Jedro

Prijava terjatve v stečajnem postopku je sodno uveljavljanje terjatve, saj lahko upnik po določbi 227. člena ZFPPIPP terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka. To pa pomeni, da je svoja upravičenja iz naslova jamčevanja tožeča stranka uveljavljala v roku iz 663. člena OZ in da je tožbo, kakšno je vložila, lahko v skladu s pravili stečajnega postopka vložila šele takrat, ko je stečajni upravitelj njeno pravočasno prijavljeno terjatev prerekal.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. Glede sodbe

2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene v višini 1.703,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečajnega postopka 21.12.2012 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v povrnitev 273,77 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava o pogojih, načinu in rokih za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, poleg tega pa sodišče postopka ni vodilo po pravilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o sporih majhne vrednosti, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Po mnenju pritožnika je stališče, da je bilo sodno varstvo uveljavljeno pravočasno, ker je tožeča stranka svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku, napačno. Rok iz 663. člena Obligacijskega zakonika je namreč prekluziven rok, ki ni podaljšljiv, zanj ne veljajo pravila o pretrganju in zadržanju zastaranja, s pretekom roka preneha materialna pravica. S tem, ko je sodišče štelo, da ima priglasitev terjatve učinek vložitve tožbe, je dejansko štelo, da je prišlo do pretrganja zastaranja, kar je napačno. Ni pomembno, da je bil sklep o preizkusu terjatev izdan šele 6.11.2013, saj je stečajna upraviteljica terjatev prerekala že v osnovnem seznamu z dne 22.5.2013. Določba ZFPPIPP je le skrajni rok. Na ta način je sodišče tožeči stranki podaljšalo sicer nepodaljšljivi prekluzivni rok. Sodišče je kršilo postopek, ker ni uporabilo pravil za spore majhne vrednosti, saj je pravdni postopek tekel zaradi terjatve v višini 3.429,00 EUR. Zato bi sodišče moralo upoštevati le navedbe pravdnih strank v tožbi in odgovoru na tožbo. Sodišče pa je upoštevalo vse vloge in navajanja pravdnih strank, tudi tiste na naroku. Upoštevaje zgolj pravočasne trditve, je tožeča stranka dejansko zahtevala odškodnino, kar pomeni, da bi morala zatrjevati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče bi moralo zato zahtevek zavrniti. Posledica napačne odločitve o glavni stvari, je tudi napačna odločitev o pravdnih stroških.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje postopek moralo voditi po pravilih za spor majhne vrednosti, vendar je pritožba neutemeljena že zato, ker je tožena stranka na to kršitev opozorila šele v pritožbi in torej glede na določbo 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozno.

6. Sodišče prve stopnje je glede zastaranja pravilno uporabilo materialno pravo. Prijava terjatve v stečajnem postopku je sodno uveljavljanje terjatve, saj lahko upnik po določbi 227. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka. To pa pomeni, da je svoja upravičenja iz naslova jamčevanja tožeča stranka uveljavljala v roku iz 663. člena OZ in da je tožbo, kakšno je vložila, lahko v skladu s pravili stečajnega postopka vložila šele takrat, ko je stečajni upravitelj njeno pravočasno prijavljeno terjatev prerekal. 7. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo tudi nobene uradoma upoštevane kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede sklepa

8. Pri izpodbijanem sklepu pa gre za dopolnilni sklep o stroških, saj sodišče prve stopnje v sodbi ni odločilo tudi o stroških izvedenskega mnenja.

9. Zoper sklep se tožena stranka pritožuje in se pri tem sklicuje na pritožbo zoper sodbo. Ker je odločitev o stroških odvisna od uspeha v postopku, meni pa, da je njena pritožba utemeljena, mora vse stroške nositi tožeča stranka.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je bila odločitev sodišča prve stopnje v sodbi pravilna. Ker je določitev o pravdnih stroških vezana na uspeh v postopku in ker pritožnik drugih očitkov glede odmere stroškov v dopolnilnem sklepu ni imel, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).