Jedro

Tožnik je s tem, ko je v spornih dneh na stroške tožene stranke točil gorivo v kanistre, tako točenega goriva pa ni porabil za potrebe tožene stranke, temveč si ga je protipravno prisvojil, huje kršil zakonske obveznosti o vestnem opravljanju dela (33. člen ZDR-1) in o prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). S svojim ravnanjem je izpolnil tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in tretjem odstavku 209. člena KZ-1. Kaznivo dejanje po citirani določbi stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je bilo zaupano v zvezi z zaposlitvijo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko goriva, kupljenega s službeno plačilno kartico, ni porabil v korist delodajalca, temveč si ga je protipravno prilastil, izpolnil vse zakonske znake navedenega kaznivega dejanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2016; ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2016, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ter mu za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem obračunati nadomestilo plače v višini 1.757,02 EUR bruto, po odvedbi obveznih davkov in prispevkov pa mu izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 19. dne v naslednjem mesecu do dne plačila; da mu je dolžna tožena stranka za čas nezakonite prepovedi opravljanja dela od 11. 2. 2016 do prenehanja delovnega razmerja obračunati osnovno bruto plačo v višini 1.757,02 EUR bruto, po odvedbi obveznih davkov in prispevkov pa mu izplačati ustrezen neto znesek, vse ustrezno zmanjšano za že prejeto nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 19. dne v naslednjem mesecu do dne plačila, vse v roku 15 dni in da mu je dolžna tožena stranka povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2016 neveljavna (II. točka izreka sodbe).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je nepravilno in preuranjeno zaključilo, da razpolaga z vsemi odločilnimi dejstvi za razsojo in zavrnilo dokazne predloge tožnika za predložitev dokumentacije o tehničnih pregledih tovornega vozila reg. označba A. o popravilih oziroma servisih tega vozila od časa nakupa vozila dalje ter za vsa vozila, ki se nahajajo v voznem parku tožene stranke, za predložitev vseh pisnih opozoril, ki jih je tožena stranka zaradi enakih kršitev izdala drugim zaposlenim, potnih nalogov za tožnika za čas od 1. 11. 2015 do 7. 12. 2015, podatkov o teži prepeljanih tovorov na tovornem vozilu tožnika reg. št. A. v času od 1. 11. 2015 do 7. 12. 2015, za postavitev izvedenca avtomobilske in prometne stroke, ki bi pregledal tehnično ustreznost tovornega vozila reg. označba A. in podal mnenje o vplivih na porabo goriva ter zaslišanje prič B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev. Sodišče zavrnitev dokaznih predlogov tožnika utemeljuje s skladnima izpovedbama G.G. in H.H., ki jima je sodišče v celoti verjelo in jima nepravilno sledilo. Sodišče prve stopnje ni odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi izteka celotnega postopka. Odločilo je na podlagi dokazov, ki so v korist toženi stranki, dokazov, ki so v korist tožniku, pa sploh ni ovrednotilo oziroma sploh ni izvedlo vseh dokazov, predlaganih s strani tožnika. Sodišče je nepopolno, površno in pavšalno obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov, zato je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ter pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje tožnik navaja, da očitki tožene stranke v izredni odpovedi z dne 25. 2. 2016 temeljijo na neobstoječi prepovedi točenja goriva v kanistre, zato je takšna izredna odpoved nezakonita. Tožnik je že v pisnem zagovoru kot v nadaljnjem sodnem postopku zatrjeval, da tožena stranka ni prepovedala točenja v kanistre in da takšna prepoved pri toženi stranki ni obstajala. Nezakonit in protispisen je zaključek sodišča, da ni bistveno, ali je bilo pri toženi stranki točenje goriva v kanistre prepovedano ali ne, temveč, ali si je tožnik gorivo, ki ga je na očitane štiri dneve natočil v kanistre, protipravno prisvojil. Tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, tekom postopka ni dokazala in izkazala, da je pri njej obstajala prepoved točenja goriva v kanistre. Sodišče se tudi ni opredelilo do zatrjevanega dejstva, da je tožena stranka šele dne 1. 3. 2016 sprejela Organizacijsko navodilo št. 1/2016, s katerim je zaposlenim podala podrobnejša navodila glede zadrževanja na območju sedeža toženke izven delovnega časa in že zlasti podrobnejša navodila glede točenja goriva, vendar točenja goriva v kanistre kljub temu še vedno ni prepovedala. Tožnik je tekom postopka zatrjeval, da prepoved točenja goriva v kanistre pri toženi stranki ni obstajala, ampak je tožena stranka svojim zaposlenim naročila, naj si v Sloveniji natočijo rezervo za na pot. To je potrdil tudi I.I. Sodišče je nepravilno sledilo izpovedbi direktorja tožene stranke G.G. in vodji voznega parka pri toženi stranki H.H., ni pa upoštevalo izpovedbe priče I.I., ker jo je neutemeljeno štelo za neverodostojno. Poleg tega je sodišče izpovedbo priče J.J. napačno povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe. Iz izpovedbe J.J. izhaja, da pri toženi stranki ni obstajala prepoved točenja goriva v kanistre, celo nasprotno, tožena stranka je podpirala točenje goriva v kanistre in mu je sama gorivo nalila v kanistre ter mu jih namestila v kabino tovornjaka. Glede na navedeno ne držita izpovedbi G.G. in H.H., da v družbi niso imeli kanistrov za gorivo in da jih zaposlenim niso dajali. Življenjsko logično je, da ima podjetje, katerega dejavnost je med drugim tudi avtoprevozništvo, v prostorih podjetja kanistre za gorivo. Meni, da sodišče dokazne ocene o verodostojnosti izpovedbe I.I. ne more opreti na to, da je priča v sodnem sporu s toženo stranko. Opozarja na verodostojnost izpovedbe H.H., saj iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 1. 2. 2017 izhaja, da se je priča pred zaslišanjem seznanila z izpovedbo strank in prič ter z listinami v spisu, sodišče pa te okoliščine ni upoštevalo pri presoji verodostojnosti tega dokaza. Sodišče je zmotno zaključilo, da dejstvo, da je tožnik šele tekom sodnega postopka prvič izpostavil obstoj domnevnega navodila delodajalca, zaradi katerega naj bi v spornih dneh točil gorivo v kanistre, kaže na neresničnost njegovih trditev. Tožnik je v pisnem zagovoru, v tožbi in vlogah izrecno izpostavil, da pri toženi stranki ni obstajala prepoved točenja nafte v kanistre. Meni, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključek sodišča, da naj bi si tožnik v kanistre natočeno gorivo prisvojil in ga porabil za lastne potrebe. Sodišče ta zaključek utemeljuje z dogodkom, ki naj bi ga zaznal K.K. ter s povišano in nihajočo se porabo goriva v daljšem časovnem obdobju. Priča K.K. je izpovedala, da zgolj predvideva, da je bila modra "kanta", ki naj bi se nahajala v vozilu tožnika, polna in da naj bi se v njej nahajala nafta. Tožnik je v zvezi s povečano povprečno porabo goriva opozarjal, da je poraba goriva odvisna od številnih dejavnikov, kot so hitrost vozila, teža tovora, potek ceste, vozne razmere, tehnične sposobnosti vozila, itd. Opozarja na ustaljeno sodno prakso (npr. odločitve VSRS, opr. št. VIII Ips 28/2015, VIII Ips 27/2013, VIII Ips 245/2012), da mora delodajalec v odpovedi navesti in obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na takšno opredelitev. Vztraja, da tožena stranka ni dokazala, da je pri njej obstajala prepoved točenja goriva v kanistre in da si je tožnik natočeno gorivo v kanistre protipravno prilastil. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ni bil diskriminatorno obravnavan v primerjavi z ostalimi zaposlenimi, ki so zaradi enake kršitve dobili zgolj pisno opozorilo in navaja, da sta direktor tožene stranke in detektiv L.L. izpovedala, da je bila naloga detektiva nadzorovati vse voznike, iz poročila detektiva pa izhaja, da je bil nadzorovan izključno tožnik. Opozarja, da je kljub temu, da je imel detektiv naročilo, da poskuša ugotoviti, ali več zaposlenih odtujuje nafto, tožena stranka takoj po prejemu poročila za tožnika preklicala pooblastilo detektivu. Navedeno kaže na namen tožene stranke, da se opazuje samo tožnik in ne tudi drugi zaposleni, hkrati pa na dejstvo, da je zaključek sodišča, da tožena stranka zoper druge delavce ni pridobila trdnih dokazov, ki bi ji omogočili nadaljnje postopanje, protispisen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju pritožba sodišču prve stopnje očita v zvezi z neizvedbo dokazov oziroma pomanjkljivo obrazložitvijo zavrnitve dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno utemeljilo zavrnitev tožnikovih dokaznih predlogov, pritožbeno sodišče pa z razlogi soglaša. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče zgolj pavšalno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Tožniku zato z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni bilo onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Glede na navedeno pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; št. 33/91, s spremembami), ki ureja enako varstvo pravic, 23. člena URS (pravica do sodnega varstva) in 25. člena URS (pravica do pravnega sredstva).

7. Tako sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo predložitve vseh pisnih opozoril, ki naj bi jih zaradi enakih kršitev izdala drugim zaposlenim, saj gre za dejstva, ki za ta spor niso odločilna (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Prav tako sodišče toženi stranki utemeljeno ni naložilo predložitve dokumentacije o tehničnih pregledih tovornega vozila in popravilih oziroma servisih tega vozila od nakupa vozila dalje ter za vsa vozila, ki se nahajajo v voznem parku. Tožnik je zgolj pavšalno zatrjeval tehnično neustreznost vozila, tožena stranka pa je dejstvo, da je bilo vozilo tožnika v spornem obdobju tehnično pregledano in tehnično brezhibno, dokazala s predložitvijo računa M. d. o. o. z dne 13. 11. 2015 in prometnim dovoljenjem za navedeno vozilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi G.G. in H.H. ter zlasti na podlagi ugotovitve, da je imel drug voznik (ob istih relacijah, istem tovoru in isti tonaži tovora) bistveno nižjo povprečno porabo goriva, kot je bila ugotovljena pri tožniku, pravilno zaključilo, da zatrjevani dejavniki (teža vozila, potek ceste, hitrost vozila, vozne razmere) ne morejo vplivati na povprečno porabo goriva v takšnem obsegu, da bi lahko pojasnili tako povišano in tako nihajočo porabo goriva pri tožniku glede na povprečje primerljivih vozil. Zato sodišče prve stopnje za ugotavljanje teh okoliščin utemeljeno ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke in s predložitvijo potnih nalogov za tožnika in podatkov o teži prepeljanih tovorov na tovornem vozilu tožnika ter ni opravljalo poizvedb o vremenu v času očitanih kršitev. S tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo še ostalih predlaganih prič (B.B., C.C., D.D. in E.E.), pri čemer je v zvezi z istimi vprašanji (da so vozniki s seboj prevažali kanistre z vodo) zaslišalo dve s strani tožnika predlagani priči (E.E. in J.J.), ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, tožniku pa s tem ni bilo onemogočeno dokazovanje odločilnih okoliščin. Izvedbo dokaza z zaslišanjem priče F.F. pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ker tožnik tega dokaznega predloga v postopku ni konkretiziral, saj ni navedel v zvezi s potrditvijo katerih navedb podaja tak dokazni predlog.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po tem, ko je prejela njegov pisni zagovor z dne 16. 2. 2016, po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V skladu z določbami tega člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

10. Očitki v izredni odpovedi temeljijo na poročilu detektiva L.L. z dne 3. 2. 2016, ki je po pooblastilu tožene stranke preverjal, kako tožnik opravlja polnjenje službenih vozil z nafto in na ugotovitvah tožene stranke o povečani povprečni mesečni porabi goriva po prevoženi kilometrini tožnika. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je v določenih dneh (9. 11. 2015, 17. 11. 2015, 30. 11. 2015 in 7. 12. 2015) na bencinskem servisu N., nazadnje pa na bencinskem servisu O., poleg tega, da je točil gorivo v službeno tovorno vozilo A., točil gorivo tudi v kanister modre barve, pri čemer je točenje goriva pri toženi stranki prepovedano, tako natočene količine goriva, ki jih je tožnik plačal s službeno plačilno kartico, pa si je tožnik protipravno prilastil. 11. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je tožnik z opisanim ravnanjem naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Ta kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in drugem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08, s spremembami) in je zato podan tudi utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da očitki v izredni odpovedi temeljijo zgolj na prepovedi točenja goriva v kanistre. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da to ne drži, saj iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pisne obdolžitve in ne nazadnje izpovedi direktorja tožene stranke G.G. izhaja, da se tožniku ne očita zgolj točenje goriva v kanistre, temveč da si je gorivo, ki je bilo kupljeno s službeno kartico tožene stranke, protipravno prilastil. Pritožbene navedbe o protispisnosti navedene ugotovitve so tako neutemeljene. Sklicevanje tožnika v pritožbi na Organizacijsko navodilo št. 1/2016, s katerim naj bi tožena stranka zaposlenim med drugim podala tudi podrobnejša navodila glede točenja goriva, je zato brezpredmetno, saj v ničemer ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje očitane kršitve v izredni odpovedi.

13. Tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v spornih dneh s plačilno kartico tožene stranke točil gorivo v rezervoar tovornega vozila in hkrati tudi v kanistre za gorivo, kar je sodišče ugotovilo na podlagi detektivskega poročila L.L. z dne 3. 2. 2016 (B4), potrjenega s skladno izpovedjo detektiva, neutemeljeno pa vztraja, da je pri toženi stranki obstajalo ustno navodilo o točenju goriva v kanistre kot rezerva za pot v tujino. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da takšno navodilo pri toženi stranki ni obstajalo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, zakaj je verjelo direktorju tožene stranke G.G., vodji voznega parka H.H. in P.P., vozniku pri toženi stranki, ki obstoja takšnega navodila niso potrdili in ne tožniku in I.I., ki sta zatrjevala nasprotno, je prepričljiva in jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ocene o neverodostojnosti izpovedi I.I. ne bi smelo opreti na okoliščino, da je priča v sodnem sporu s toženo stranko, je neutemeljena. Ta okoliščina v povezavi z okoliščino, da I.I. sodi v skupino oseb, osumljenih prisvajanja goriva delodajalca, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kažeta na dvom v verodostojnost njegove izpovedi v zvezi z domnevnim navodilom tožene stranke za točenje goriva v kanistre. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o neverodostojnosti izpovedbe H.H. Tožnik s povzemanjem posameznih delov izpovedi H.H., ki po njegovem mnenju kažejo na to, da se je H.H. predhodno pred zaslišanjem seznanil z izpovedbami strank, prič ter z listinsko dokumentacijo v spisu, verodostojnosti njegove izpovedi v zvezi z neobstojem navodila o točenju goriva v kanistre ne uspe izpodbiti. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napačno povzelo izpovedbo J.J. in ni upoštevalo njegove izpovedbe, da pri toženi stranki ni obstajala prepoved točenja goriva v kanistre. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o neobstoju ustnega navodila o točenju goriva v kanistre utemeljeno oprlo tudi na njegovo izpoved, saj obstoja takšnega ustnega navodila ni potrdil. Na pravilnost dokazne ocene pa ne more vplivati izpoved te priče o tem, da ni obstajala prepoved točenja goriva v kanistre. Bistveno je, da ni dokazan obstoj ustnega navodila o točenju goriva v kanistre za rezervo, četudi tožena stranka tega ni izrecno prepovedala.

14. Tožnik v pritožbi nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da si je v kanistre natočeno gorivo prisvojil in ga porabil za lastne potrebe in navaja, da je takšen zaključek v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o protipravni prisvojitvi goriva utemeljeno oprlo na izpoved K.K. in na ugotovitve tožene stranke o povišani in nihajoči se porabi goriva v daljšem časovnem obdobju. Dokazna ocena izvedenih dokazov, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, je logična in prepričljiva in se z njo pritožbeno sodišče strinja. Predvsem pa je bistveno, da izvedeni dokazi tvorijo razumljivo in logično celoto, na podlagi katere je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljen dokazni zaključek, da je tožniku očitek o protipravni prisvojitvi goriva iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazan.

15. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je v zvezi z dogodkom, da je videl tožnika, ki si je po zaključku delovnega dne kanister za gorivo naložil v svoje osebno vozilo, verjelo K.K. in ne tožniku, ki sicer srečanja z K.K. ni zanikal, zatrjeval pa je, da je šlo za kanister za vodo bele barve in ne za kanister za gorivo modre barve. Zato so pritožbene navedbe, da je šlo v konkretnem primeru zgolj za predvidevanje priče, da je šlo za kanister z gorivom, ki ji sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti, neutemeljeno.

16. Tožena stranka je v postopku na podlagi predloženih listin (zahtevkov za vračilo trošarine - B11, B12) in skladno izpovedjo direktorja G.G. in H.H. dokazala, da je bila v obdobju od januarja 2015 dalje tožnikova povprečna mesečna poraba goriva za 10 - 15 % višja kot pri ostalih voznikih v mednarodnem prometu, ki vozijo enako ali podobno vozilo kot tožnik in da je njegova mesečna poraba nihala iz meseca v mesec, in sicer od 33 do 37-38 litrov. Tožnik v postopku podatkov o ugotovljeni porabi ni prerekal, zatrjeval pa je, da je poraba goriva odvisna od številnih dejavnikov, kot so hitrost vozila, teža vozila, potek ceste, vozne razmere in tehnična sposobnost vozila, pri čemer njegovo vozilo ni bilo tehnično brezhibno. Sodišče prve stopnje je njegov ugovor utemeljeno zavrnilo in pravilno presodilo, da zatrjevani dejavniki niso mogli imeti tako visokega vpliva na ugotovljeno povprečno porabo goriva pri tožniku. Tak zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi skladnih izpovedi direktorja tožene stranke G.G. in H.H. Prepričljivost sprejetega dokaznega zaključka pa potrjuje predvsem ugotovitev, da sedaj isti tovornjak vozi drug voznik, pri katerem je poraba precej nižja, kot je bila pri tožniku (povprečno od 33 do 34 l), kar je podobno kot pri ostalih voznikih in da njegova poraba mesečno ne niha, kljub temu, da vozi na istih relacijah, isti tovor in isto tonažo, kot je vozil tožnik. Vpliv relacij oziroma poti na nihanje tožnikove porabe po mesecih pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo že iz razloga tožnikovih nasprotujočih si trditev. Tožnik je namreč zatrjeval, da je imel višjo porabo goriva takrat, ko je šel v Švico, kot pa takrat, ko je šel v Italijo. Hkrati pa je pojasnil tudi, da je zadnje leto zaposlitve pri toženi stranki vozil večinoma samo v Švico. Zato je logična presoja sodišča prve stopnje, da relacije oziroma poti ne morejo biti razlog za nihanje tožnikove porabe goriva po mesecih. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožnikove trditve o tehnični neustreznosti vozila, saj je tožena stranka to dejstvo dokazala z računom M. d. o. o. z dne 13. 11. 2015 z dne 13. 11. 2015, iz katerega je razvidno, da je bil tega dne opravljen tehnični pregled vozila in s prometnim dovoljenjem za navedeno vozilo. Tožnik pa ne nazadnje niti ni specificiral, za kakšno tehnično neustreznost vozila naj bi šlo. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik s tem, ko je v spornih dneh na stroške tožene stranke točil gorivo tudi v kanistre, tako točenega goriva pa ni porabil za potrebe tožene stranke, temveč si ga je protipravno prisvojil, huje kršil zakonske obveznosti o vestnem opravljanju dela (33. člen ZDR-1) in o prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). S svojim ravnanjem pa je izpolnil tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in tretjem odstavku 209. člena KZ-1. Kaznivo dejanje po citirani določbi stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je bilo zaupano v zvezi z zaposlitvijo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko goriva, kupljenega s službeno plačilno kartico, ni porabil v korist delodajalca, temveč si ga je protipravno prilastil, izpolnil vse zakonske znake navedenega kaznivega dejanja.

18. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi jasne in prepričljive razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V zvezi s tem je utemeljeno upoštevalo izpoved direktorja tožene stranke, ki je izpovedal, da je zaradi ugotovljenih kršitev izgubil zaupanje v tožnika, ki pa je za delo terenskega delavca, kot ga je opravljal tožnik, še posebno pomembno. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v tožnikovem primeru izpolnjen tudi ta pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka dokazala, da sta bila način storitve kršitve in sama narava kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja, takšna, da je bilo med pogodbenima strankama porušeno zaupanje.

19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri podaji izredne odpovedi tožnika ni diskriminirala oziroma da ga ni neenako obravnavala. Tožnik je uveljavljal neenako obravnavo tožene stranke pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožena stranka v zvezi z isto kršitvijo drugima dvema zaposlenima izdala le pisni opozorili. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ta očitek ni utemeljen, saj je na podlagi skladnih izpovedi direktorja tožene stranke G.G. in detektiva L.L., ugotovilo, da je za drugačno obravnavanje enega delavca (in ne dveh, kot je to zatrjeval tožnik), ki je za enako kršitev sicer res dobil zgolj pisno opozorilo, obstajal objektivni razlog (ugotovljena je bila le ena kršitev; v mesečnih porabah goriva pa ni bilo večjih odstopanj od povprečne porabe goriva drugih tovornih vozil).

20. Ob tem, da je dokazano, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v drugih podobnih ali enakih primerih. Če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja in obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V presoji delodajalca je, ali se bo za izredno odpoved odločil ali ne. Zakon mu obveznosti izredne odpovedi ne nalaga. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni. Ni namreč enakosti v nepravu, kar pomeni, da se tožnik na diskriminacijo oziroma neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben ali enak način kršili svoje obveznosti, pa tožena stranka zoper njih ni ukrepala ali je ukrepala mileje1. 21. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njene nezakonitosti oziroma neveljavnosti, vključno z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo.

22. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

1 Primerjaj sodbo VSRS, opr. št. VIII Ips 179/2016 z dne 7. 2. 2017.