Jedro

Tožnik je v Sloveniji lastnik nepremičnin, v Sloveniji živi njegova žena in oba otroka. Središče tožnikovih življenjskih interesov je tako v Sloveniji, na Republiko Nemčijo pa ga vežejo ekonomske vezi, ki so povezane z njegovo zaposlitvijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 dalje (1. točka izreka). Zavezanec mora davčnemu organu sporočiti vsako spremembo dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bili drugačni pogoji za ugotavljanje statusa rezidenta (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil ugovor zoper informativni izračun dohodnine za leto 2009, v katerem je zatrjeval, da je rezident Nemčije in ne Slovenije. Zaradi pravilne ugotovitve rezidentskega statusa je davčni organ uvedel postopek ugotavljanja rezidentskega statusa po uradni dolžnosti. Tožnika je pozval, naj predloži uradno dokumentacijo za ugotovitev rezidentskega statusa v skladu s 6. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na naslovu ... do 4. 9. 2009. Od 4. 9. 2009 do 5. 9. 2012 ima na tem naslovu prijavljeno začasno prebivališče. Tožnik je zaposlen v Nemčiji, v kraju Ettringen, kjer ima od 2. 3. 1995 dalje stalno prebivališče. Tožnik se vrača in biva pri svoji družini v Republiki Sloveniji na zgoraj navedenem naslovu približno 60 dni na leto. Žena zavezanca od leta 1983 dalje živi z otrokoma v Sloveniji na naslovu Zakl 30b v Podlehniku. Na tem naslovu ima sedaj stalno prebivališče tudi tožnikova hči z družino, tožnikov sin A.A. pa ima stalno prebivališče na naslovu ... Tožnik je solastnik nepremičnine na naslovu ... in še drugih nepremičnin v katastrskih občinah Zakl in Stanošina. V tujini ima stanovanje v najemu. Navaja, da je in bo tudi v bodoče obiskoval Slovenijo. V Nemčiji je na čakanju še leto in pol in prejema denarno nadomestilo, zato mora tam tudi prebivati. Kako dolgo bo še v Nemčiji, ne ve. Tožnik je tudi predložil potrdilo o rezidentskem statusu v Zvezni Republiki Nemčiji od leta 1971 dalje.

Prvostopni organ je ugotovil, da je imel tožnik v obdobju od leta 2005 do 3. 9. 2009 dva stalna naslova in sicer v Republiki Sloveniji in Nemčiji. Od 4. 9. 2009 ima stalno prebivališče samo v Nemčiji in začasno v Sloveniji. Izjavil je, da mora imeti prebivališče v Nemčiji zaradi čakanja in prejemanja denarnega nadomestila. Kadar oseba, ki je poročena in prebiva skupaj z zakonskim partnerjem, zapusti Slovenijo, vendar zakonec ostane v Sloveniji, velja takšen zakonec ali partner za rezidenčno vez posameznika v Sloveniji v času posameznikove odsotnosti iz Slovenije. Tožnik ima v Sloveniji družino na naslovu, kjer je imel tudi sam stalno, sedaj pa začasno prebivališče, ki mu je vedno na voljo, ima družino, ki jo obiskuje, je solastnik in lastnik nepremičnin v Sloveniji, ki jih financira, po mnenju prvostopnega organa pa to kaže na to, da ostaja središče življenjskih interesov zavezanca in njegove žene v Sloveniji, zato se šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. Pri tem se prvostopni organ sklicuje na 6. člen ZDoh-2. Prvostopni organ pa je upošteval tudi določila Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja in navaja, da lahko tožnik v skladu z določbo 25. člena tega Sporazuma, v kolikor se ne strinja s svojim rezidentnim statusom, sproži postopek skupnega dogovora držav pogodbenic. Glede na to, da meni, da je rezident Republike Nemčije, predloži predlog za postopek skupnega dogovora pristojnemu organu v Nemčiji.

Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pritožbo, Ministrstvo za finance pa je z odločbo št. DT-499-21-2/2012-2 z dne 27. 8. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. Iz njegovih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik od 1. 1. 2005 do 4. 9. 2009 v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče, poleg tega pa je imel v tem obdobju v Sloveniji tudi središče življenjskih interesov, s čimer sta izpolnjena pogoja tako po 1. kot tudi po 4. točki 6. člena ZDoh-2. Po 4. 9. 2009, ko je bilo stalno prebivališče v Sloveniji odjavljeno, pa je bil izpolnjen pogoj po 4. točki 6. člena ZDoh-2, saj je tožnik v Sloveniji obdržal središče življenjskih interesov. Ker je tožnik zatrjeval in izkazal, da ga tudi tuja država šteje za svojega rezidenta, je prvostopni organ pravilno njegov status presojal še na podlagi tako imenovanih prelomnih pravil, ki izhajajo iz 4. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Nemčijo. Drugostopni organ pojasnjuje, da pojma stalnega prebivališča, ki ga Konvencija navaja v 2.a točki 4. člena in ga opredeljuje kot kriterij pri presoji statusa rezidentstva, ni mogoče enačiti s pojmom registriranega stalnega prebivališče po slovenski zakonodaji. Stalno prebivališče oziroma stalni dom v Konvenciji pomeni bivališče, ki je posamezniku stalno na voljo in si ga je uredil za stalno prebivanje. Po komentarju drugega odstavka 4. člena Vzorčne Konvencije OECD in Vzorčne Konvencije OZN se za dom šteje stanovanje ali hiša, ne glede na to, ali je v lasti ali v najemu, ki je osebi ves čas na razpolago in ne zgolj za občasna bivanja (npr. počitnice, poslovno potovanje...). Ključna je torej stalnost doma. Tožnik ima takšno prebivališče, ki mu je stalno na voljo, tako v Sloveniji kot v Nemčiji. Prvostopni organ pa je tudi po ugotovitvah drugostopnega organa pravilno zaključil, da ima tožnik središče njegovih življenjskih interesov v Sloveniji. Tožnik ima tukaj družino, je pa tudi lastnik nepremičnin, v Slovenijo se občasno vrača, to pa je dovolj močna osebna vez, da lahko rečemo, da so njegovi osebni interesi pretežno v Sloveniji. Tožnik ni izkazal, da bi bil v Nemčiji vpet v konkretne družbene povezave. V zadevnem obdobju je imel v Nemčiji predvsem ekonomske interese, ki so nujna posledica tega, da je tam opravljal delo oziroma, da sedaj lahko prejema nadomestilo za čas čakanja na delo.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da tožnik mora bivati v Nemčiji, če želi prejemati denarno nadomestilo za čas čakanja na delo, odzivati se mora na pozive organov. Tožeča stranka ima v Nemčiji predpisano obvezno bivanje do izpolnitve pogojev za pokojnino, ne more pa imeti le prebivališča. Običajno in stalno prebivališče za tožečo stranko je v Nemčiji, kjer ga obiskuje tudi žena in občasno živi pri njem, saj ima tožnik zelo stroge pogoje za pridobitev nemške pokojnine in je ne želi izgubiti glede na vsa leta dela v Nemčiji. Tožeča stranka živi stalno v Nemčiji, v Slovenijo se vrača občasno, v Nemčiji ima osebnega zdravnika in odprt bančni račun. Obiski v Sloveniji niso redni, ampak občasni, skupno preživi v Sloveniji zelo malo dni. Središče osebnih in ekonomskih interesov tožnika je že tako od leta 1971 in bo vsaj še leto dni v Nemčiji, saj tam stalno živi, dobiva prejemke, troši denar, tam ima avto, prijatelje, odprt račun, plačuje davke, k njemu pride tudi žena. V Sloveniji nima odprtega bančnega računa, nima zdravnika, nima slovenskega vozniškega dovoljenja. Tožeča stranka se sklicuje na določila Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo, o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, posebej na njen 4. člen in meni, da je ob njegovi razlagi treba šteti, da tožeča stranka nima stalnega doma v Sloveniji in s tem ni davčni rezident Slovenije. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V 6. členu ZDoh-2 je določeno, katere fizične osebe se štejejo za rezidente Slovenije za davčne namene. Zavezanec rezident, v katerem koli času v davčnem letu, je tisti, ki v tem času izpolnjuje katerega od naslednjih kriterijev:

1. ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji;

2. biva izven Slovenije zaradi zaposlitve v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji Republike Slovenije ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji ali pri stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri mednarodni organizaciji, kot javni uslužbenec z diplomatskim ali konzularnim statusom, ali je zakonec ali vzdrževani družinski član takega javnega uslužbenca in prebiva s to osebo;

3. je bil rezident v Sloveniji v kateremkoli obdobju preteklega ali tekočega leta in biva izven Slovenije zaradi zaposlitve: a) v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, Mednarodni misiji Republike Slovenije ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri mednarodni organizaciji, kot javni uslužbenec v tehnični ali administrativni funkciji, brez diplomatskega ali konzularnega statusa; b) kot javni uslužbenec ali funkcionar v državnem organu ali organu lokalne skupnosti, in sicer v državi, ki na podlagi vzajemnosti takega uslužbenca ne šteje za svojega rezidenta; c) kot uslužbenec v institucijah Evropskih skupnosti, Evropski centralni banki, Evropski investicijski banki ali Evropskem investicijskem skladu, ali je zakonec, ki ni zaposlen in ne opravlja dejavnosti, ali vzdrževan otrok takega uslužbenca in prebiva s to osebo;

4. je bil rezident Slovenije v kateremkoli obdobju preteklega ali tekočega leta in biva izven Slovenije zaradi opravljanja funkcije poslanca v Evropskem parlamentu;

5. ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji ali

6. ki je v kateremkoli času v davčnem letu prisoten v Sloveniji, skupno več kot 183 dni.

Dejansko stanje v predmetni zadevi med strankami ni sporno. Tako ni sporno, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Nemčiji, v Sloveniji pa je le-tega imel do 4. 9. 2009, od takrat naprej pa ima v Republiki Sloveniji začasno prebivališče. V obdobju, v katerem je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji je tako izpolnjen pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, po katerem velja za rezidenta Slovenije oseba, ki ima prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. V obdobju, v katerem tožnik stalnega prebivališča v Sloveniji več nima, pa sta upravna organa svojo odločitev pravilno oprla na določilo 5. točke 6. člena ZDoh-2 in ugotovila, da ima tožnik središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Kot izhaja iz ugotovitev upravnih organov, je tožnik v Sloveniji lastnik oziroma solastnik nepremičnin, tukaj živi njegova žena in oba sedaj že odrasla otroka. Tako se tudi sodišče strinja z ugotovitvijo upravnih organov, da je središče tožnikovih življenjskih interesov v Sloveniji, na Republiko Nemčijo pa ga vežejo ekonomske vezi, ki so povezane z njegovo zaposlitvijo in je tako tudi razumljivo, da ima tožnik v Republiki Nemčiji osebnega zdravnika in bančni račun. Da bi bil pa tožnik vključen v kakšne druge socialne povezave oziroma se tam udejstvoval tudi na kakšen drugi način, pa tožnik ni izkazal niti navedel. Po presoji sodišča je takšna odločitev tudi v skladu s točko 2.a) 4. člena Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo, ki prav tako določa, da šteje oseba za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose, to je središče življenjskih interesov. Tožniku pa je na razpolago postopek skupnega dogovora po 25. členu tega sporazuma.

Tožnik tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more omajati. Tudi v tožbi navedena dejstva po presoji sodišča kažejo na to, da ima tožnik v Nemčiji ekonomske interese (sedaj je to izpolnitev pogojev za pridobitev pokojnine), lastništvo nepremičnin in okoliščina, da živi v Sloveniji tudi tožnikova družina, pa kaže na to, da je tukaj tudi središče njegovih življenjskih interesov.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.