Jedro

Pravno pomemben pri izdaji odločbe je predpis, ki velja v času odločanja in ne v času vložitve zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list SRS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.1.2002, s katero je odpravila odločbo Oddelka za okolje in prostor Upravne enote Velenje z dne 25.7.1997. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti obstoječega poslovnega objekta "stare šole" v gostinski lokal in trgovino neživilske stroke ter skladišče na nepremičnini s parc. št...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema obrazložitev odločbe tožene stranke, ki se sklicuje na določbo 1. odstavka 82. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in na tej podlagi sprejeti Odlok o ugotovitvi skladnosti zazidalnih načrtov in Odloka o urbanističnem redu s sprejetim Srednjeročnim družbenim planom občine Velenje za obdobje 1986-1990, ki določa, da do konca srednjeročnega obdobja oziroma najdalj do 31.12.1990 velja med drugim tudi sprememba Zazidalnega načrta Š/P - center. Po ugotovitvah tožene stranke tudi Zakon o planiranju in urejanju prostora veljavnosti prej navedenega zazidalnega načrta ni podaljšal. Zato bo moral prvostopenjski upravni organ v ponovnem postopku ugotoviti, kateri prostorski izvedbeni akt ureja zadevno območje in nato na podlagi takih ugotovitev odločiti o stvari, pred izdajo odločbe pa bo treba zaslišati tudi stranke.

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in z razlogi tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje meni, da tožnik nima prav, ko navaja, da bi morala tožena stranka prvostopenjskemu upravnemu organu naložiti, kateri predpis naj v obravnavani zadevi uporabi. Ker bo imel tožnik v ponovnem postopku možnost sodelovati, se sodišče prve stopnje ni spuščalo v presojo ostalih pritožbenih ugovorov, saj bo moral nanje odgovoriti upravni organ pri ponovnem odločanju.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je presoja sodišča, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prvostopenjskemu upravnemu organu naložila, da je treba v ponovnem postopku ugotoviti, kateri prostorski izvedbeni akt ureja zadevno območje, napačna. Nesporno je, da je za to območje v času odločanja prvostopenjskega organa veljal Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote 07, Krajevne skupnosti Gorenje. Na podlagi tega predpisa ni sporno vprašanje, ali so taki posegi na tem področju dovoljeni. Tožena stranka bi morala v obrazložitvi svoje odločbe izrecno navesti, na kateri predpis se mora opreti organ prve stopnje pri ponovnem odločanju. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu presoja sodišče zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja upravnega organa. V obravnavani zadevi pa je bila odločba upravnega organa prve stopnje izdana dne 25.7.1997 in se zato upoštevajo v času odločanja o zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti obstoječega poslovnega objekta "stare šole" v gostinski lokal in trgovino neživilske stroke ter skladišče na zemljišču s parc..., veljavni prostorski izvedbeni akti. Ni sporno, da se organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na Odlok o zazidalnem načrtu Š/P - center, za katerega pa je tožena stranka ugotovila, da je prenehal veljati 31.12.1990 in da njegova veljavnost na podlagi 3. člena Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90) ni mogla biti podaljšana, saj je navedeni zakon začel veljati 8.1.1991, to pa je v času, ko navedeni ZN že ni več veljal. Ker omenjeni ZN ni več veljal, mu tudi navedeni zakon ni mogel podaljšati veljavnosti. S takšno presojo tožene stranke se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da je bil ZN, ki ga je prvostopenjski upravni organ upošteval kot pravno podlago za izdajo svoje odločbe o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za izdajo lokacijskega dovoljenja, veljavna pravna podlaga za takšno odločitev. Ker je od pravilne uporabe predpisa odvisna tudi ugotovitev dejanskega stanja, bo moral organ prve stopnje v ponovnem postopku natančno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ker je pravno pomemben pri izdaji odločbe predpis, ki velja v času odločanja in ne v času vložitve zahteve, iz predložene dokumentacije pa ni razvidno, kakšen akt je dejansko veljal v času odločanja organa prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne more podati podrobnih napotkov glede uporabe konkretnega predpisa, kot to neutemeljeno zahteva tožnik. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.