in obsojenega B.R. nista utemeljeni. Kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona, ki jih uveljavljata, niso podane, uveljavljata pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Predlaga, naj se zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D.K. odvetnikov Odvetniške družbe Č. delno ugodi, da se pravnomočna sodba pri dejanju pod točko VII spremeni tako, da se iz opisa kaznivega dejanja izpusti očitek hrambe orožja, katerega promet je posameznikom omejen, skladno z določbo Ustavnega sodišča št. U-I-88/07, na katero se zahteva sklicuje. Zaradi zmanjšanja obsega kriminalne količine je potrebno spremeniti sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji, tako da se obsojencu za dejanje pod točko VII določi kazen eno leto in tri mesece zapora ter nato izreče enotna kazen dve leti in šest mesecev zapora.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencema in zagovornikom. Obsojeni D.K. se je o odgovoru pisno izjavil. 6. Delno je utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega K. odvetnikov Odvetniške družbe Č.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

K zahtevi zagovornikov obsojenega D.K. odvetnikov Odvetniške družbe Č.

8. Zagovorniki navajajo, da je upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-88/07 z dne 8.1.2009 pravnomočna sodba za dejanje, opisano pod točko VII, nezakonita vsaj v delu, ki se nanaša na hrambo tistega orožja in razstreliva, za katerega je promet posameznikom omejen, to je hramba pištole Crvena Zastava 9 mm Para, ser. št. ..., nabojnika, 8 nabojev, 92 nabojev kal. 9 mm ter 8 plamenskih detonatorjev št. 8. Ker je bil obsojenec spoznan za krivega tudi za hrambo orožja in razstreliva, katerega promet je po Zakonu o orožju (v nadaljevanju: ZOro-1) posameznikom omejen, hramba navedenega orožja v skladu s stališčem Ustavnega sodišča ne more predstavljati kaznivega dejanja. Zato je potrebno vsaj hrambo orožja, za katerega je določeno, da je promet posameznikom omejen, izpustiti iz opisa dejanja v sodbenem izreku, glede ostalega orožja pa tudi preveriti, ali gre za promet, ki je v določenih izjemnih okoliščinah vendar dovoljen, saj dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja, ampak zgolj prekršek.

9. V odločbi, na katero se sklicujejo zagovorniki, je Ustavno sodišče odločilo, da je bil prvi odstavek 310. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94- popr., 23/99, 44/04 in 95/04 – ur. p.b.) v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s „protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen,“ v neskladju z Ustavo. V obrazložitvi odločbe je med drugim zapisalo, če bi se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška popolnoma prekrili, tako da med njima ne bi bilo ločnic oziroma bi dispozicija kaznivega dejanja ostala brez kakršnegakoli presežka glede na dispozicijo prekrška, bi to ustvarilo pravno negotovost, represivnim organom oblasti pa omogočilo arbitraren pregon. Ker se zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ v delu, ki se nanašajo na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s „protipravno hrambo strelnega orožja ali razstreliva, katerih promet je posameznikom omejen“, lahko popolnoma prekrijejo z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 v zvezi z 10. členom istega zakona, je 310. člen KZ v tem delu v neskladju z načeli pravne države (2. člen URS) in načelom zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena URS). Zato dela določbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost, sodišče v kazenskem postopku ne bo smelo uporabiti.

10. Pod točko VII je bil obsojeni D.K. spoznan za krivega, da je hranil strelno orožje in strelivo ter eksploziv, ki pomeni nevarnost, za katerega promet posameznikom ni dovoljen, oziroma je omejen, s tem, da je poleg orožja, ki predstavlja kategorijo A – prepovedano orožje po ZOro-1 (eksplozivno orožje in njegovi deli), hranil tudi orožje in strelivo, ki po 3. členu ZOro-1 sodi med orožje, za katerega je potrebno predhodno dovoljenje. Opisano je, da ni posedoval orožne listine (10. člen Zoro-1) za: pištolo znamke Crvena Zastava 9 mm Para, serijska številka ..., nabojnik in 8 nabojev, 92 nabojev kalibra 9 mm. Gre za orožje, katerega promet je posameznikom omejen. Poleg tega orožja pa je hranil še 8 plamenskih detonatorjev št. 8, 10 m počasi goreče vžigalne vrvice proizvajalca KIK Kamnik in 4x po 500 g razstreliva vrste pentrit PEP 500, kar pa so sredstva, katerih promet posameznikom ni dovoljen. V opisu dejanja je točno opredeljena hramba orožja, za katerega promet posameznikom ni dovoljen, in hramba orožja, katerega promet je posameznikom omejen (opis v tem delu je predstavljal konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ). Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja, sestavljenega iz temeljne in kvalificirane oblike kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja in razstreliva, saj je hranil orožje in eksploziv, ki pomeni nevarnost (zasežena količina razstreliva in vžigalni pripomočki pomenijo nevarnost, saj bi bilo moč z zaseženim porušiti hišo). Po ustaljeni sodni praksi je bilo dejanje pravno opredeljeno po hujši obliki po drugem odstavku 310. člena KZ. Zagovorniki pravilno opozarjajo, da se del opisa kaznivega dejanja nanaša na orožje in strelivo, za katerega nabavo in posest je potrebno pridobiti ustrezno dovoljenje. V tem obsegu se zakonski znak hrambe orožja in streliva prekriva z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki 81. člena v zvezi z 10. členom ZOro-1. V opisu dejanja v pravnomočni sodbi so konkretizirane hramba orožja in streliva ter eksplozivov, za katere promet posameznikom ni dovoljen, za katere je promet posameznikom omejen in kriminalna količina, ki pomeni nevarnost. Ker se v delu opisa prekrivajo zakonski znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena v zvezi z 10. členom ZOro-1 z zakonskim znakom protipravne hrambe strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen in v tem delu opis dejanja ne vsebuje nobenega očitka, ki bi predstavljal presežek glede na dispozicijo prekrška, je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi obsojenčevih zagovornikov ter obsojenca spoznalo za krivega v obsegu, navedenem v izreku te sodbe. Ugotovilo je kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj opis dejanja v tem delu ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ.

11. Zaradi spremembe odločbe o krivdi je Vrhovno sodišče obsojencu za dejanje pod točko VII določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora. Upoštevalo je, da se je kriminalna količina zmanjšala ter s pravnomočno sodbo ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, to je okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša (drugi odstavek 41. člena KZ). Vrhovno sodišče je, skladno z določbami o steku, ob upoštevanju določenih kazni v pravnomočni sodbi ter določene kazni iz te sodbe, obsojencu izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora, ki jo ocenjuje kot pravično. V izrečeno kazen je po določbi prvega odstavka 49. člena KZ obsojencu vštelo čas že prestane kazni. Posledica spremembe krivdoreka je sprememba odločbe o varnostnem ukrepu odvzema predmetov po prvem odstavku 69. členu KZ, tako da se obsojencu odvzamejo tisti predmeti oziroma orožje in strelivo, za katere posameznikom promet ni dovoljen. Sodišče prve stopnje pa bo lahko, skladno z določbo prvega odstavka 498. člena ZKP, presodilo, ali je podan kateri od razlogov za odvzem obsojencu orožja in streliva, ki ni več predmet kazenskopravnega očitka ter izdalo o tem poseben sklep (prvi in drugi odstavek 498. člena ZKP).

12. Neutemeljena je zahteva v delu, da se kriminalna količina v opisu dejanja skrči tudi za 8 plamenskih detonatorjev št. 8. Po 33. členu Zakona o eksplozivih posest plamenskih detonatorjev posamezniku ni dovoljena. Posest teh predmetov je dovoljena le pravni osebi ali podjetniku, ki ima za to dovoljenje. Zagovorniki se zavzemajo tudi za oprostitev obsojenca v celoti. Ker se del opisa dejanja nanaša na orožje in strelivo, katerih promet posameznikom ni dovoljen, zahteva v tem delu ni utemeljena.

K zahtevi zagovornika obsojenega D.K. odvetnika M.K.:

13. Zagovornik uvodoma zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Iz obrazložitve kršitve pa izhaja, da zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da ni objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ker je sodišče prve stopnje obtožbo prekoračilo (uveljavljanje kršitve iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bilo obsojencu v škodo, ker je ta kršitev vselej obsojencu v korist). Kršitev zagovornik uveljavlja z navedbami, da sodišče ni odločilo o predmetu obtožbe v sodbenem izreku, temveč je v izreku sodbe navedlo popolnoma druga kazniva dejanja. Poudarja, da gre za drugo kaznivo dejanje takrat, ko gre sicer za isto ali podobno aktivnost obdolženca, toda za različen objekt varstva, za drug namen, za drug cilj ali za drugo posledico. Sodišče v takšnem primeru obdolženca ne sme obsoditi za neko drugo dejanje, pa čeprav bi bilo lažje od tistega iz obtožnice, saj bi bila s tem obtožba prekoračena. Ker je sodišče prve stopnje pri dejanju pod točko I obsojenca, čeprav je državni tožilec vztrajal pri obtožnici za kaznivo dejanje pranja denarja po 252. členu KZ, spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 221. člena KZ in s tem iz opisa dejanja izpustilo besede „s pranjem prikril njegov izvor“, je obtožbo prekoračilo. Obsojenca je spoznalo za krivega za kaznivo dejanje zoper premoženje, to je za kaznivo dejanje, katerega objekt varstva ni enak kot za kaznivo dejanje pranja denarja, ki sodi med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Ne strinja se z argumentacijo v sodbi sodišča druge stopnje pod točko 2/1, da ni podana kršitev objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ker je sodišče prve stopnje spremenilo pravno opredelitev dejanja, saj na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje ni vezano (drugi odstavek 354. člena ZKP).

14. Že sodišče druge stopnje je tako zagovorniku pojasnilo, da objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni kršena, ker je sodišče drugače pravno opredelilo dejanje kot državni tožilec. Res je, kot poudarja zagovornik, da sodišče obdolženca ne sme obsoditi za neko drugo kaznivo dejanje, pa čeprav je to kaznivo dejanje blažje od tistega iz obtožnice, saj bi bila s tem obtožba prekoračena. V obravnavanem primeru pa ni tako. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta med obtožbo in sodbo) in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta med obtožbo sodbo). Določba prvega odstavka 354. člena ZKP ureja vprašanje razmerja med obtožbo in sodbo. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo namreč pomeni, da je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi. Sodišče lahko poseže v opis dejanja tako, da ne poseže v bistvo opisa kaznivega dejanja v obtožbi. Kot je pojasnilo že višje sodišče, je sodišče prve stopnje iz opisa dejanja izpustilo le abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja. Opis iz zakonskega besedila določenega kaznivega dejanja ni obvezna sestavina opisa dejanja. Vsak obtožni akt in tudi izrek sodbe pa mora vsebovati dejanski opis, s katerim so konkretizirani abstraktni zakonski znaki v Kazenskem zakoniku predpisanega kaznivega dejanja. Opis mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje. Poseg sodišča v opis dejanja le toliko, da je izpustilo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja pranja denarja in prilagodilo opis dejanja dejstvu, da je bil kazenski postopek zoper soobdolženega V.G. na podlagi določbe prvega odstavka 33. člena ZKP izločen, ob popolni ohranitvi opisa iz obtožbe, ne predstavlja kršitve objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Opis dejanja v sodbi se nanaša na isti historični dogodek, obsežen v obtožnici, na podlagi katere je tekel kazenski postopek in je sodišče odločalo na glavni obravnavi. Na pravno opredelitev dejanja pa sodišče ni vezano (drugi odstavek 354. člena ZKP). Če sodišče ne sprejme tožilčeve pravne opredelitve kaznivega dejanja, mora presoditi, ali ima dejanje zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja (opisanega v obtožbi). Prav navedeno pa je storilo sodišče prve stopnje, kar je podrobno pojasnilo na straneh 30 do 33 sodbe in navedlo razloge, da dejanje, opisano v obtožbi, ne vsebuje znakov kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ, ampak za obsojenega D.K. znake kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 221. člena KZ. Dejstvo, da dejanji po prvem odstavku 252. člena KZ in po tretjem in prvem odstavku 221. člena KZ ne sodita v isto poglavje KZ, za presojo, ali je objektivna identiteta med obtožbo in sodbo podana, ni relevantno, saj je ohranjen opis dejanja po obtožbi in je torej ohranjena popolna identiteta med obtožbo in sodbo, le sodišče prve stopnje je drugače presodilo pravno opredelitev dejanja in tožilčeve pravne opredelitve ni sprejelo. Obsojenca ni spoznalo za krivega za drugo kaznivo dejanje, saj je, kot je pojasnilo v razlogih sodbe, ugotovilo, da dejanje, ki je opisano v obtožbi, ne sodi v poglavje o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo (24. poglavje KZ) ampak v 23. poglavje KZ o kaznivih dejanjih zoper premoženje. Primerjava abstraktnih dejanskih stanov kaznivih dejanj pranja denarja po 252. členu KZ in prikrivanja po 221. členu KZ, pokaže, da se kaznivo dejanje pranja denarja delno prekriva s kaznivim dejanjem prikrivanja. Če pa niso podani vsi znaki kaznivega dejanja pranja denarja, lahko pride v poštev tudi pravna opredelitev po 221. členu KZ (mag. Mitja Deisinger Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, komentar h kaznivemu dejanju po členu 252 KZ, stran 559).

15. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe zagovornika, da ni niti navedeno v opisu dejanja, niti sodišče ni preverilo v kazenskem postopku, ali je obsojenec vedel ali mogel vedeti, da je stvar pridobljena s kaznivim dejanjem. Kot je bilo že poudarjeno, se zakonski znaki kaznivega dejanja pranja denarja in prikrivanja delno prekrivajo. Pri kaznivem dejanju pranja denarja storilec denar ali premoženje, za katerega ve, da je pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga. Pri kaznivem dejanju prikrivanja pa storilec stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, ali tisto, kar je bilo zanjo pridobljeno s prodajo ali zamenjavo, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča. Zakonski znak obeh kaznivih dejanj torej je, da storilec predmet (stvar ali denar ali premoženje), za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme ali kako drugače z njim razpolaga. Vedenje je zakonski znak kaznivega dejanja, ki je v opisu dejanja tudi konkretiziran tako v uvodnem delu opisa, kot tudi v nadaljnji konkretizaciji pri posameznih kaznivih dejanjih, zajetih v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja, ko je opisan prevzem avtomobilov, pridobljenih s kaznivim dejanjem, posest oziroma pridobitev ponarejenih listin, ki so omogočili pridobitev prometnih dovoljenj v postopku pred upravnimi organi oziroma organizacijami, na katere so bila prenešena javna pooblastila. Konkretizacija opisa kaznivega dejanja je obsojencu omogočala učinkovito obrambo tudi v zvezi z očitkom, da je vedel, da je stvar pridobljena s kaznivim dejanjem. Navedbe zagovornika, da obsojenec ni vedel, da so avtomobili ukradeni, da subjektivni odnos obsojencu ni dokazan, da je ugotavljanje subjektivnega odnosa obsojenca do dejanja nepopolno, ker v postopku ni bil zaslišan soobdolženi V.G., da priče niso potrdile, da je obsojenec prinesel ponarejene dokumente, da je iz Italije pripeljal ukradeno vozilo, da je ukradeno vozilo kupil in da obsojenec zatrjuje, da je vse to počel V.G. ter da tako obsojeni K. ni vedel, da so avtomobili ukradeni, so na ravni nestrinjanja z dokazno presojo v pravnomočni sodbi. Zagovornik zatrjuje, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso popolnoma ugotovljena oziroma da so ugotovljena zmotno. Enako velja za nadaljnje navedbe. Zagovornik zatrjuje, da je del dejanj (ponarejanje listin) K. priznal in da, razen njegovega priznanja, drugih dokazov ni, iz česar tudi izvaja tezo, da subjektivni odnos obsojenca do dejanja ni takšen, da bi lahko govorili o naklepu. Ostaja pa le na ravni nestrinjanja z dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi. Zato se tudi ni moč strinjati z zagovornikom, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi, zakaj sodišče meni, da je obsojeni K. vedel, da so avtomobili ukradeni, popolnoma nejasni. Sodišče prve stopnje je na strani 32 in 33 sodbe po uvodnem delu obrazložitve k točki I ter nato pri dejanjih, zajetih v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja pod to točko, navedlo razloge za presojo, da je subjektivni odnos obsojenca do kaznivega dejanja dokazan, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 2/2 sodbe). Zagovornikovo nestrinjanje s presojo sodišč prve in druge stopnje pa ne predstavlja uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Zagovornikove navedbe, da obsojencu ni bilo omogočeno, da se sooči z L.Š., je razumeti kot očitno pomoto v imenu, saj je bil obsojeni L.Š. v postopku navzoč, sodeloval je na glavni obravnavi in obsojencu je bilo tudi omogočeno, da se z njim sooči. Postopek zoper njega ni bil izločen, izločen je bil zoper V.G. Po presoji Vrhovnega sodišča se navedbe v drugem in tretjem odstavku na strani 4 zahteve za varstvo zakonitosti, v katerih je poimensko naveden L.Š., nanašajo na soobtoženega V.G. in ne na soobsojenega L.Š. Kot je razumeti ta del zahteve za varstvo zakonitosti, zagovornik uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. Kazenski postopek zoper obsojenega D.K. je sodišče prve stopnje na prvi glavni obravnavi izločilo na podlagi določbe prvega odstavka 33. člena ZKP ter odredilo zoper V.G. pripor na podlagi določbe drugega odstavka 307. člena ZKP. Hkrati pa odredilo tudi razpis tiralice, na podlagi katere pa V.G. vse do zaključka postopka ni bil prijet. Po prvem odstavku 33. člena ZKP lahko sodišče, ki je pristojno po 32. členu ZKP, do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, ali odstopi drugemu pristojnemu sodišču. Sodišče prve stopnje je izločilo postopek zaradi nedosegljivosti obtoženega V.G. ter ob upoštevanju, da je bil obsojeni D.K. v priporu, torej ob upoštevanju obsojenčeve pravice do sojenja v razumnem roku. Da obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena, je presodilo že sodišče druge stopnje v točki 2/5 na strani 9 sodbe, ko je ugotovilo, da sodišče svojih zaključkov ni utemeljevalo na zagovoru G., ki ga je podal v preiskavi, ko je bil še dosegljiv, ampak na drugih dejstvih in okoliščinah ter na drugih dokazih, na podlagi katerih je napravilo dokazne zaključke za vsako izmed kaznivih dejanj posebej. Sodišče obtoženega G. ni moglo zaslišati, saj ni bil dosegljiv. Zato dokaza z njegovim zaslišanjem ni bilo mogoče izvesti. Tako se tudi ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je prišlo do kršitve pravice do obrambe, ki jo poleg URS zagotavlja tudi 6. točka Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ker obstaja v spisu G. zagovor in če zagovora ne bi bilo, bi moralo sodišče obdolženega G. poiskati in ga zaslišati kot pričo ali pa v kakšni drugi vlogi. Že sodišče druge stopnje je zagovorniku pojasnilo, da zagovor obdolženega V.G. v postopku ni bil uporabljen, saj sodišče njegovega zagovora ni prebralo in nanj ni oprlo sodbe. Ker ne gre za nedovoljen dokaz, je zagovor ostal v spisu in je del spisovnega gradiva. Zagovornik samo s sklicevanjem, da bi sodišče moralo zaslišati G. in da obsojencu ni bilo omogočeno, da se z njim sooči, ni dokazal materialnopravne relevantnosti izvedbe tega dokaza oziroma nujnosti, da bi se o dejanjih, v katerih je bil kot obdolženec naveden po obtožbi tudi V.G., obsojenemu K. sodilo skupaj z G. V primeru, kadar vložnik zahteve zatrjuje tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP mora ne le utemeljiti kršitev, ampak utemeljiti njen vpliva na zakonitost sodbe, česar zagovornik ni storil. Odločitev sodišča, da postopek zoper obdolženega V.G. zaradi nedosegljivosti na podlagi določbe prvega odstavka 33. člena ZKP izloči, je zakonita in je tudi zagovornik z argumentacijo v zahtevi ne more izpodbiti.

17. Zagovornik še zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo nepristransko, saj je tožilcu omogočilo obsodbo obsojenca za kaznivo dejanje, ki ni bilo predmet obtožbe ter vložitev pritožbe zoper to sodbo. Korektno bi bilo, da bi bila omogočena tožilcu pritožba zoper oprostilno sodbo (če bi sodišče obsojenca oprostilo obtožbe po obtožnici državnega tožilca) in le tako bi se izkazalo, da sta obe stranki v postopku enakopravni, saj je sodišče tisto, ki zagotavlja enakopravnost obsojenca nasproti drugi, močnejši strani. Vrhovno sodišče citirane navedbe razume kot uveljavljanje izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP, ki pa ga lahko stranka uveljavlja najpozneje do konca glavne obravnave. Tega izločitvenega razloga ni mogoče uveljavljati v zvezi z delom sodišča po končani glavni obravnavi, to je v zvezi z odločitvijo o obtožbi s sodbo in pravico strank do pritožbe zoper sodbo. Tako zagovornik tudi ne more uspešno uveljavljati, da naj bi bila storjena procesna kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledica kršitve 6. točke 39. člena ZKP in s tem tudi ne more uveljavljati kršitve pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena URS.

K zahtevi zagovornika obsojenega B.R.:

18. Zagovornik o kaznivem dejanju pod točko I/2 uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjuje z navedbami, da ni identitete med obtožbo in sodbo, ker se je obsojencu v obtožbi očitalo kaznivo dejanje pranja denarja, spoznan pa je bil za krivega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine. Kaznivo dejanje pranja denarja po zakonskem in po dejanskem vpisu dejanja ne vsebuje elementov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine. Da obtožba ni prekoračena ter da identiteta med obtožbo in sodbo obstaja, če sodišče ne sprejme pravne opredelitve kaznivega dejanja, ampak pravno opredelitev kaznivega dejanja spremeni (drugi odstavek 354. člena ZKP), je bilo pojasnjeno že pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.K., ki je uveljavljal isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Sodišče je pri presoji opisa dejanja ugotovilo, da opis dejanja ne vsebuje znakov kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem in prvem odstavku 252. člena KZ, ampak je v okviru opisa kaznivega dejanja po obtožbi, torej v okviru istega historičnega dogodka, ugotovilo, da opis dejanja vsebuje znake kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ, za kar je bil obsojenec tudi spoznan za krivega. Identiteta med obtožbo in sodbo je v celoti ohranjena in ni storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje zagovornik.

19. Prav tako se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je izrek sodbe pomanjkljiv in nedoločen, ker ni navedeno, katere ponarejene listine je obsojeni R. izročil uslužbencu Upravne enotes v Piranu. Zagovornik ponavlja navedbe iz pritožbe, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ter izraža nestrinjanje z razlogi sodbe tega sodišča. Zagovornik ima prav, da morajo biti v opisu dejanja v izreku sodbe konkretizirani abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, predpisanega v Kazenskem zakoniku ter da se kaznivo dejanje v opisu natančno opiše. Neutemeljeno pa zatrjuje, da v opisu dejanja pod točko I/2 znaki kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ iz abstraktnega opisa kaznivega dejanja, niso konkretizirani. V opisu dejanja pod točko I/2 so natančno konkretizirane in navedene listine, ki jih je obsojenec predložil državnemu organu, v okviru opisa dejanja za obsojenega D.K. V nadaljevanju pa je pri dejanju, ki se očita obsojenemu B.R., navedeno, da je le ta v postopku pridobitve prometnega dovoljenja za vozilo, ki ga je pridobil obsojeni D.K. in za katerega je pridobil ponarejene listine, listine izročil uslužbencu Upravne enotes Piran. Tehnike opisa dejanj so različne in je zato odveč ponovno navajanje listin, ki so že predhodno navedene na začetku opisa, saj bi to pomenilo nepotrebno ponavljanje tistega, kar je v opisu dejanja že navedeno. Opis dejanja je jasen in konkretizira vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 258. člena KZ, zato zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je opis dejanja pomanjkljiv, ker ne vsebuje opisa vseh odločilnih dejstev.

20. Zagovornik, kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavlja, da je kaznivo dejanje overovitve lažne vsebine pojmovno izključeno, ker je postopek za izdajo prometnega dovoljena upravni postopek, v katerem pa pristojni organ ni potrdil nič lažnega, saj je izdal prometno dovoljenje kot novi originalni akt. Enako, kot v pritožbi nadalje zatrjuje, da iz opisa dejanja ne izhaja vedenje oziroma naklep, da je bil R. seznanjen, da gre za nepravilne listine, ter da je v obrazložitvi prvostopenjske sodbe celo protislovno navedeno, da naj bi obsojenec izročil javne listine upravnemu organu in gre tako za očitno neskladje med obrazložitvijo in izrekom sodbe.

21. Kaznivo dejanje overovitve lažne vsebine je posebna oblika goljufije, saj storilec z navedbo lažnih okoliščin spravi organ v zmoto. V postopku izdaje prometnega dovoljena ni predviden kakršenkoli dokazni postopek ali preveritev navedb ali ocena, pač pa pooblaščeni delavec oziroma upravni delavec izda ustrezno listino na podlagi storilčevih navedb, kar je poudarilo že sodišče druge stopnje, sklicujoč se na komentar mag. Mitje Deisingerja k prvemu odstavku 258. člena KZ. Dejstvo, da gre pri izdaji prometnega dovoljenja za upravni postopek ne izključuje obstoja kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje pomeni posebno obliko intelektualnega falsifikata, saj prav na podlagi lažnih navedb pristojni organ izda listino, katere vsebina je lažna, v konkretnem primeru prometno dovoljenje, ki je pogoj za udeležbo vozil v cestnem prometu (1. alinea prvega odstavka 190. člena Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP-1). Vozilo se registrira na predlog lastnika vozila, ki mora predložiti dokazila, navedena v prvem odstavku 194. člena KZ, torej dokazila in listine, ki so opisane tudi v točki I/2 pravnomočne sodbe. Prometno dovoljenje se izda za registrirano vozilo (šesti odstavek 194. člena ZVCP-1). Na podlagi ponarejenih listin je bil tako izdan nov originalni akt, prometno dovoljenje, to je listina, ki služi kot dokaz v pravnem prometu. Na podlagi vsebine ponarejenih listin, ki so bile predložene kot dokazila, je bila njegova vsebina neresnična. Že pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je tudi v opisu dejanj opredeljena oblika krivde, to je naklep. Predvsem pa je oblika krivde stvar ugotavljanja dejanskega stanja in njena konkretizacija stvar obrazložitve sodbe. Z navedbo, da iz opisa dejanja ne izhaja vedenje oziroma naklep, da bi bil R. seznanjen, da gre za nepravilne listine, zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Neutemeljena je tudi nadaljnja navedba, da gre za nasprotje med obrazložitvijo in sodbenim izrekom, do česar je zavzelo stališče že višje sodišče v točki 3/2. Da nasprotje, ki ga vidi zagovornik, ni odločilno, je pravilno ugotovilo. Zakonski znak kaznivega dejanja je, da organ, ki je spravljen v zmoto, v javni listini potrdi določeno lažno dejstvo. Zakonski znak kaznivega dejanja, ki je zanesljivo ugotovljen, je tudi, da so bile uslužbencu upravne enotes izročene ponarejene listine, ki so bile podlaga za izdajo prometnega dovoljena. Nasprotje, na katerega opozarja vložnik zahteve, se ne nanaša na odločilno dejstvo in zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

22. Z nadaljnjimi navedbami, ki jih Vrhovno sodišče razume kot zatrjevanje, da izrek sodbe ni razumljiv ter ponovno uveljavljanje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik tudi ne more uspeti. Na navedbe, da v opisu dejanja obsojenec ni naveden v uvodnem delu ampak šele na koncu teksta, da v uvodnem delu opisa dejanja niso navedeni zakonski znaki kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena, da se obsojencu v uvodnem delu opisa očita mnogo več kot v nadaljevanju izreka sodbe in da je tako podano tudi notranje neskladje v samem opisu dejanja, je odgovorilo že sodišče druge stopnje v točki 3/4. Pravilno je navedlo, da je predmet presoje konkreten opis dejanskega stanu očitanega kaznivega dejanja in v tem okviru tudi opis dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ, ki vsebuje vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo abstraktni dejanski stan iz zakonskega vpisa kaznivega dejanja. Zagovornik tako ni uspel utemeljiti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navedbe v okviru citirane kršitve določb kazenskega postopka, da bi iz opisa dejanja bilo mogoče razumeti, da gre za uporabo krive listine, vendar pa je dejanje popolnoma nedoločeno, ni mogoče niti preizkusiti, saj ni konkretizirana. Tudi trditev, da v opisu dejanja ni spremenjena le pravna opredelitev dejanja, ampak tudi dejanski opis, je pavšalna, tako da je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

23. Za dejanje, opisano pod točko I/3, zagovornik zatrjuje, da je podana kršitev kazenskega zakona. Zatrjuje pa tudi, da je opis dejanja nejasen in nerazumljiv, glede na uvodni zakonski del opisa dejanja, saj ni navedeno, katera oblika kaznivega dejanja prikrivanja je bila izvršena. Če se je sodišče odločilo za milejšo pravno opredelitev dejanja, bi moralo temu ustrezno spremeniti tudi uvodni, zakonski opis. Da opis kaznivega dejanja prikrivanja zajema vse abstraktne kazensko pravne pojme iz zakonskega opisa kaznivega dejanja, je bilo pojasnjeno že pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.K. Predmet presoje pa je konkreten dejanski stan kaznivega dejanja, kar je pojasnilo v sodbi tudi sodišče druge stopnje, s čemer se Vrhovno sodišče strinja. Nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana. Kršitev kazenskega zakona pa naj bi bila podana, ker kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 221. člena KZ ne obstaja, tako kot je opisano v sodbi, saj je v sodbi v uvodnem delu govora o „premoženju“ kar ni zakonski znak prikrivanja, ki govori o stvareh. Zagovornik ponavlja navedbe iz pritožbe, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje v točki 3/5 in določno pojasnilo, da kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana. Zagovornik ponavlja še navedbe iz pritožbe, da je podana kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP, ker gre že za razsojeno stvar, saj je državna tožilka zavrgla kazensko ovadbo za kaznivo dejanje, za katero je bil obsojeni spoznan za krivega, s sklepom Kt (0) 211/06, z dne 18. septembra 2006. Da zavrženje ovadbe ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel v isti zadevi začeti kazenskega pregona, je v sodbi že pojasnilo sodišče druge stopnje v točki 3/6, sklicujoč se tudi na Zakon o kazenskem postopku s komentarjem mag. Štefan Horvat v točki 5 na strani 363. Pojasnilo je, da se določba o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ne nanaša na odločitve državnega tožilca, ampak na odločitve, ki jih sprejme sodišče (31. člen Ustave RS in 10. člen ZKP - nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katere je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena). Glede na ustavno jamstvo iz 31. člena URS in zakonsko ureditev, se tako zagovornik neuspešno sklicuje na pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS iz decembra leta 1987 (tudi komentar ZKP na že citirani strani navaja, da je mnenje sicer v korist osumljenca, vendar pa nima podlage v nobeni zakonski določbi). Ker ni podlage za oceno, da je bilo ponovno sojeno o isti stvari, zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP.

24. Neutemeljene so tudi navedbe o kršitvi kazenskega zakona v zvezi z dejanjem pod točko V/1. Zagovornik sicer določno ne pove, katero kršitev kazenskega zakona zatrjuje, z navedbami pa uveljavlja kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Navaja, da kaznivo dejanje dogovora za kaznivo dejanje po 298. členu KZ, katerega je bil spoznan za krivega obsojeni R., izgubi svojo samostojnost, če je kasneje storjeno kaznivo dejanje s strani tretje osebe (obsojenega L.Š.). Sklicuje se na ravnanje obsojenega L.Š. pri dejanjih pod točkami II/6 in IV/1 ter meni, da kakršnokoli sodelovanje obsojenega R. tako izgubi vsako težo glede na kasnejše ravnanje obsojenega Š. Navaja še, da v opisu dejanja nista opisani izvršitveno ravnanje in vloga obsojenega R. 25. Dogovor za kaznivo dejanje po 298. členu KZ je pripravljalno dejanje, ki je opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje. To kaznivo dejanje za storilca ne izgubi svoje samostojnosti, če je kaznivo dejanje, ki je bilo dogovorjeno, storila tretja oseba. Tako ob izvršenem kaznivem dejanju, ki je bilo dogovorjeno, zaradi načela subsidiarnosti sam dogovor ne pride v stek z izvršenim kaznivim dejanje. Oseba, ki se je dogovarjala za kaznivo dejanje, stori torej kaznivo dejanje, ki ga je storila; tista oseba, ki dejanja ni storila, pa bo odgovarjala za kaznivo dejanje po navedenem členu (mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, strani 724 in 725). V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da obsojeni B.R. ni izvršil znakov kaznivega dejanja goljufije, ampak da je kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ skladno z dogovorom izvršil in dokončal obsojeni L.Š. (strani 61 in 64 sodbe sodišča prve stopnje). Zato je očitek zagovornika, da je ravnanje obsojenega R. pri dogovoru za storitev kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ, ker je kaznivo dejanje dokončal oziroma izvršil obsojeni Š., izgubilo samostojnost, neutemeljeno. Zmotno je tudi njegovo stališče, da nista opisani obsojenčeva vloga in izvršitveno ravnanje. Opis dejanja vsebuje konkreten opis dogovora za storitev kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ v zvezi z avtomobilom znamke Mercedes na škodo zavarovalnice, s prijavo tatvine tega vozila zavarovalnici ter nato še konkretizacijo posameznih opravil v skladu z dogovorom (registracija osebnega vozila, kriva ovadba, da je bilo vozilo ukradeno, za kaznivo dejanje velike tatvine – ter obsojenčevo konkretno ravnanje pri realizaciji dogovora v zvezi s krivo ovadbo). Obsojenčevo ravnanje je tako opisano in konkretizirano z dejstvi do te mere, da omogoča sklepanje o obstoju kaznivega dejanja.

26. Da med izrekom prvostopenjske sodbe in obrazložitvijo ne obstaja neskladje, kar zatrjuje zagovornik in s tem nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter citira posamezne dele iz obrazložitve na 62. strani sodbe pa je zagovorniku pojasnilo že drugostopenjsko sodišče v točki 3/9 sodbe, čemur se pridružuje tudi Vrhovno sodišče. 27. Zmotno je tudi zagovornikovo stališče glede dejanja pod točko II/13, da opis dejanja ne ustreza zakonskemu besedilu prvega odstavka 258. člena KZ, ki govori o pristojnem organu, kar pa zasebna gospodarska družba A.d.d., katere uslužbenec je izdal prometno dovoljenje, ni, saj zasebna družba ne more opravljati državnih funkcij overovitve listine. Iz opisa dejanja tudi ni razvidno, kakšna je vsebina pooblastila te družbe za izdajo prometnih dovoljenj. Meni, da zasebna družba, četudi ima javna pooblastila, ni organ v kazenskopravnem smislu. Iz navedb Vrhovno sodišče zaključuje, da zagovornik ponovno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Po prvem odstavku 258 člena KZ stori kaznivo dejanje, kdor spravi pristojni organ v zmoto.Pristojni organ ni samo državni organ, kot skuša z navedbami v zahtevi prikazati zagovornik. Pristojni organ za izdajo prometnih dovoljenj je lahko tudi gospodarska družba, na katero je prenešeno javno pooblastilo. Slednje izhaja iz določbe prvega odstavka 193. člena ZVCP-1, da registracijo vozil opravljajo upravne enotes in organizacije, ki opravljajo tehnične preglede motornih in priklopnih vozil, ter gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki, ki opravljajo dejavnost prodaje motornih oziroma priklopnih vozil, ki jih z javnim pooblastilom določi minister, pristojen za notranje zadeve (v nadaljnjem besedilu: registracijska organizacija). Postopek registracije vozil poteka skladno z določbami 190. in 194. člena ZVCP-1, kar je bil v tej odločbi tudi že pojasnjeno. Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (Uradni list RS, št. 66/2005 z dne 13.7.2005), v drugem členu določa, da postopke registracije vozil opravljajo registracijske organizacije med drugim tudi gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki, ki opravljajo dejavnost prodaje vozil in navaja, da pooblastilo za opravljane registracije z odločbo podeli minister za notranje zadeve. Postopek registracije vozil pa obsega tudi izdajo prometnega dovoljenja (šesti odstavek 194. člena ZVCP-1 in 7. člen citiranega pravilnika). Drugostopenjsko sodišče je v točki 3/10 pravilno ugotovilo, da je družba A.d.d. pooblaščena za izdajo listine, prometnega dovoljenja kot nosilka javnega pooblastila, saj je tudi izdala prometno dovoljenje. Pristojni organ iz zakonskega besedila po prvem odstavku 258. člena KZ je po navedenem vsak organ, ki je nosilec javnega pooblastila in tako zavezan v okviru svojega pooblastila in poslovanja, ki temelji na tem pooblastilu, izdati ustrezno listino. Na trditve, da družba A.d.d. ni potrdila ničesar lažnega, pač pa je izdala novo listino, to je prometno dovoljenje, pa je bilo odgovorjeno že pri presoji zagovornikov navedb, v zvezi z dejanjem pod točko I/2. 28. Tudi zagovornikove navedbe o dejanju pod točko II/14, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, niso utemeljene. Da neskladje med uvodnim delom opisa dejanja, v katerem so navedeni znaki kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ in konkretnim delom opisa dejanja, ki vsebuje opis zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ, za kar je bil obsojenec tudi spoznan za krivega, ne predstavlja nerazumljivosti, je zagovorniku odgovorilo že sodišče druge stopnje v točki 3/11 sodbe. Opis kaznivega dejanja je razumljiv in omogoča obdolžencu, da se pred obtožbo brani, če vsebuje konkretizacijo zakonskih znakov iz abstraktnega (zakonskega) opisa kaznivega dejanja. V opisu dejanja pod točko II/14 so s konkretnimi dejstvi in okoliščinami opisana odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ. Opis dejanja tako ni nerazumljiv in zagovornik zmotno zatrjuje, da ni mogoče preizkusiti ali gre za kaznivo dejanje overovitve lažne vsebine ali za kaznivo dejanje ponarejanja listin.

29. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da v sodbi višje sodišče ugotavlja, da so pritožbeni očitki zagovornika sicer umestni, vendar to ni pomembno, kar je v globokem nasprotju z načeloma zakonitosti in določenosti. Sodišče druge stopnje je presodilo vse pritožbene navedbe. Navedlo je, da se je z določenimi navedbami mogoče strinjati, vendar pa je hkrati tudi ugotovilo, da te navedbe niso odločilne za presojo ali je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Kršitev načel zakonitosti in določenosti pa zagovornik konkretno ne pojasni. Nekonkretizirana je tudi navedba, da je dejanje, opisano pod točko II/14, pomotoma v obtožnici, glede na obrazložitev sklepa višjega sodišča v zvezi z odločitvijo zunajobravnavnega senata o ugovoru zoper obtožnico z dne 8.1.2008, ker so bila identična dejanja, opisana v obtožbi, izločena, kar izhaja iz obrazložitve sklepa. S tako pavšalnimi navedbami zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona in jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Tudi navedb, da bi moralo sodišče za dejanje pod točko V/5 obtožbe izreči oprostilno sodbo ter da je stališče višjega sodišča, da oprostilne sodbe ni potrebno izreči, ker je bilo dejanje zajeto v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, sporno, ni mogoče preizkusiti, saj niso konkretizirane. Enako velja za trditve, da je izrek kazni neustrezen, saj bi bila primerna kazenska sankcija pogojna obsodba.

30. Po navedenem je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi zagovornikov obsojenega D.K. odvetnikov Odvetniške družbe Č. ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo, ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 394. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP, kakor je razvidno iz izreka sodbe. V ostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov ter zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega K. odvetnika M.K. in zagovornika obsojenega R. odvetnika M.Z. zavrnilo kot neutemeljene na podlagi določbe 425. člena ZKP.

31. Ker je bilo deloma odločeno v korist obsojenega D.K., obsojenec v zvezi s postopkom s tem izrednim pravnim sredstvom ni dolžan plačati sodne takse (drugi odstavek 98. člena v zvezi z 98.a členom ZKP). Obsojeni B.R. pa je po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.