Jedro

V obravnavanem primeru pravdni stranki nista zatrjevali, da sta se dogovorili o uporabi prava, niti to ne izhaja iz drugih okoliščin primera. Če pogodbeni stranki nista izbrali prava, se po določbi 20. člena ZMZPP uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano, če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. Ker v obravnavanem primeru ni posebnih okoliščin, ki bi odkazovale na najtesnejšo zvezo z drugim pravom, je treba izhajati iz domnevane najtesnejše zveze. Pri posojilni pogodbi je karakteristična izpolnitev posojilodajalčeva.

Ker ima tožnica stalno prebivališče v Angliji je treba v tej zadevi uporabiti angleško pravo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede alternativne obveznosti plačila 7.731.678,30 SIT in v odločitvi o plačilu zakonitih zamudnih obresti (v 1. točki izreka od besede funtov dalje) in v celoti v stroškovni odločitvi (2. točka izreka).

V ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 21.130 angleških funtov oziroma 7.731.678,30 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.3.2002 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 814.082,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Proti takšni sodbi se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS; št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izostanek z obravnave dne 24.5.2004 je toženec opravičil, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje preložiti.

Ker je obravnavo opravilo kljub toženčevi opravičeni odsotnosti, mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila sklenjena posojilna pogodba. Sodišče se je oprlo na predloženo elektronsko pošto, čeprav je toženec oporekal verodostojnost izpiskov elektronske pošte. Le-ti se lahko kadarkoli in poljubno predrugačijo, zato ne morejo predstavljati verodostojnega dokaza v pravdnem potopku. Ker sodišče ni razpolagalo z dokazili, da bi toženec pošiljal in sprejemal elektronska sporočila, ki jih je predložila tožnica, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ker toženec ni imel kvalificiranega pooblaščenca, bi ga moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 285. člena ZPP opozoriti, da predloži dokaze za svoje trditve. Ker tega ni storilo je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Enako velja za dokazni predlog pod B1, ki ga sodišče ni upoštevalo. Pripravljenost vrnitve spornega denarja v času vložitve odgovora na tožbo ne dokazuje obstoja pravne podlage v času prejema denarja. Šlo je za darilo, vendar je bil toženec pripravljen vrniti 6000 angleških funtov, zaradi dobrih odnosov ne pa zato, ker bi bil dolžan. Zmoten je zaključek, da je toženec tožnici vrnil 320 funtov. Ta denar ji je izročil za plačilo fotografskega aparata, ki ga je tožnica na njegovo prošnjo zanj kupila v Angliji. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe ni razumljiv v delu, v katerem je tožencu naloženo plačilo 21.130 angleških funtov oziroma

7.731.678,30 SIT, glede zakonskih zamudnih obresti sodba nima razlogov in tudi ne glede stoškov postopka. Ker so bila plačila nesporno dana v tuji valuti, bi se toženčeva obveznost lahko glasila le na tujo valuto.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odtsvaka 344. člena ZPP vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženec je bil na glavno obravnavo dne 24.5.2004 pravilno povabljen (vročilnica pripeta na list. št. 38 spisa). V pripravljalni vlogi z dne 4.5.2004 (red. št. 20 spisa) je med drugim navedel, "da mu službovanje v OZN ne dopušča pogostih prihodov v Ljubljano, zaradi česar bi rad v tem pismu nekoliko osvetlil položaj in predlagal, da sodišče to pravdno zadevo zapre, ker sploh ne ve, kdaj mu bo mogoče vzeti dopust in priti v Slovenijo". V nadaljevanju naslovljenem z besedami "pričevanje in dokazila" je obširno pojasnil svoje videnje dogodka. Povzeta vsebina toženčeve vloge pokaže, da je toženec predlagal končanje zadeve brez svojega zaslišanja, z drugimi besedami, da se je pravici do zaslišanja odrekel. Pa tudi sicer ni predložil nobene listine, ki bi potrjevala resničnost navedb, da se obravnave dne 24.5.2004 ni mogel udeležiti zaradi vnaprej napovadanih srečanj z nekaterimi visokimi vladnimi delagacijami na Organizaciji, v kateri dela in zaradi pripravljanja srečanja za konferenco Izvršnega odbora Organizacije v mesecu juliju (npr. potrdilo delodajalca). Zato toženčevega izostanka z obravnave dne 24.5.2004 ni mogoče šteti za opravičenega. Stranki, ki se pravici do zaslišanja odpove in/ali se sodnemu vabilu neopravičeno ne odzove (tretji odstavek 258. člena ZPP), zaradi nezaslišanja ni odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Zato ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Civilni pravdni postopek sicer temelji na načelu kontradiktornosti oziroma zaslišanja obeh strank (prvi odstavek 5. člena ZPP), vendar daje zakon strankam le možnost sodelovanja in uveljavljanja svojih interesov, ne pozna pa sistema prisiljenja.

Sodišče prve stopnje ni prekršilo načela pomoči prava neveščim strankam (12. člen ZPP). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil toženec že v pozivu na vložitev odgovora na tožbo (list. št. 10 spisa) obveščen o tem, da mora že odgovoru na tožbo priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru. Očitek, da o dolžnosti predložitve dokazov za zatrjevana dejstva ni bil obveščen, je torej neutemeljen. Poleg tega pa toženec niti v pritožbi ne pove s katerimi (pravnorelevantnimi) nepredloženimi dokazi razpolaga. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede pravnega pouka v zvezi z listino B1. Iz podatkov spisa (vročilnica pripeta na list. št. 38 spisa in list. 39 spisa) je namreč razvidno, da je toženec dne 4.5.2004 prejel dopis sodišča in neprevedeno prilogo B1, v katrem je bil pozvan, da v roku 15 dni dostavi prevod listine iz angleškega v slovenski jezik, sicer je sodišče ne bo upoštevalo (104. člen ZPP). Pravilo materialnega procesnega vodstva (285. člen ZP) pa se nanaša na stadij glavne obravnave in ker se je toženec neopravičeno ni udeležil, se tudi na kršitev tega pravila ne more sklicevati. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem. Razlogi, zakaj je sodišče verjelo izpovedbi tožnice, da je tožencu denar posodila, ne pa podarila, so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema. Naš pravdni postopek temelji na načelu proste presoje dokazov, v katerem ni vnaprejšnje ocene vrednosti določenih dokazov in dokazi niso našteti taksativno. Sodišču je prepuščeno, da na podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza, posamičnega dokaza v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi celotnega dokaznega postopka sklepa, katera dejstva so resnična in katera ne (8. člen ZPP). Predloženi izpiski dopisov elektronske pošte so torej (kot vsak drug dokaz) dopustni, podvrženi dokazni oceni sodišča. Ker toženec ni zatrjeval in dokazoval, da so elektronska sporočila predrugačena in v katerem delu, ali da jih sploh ni poslal tožnici, ampak samo pavšalno navajal, da se lahko predrugačijo (enako navaja tudi v pritožbi), je dokazna ocena sodišča prve stopnje, oprta (tudi) na elektronska sporočila, prepričljiva. Kljub temu, da toženčeva pripravljnost vrnitve 6000 funtov v času vložitve odgovora na tožbo ni neposreden dokaz volje pravdnih strank v času sklepanja pravnega posla, je pa indic, ki v povezavi z ostalimi dokazi potrjuje pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zakaj je toženec tožnici vrnil 320 funtov za odločitev v tej pravdi (ker tožnica zahteva nevrnjene denarne zneske) ni relevantno.

Tožnica je državljanka Anglije, kar pomeni, da gre za spor z mednarodnim elementom. Za razsojo spornega razmerja je treba uporabiti pravo, na katerega napotuje Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP (Ur. l. RS, št. 56/99). Ta za pogodbene obveznosti določa kot primarno navezno okoliščino avtonomijo volje pogodbenih strank. Po določbi prvega odstavka 19. člena ZMZPP se za pogodbo uporabi pravo, ki sta ga izbrali stranki, če zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače. V obravnavanem primeru pravdni stranki nista zatrjevali, da sta se dogovorili o uporabi prava, niti to ne izhaja iz drugih okoliščin primera. Če pogodbeni stranki nista izbrali prava, se po določbi 20. člena ZMZPP uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavzana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. Ker v obravnavanem primeru ni posebnih okoliščin, ki bi odkazovale na najtesnejšo zvezo z drugim pravom, je treba izhajati iz domnevane najtesnejše zveze. Pri posojilni pogodbi je karakteristična izpolnitev posojilodajačeva. Ker ima tožnica stalno prebivališče v Angliji je torej treba uporabiti angleško pravo. Tudi po angleškem pravu je posojilojemalec posojilo dolžan vrniti in ker je bilo posojilo dano v angleških funtih in gre za čisto denarno terjatev (prinosnina), ni nobenega dvoma, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je toženec obsojen na plačilo 21.130 angleških funtov pravilna. S plačilom v angleških funtih soglaša tudi pritožnik. V tem delu je pritožbeno sodišče, ker so pritožbeni očitki neutemeljni in ni po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Utemeljen pa je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odtsvaka 339. člena ZPP. Namreč izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je toženec obsojen alternativno na plačilo 21.130 angleških funtov oziroma plačilo

7.731.678,30 SIT, niti o tem, kaj tolarski znesek predstavlja. Glede obresti pa je izrek nejasen, ker je dvomljivo, ali se obresti nanašajo samo na zahtevek v tolarjih ali tudi v angleških funtih.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo glede alternatvne zaveze toženca za plačilo 7.731.678,30 SIT, zakonskih zamudnih obresti in v posledici slednjega tudi v stroškovni odločitvi, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo treba dopolniti razloge o manjkajočih odločilnih dejstvih in odpraviti nejasnost izreka. Upoštevati bo treba, da mora imeti alternativni zahtevek podlago v alternativni obligaciji in v primeru, če je tožnica zahtevala tudi obresti od prisojenega zneska 21.130 angleških funtov slednje prisoditi v višini kot se določajo za terjatve v tuji valuti (obresti po splošni obrestni meri predpisani v kraju izpolnitve).

Odločitev o stoških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.