Jedro

Rok iz določbe 1. odstavka 64. člena ZDen je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.3.2006, s katero je odpravila sklep Upravne enote Kranj, št. 330-421/05 z dne 21.2.2006 (1. točka izreka) in odločila, da se tožnikova pritožba zoper sklep Upravne enote Kranj z dne 9.12.2005 zavrne. Z navedenim sklepom z dne 21.2.2006 je prvostopenjski upravni organ zavrgel kot prepozno tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 9.12.2005, s katerim je prvostopenjski upravni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zemljišč, podržavljenih A.A. z odločbo OBLO K. z dne 2.7.1948. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da na drugačno odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati tožnikove navedbe, da je pri Ustavnem sodišču RS vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določbe 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker meni, da je ta zakonska določba v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS namreč ta čas, ko je to sodišče odločilo v tem upravnem sporu, v postopku za oceno ustavnosti te zakonske določbe ni razveljavilo kot neskladne z ustavo, prav tako se v dosedanjih postopkih, ki jih je vodilo za oceno ustavnosti posameznih določb ZDen, nikoli ni opredelilo do navedene časovne omejitve za uveljavljanje denacionalizacije kot neskladne z ustavo. Sodišče prve stopnje se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-25/92-27 z dne 4.3.1993, s katero se je ustavno sodišče posredno, s tem ko je podalo razlago za uporabo zakonske določbe 1. odstavka 64. člena ZDen za pravne osebe, ukvarjalo s presojo te zakonske določbe, vendar se ustavno sodišče ni izreklo o njeni ustavni neskladnosti. Zato tudi sodišče prve stopnje glede njene skladnosti z ustavo in utemeljenosti uporabe v predmetnem denacionalizacijskem postopku nima pomislekov.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo predlaga, da ji vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo pa odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma sodbo spremeni tako, da presodi v korist tožnika. Navaja, da je tožena stranka storila napake v postopku, napačno uporabila materialne predpise zaradi nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da država ne more določati prekluzivnih rokov za vračanje lastnine in mu že drugič odvzeti pravico do te lastnine. Sodišče prve stopnje se ni izjasnilo o vseh navedbah iz tožbe in je zato izpodbijana sodba nepopolna in nejasna.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, pa ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. V tem upravnem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo je vrhovno sodišče v skladu s to določbo obravnavalo kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je prvostopenjska sodba postala s 1.1.2007 pravnomočna.

Revizija ni utemeljena.

Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek). Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča bistvene kršitve določb postopka v obravnavani zadevi niso podane. S tem, ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 2. odstavek 67. člena ZUS, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj po citirani določbi ZUS sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

Po presoji revizijskega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik svojo zahtevo za denacionalizacijo zemljišč, ki so bila podržavljena njegovemu očetu A.A., vložil dne 22.6.2005 pri Upravni enoti Kranj, torej po izteku roka, ki ga je za vložitev zahtev za denacionalizacijo določil 1. odstavek 64. člena ZDen (7.12.1993). Rok iz določbe 1. odstavka 64. člena ZDen je materialni, prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati. Zato je prvostopenjski upravni organ v skladu z 2. odstavkom 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP (1986)) utemeljeno izdal sklep, s katerim je tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zavrgel. Dejanskega stanja pa v revizijskem postopku glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče izpodbijati.

Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.