Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Oškodovanec je upravičen zahtevati od tožene stranke plačilo denarnega zneska, da njegov premoženjski položaj postane takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. To velja tudi za potne stroške.

Obrazložitev

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka) delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati še znesek 400,00 EUR (skupaj 800,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2004 dalje do plačila, tožena stranka pa mora tožniku povrniti tudi stroške pravdnega postopka v znesku 1.123,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 41,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Ob r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zaradi umika zneska 4.679,00 EUR s pripadajočimi obrestmi postopek v tem delu s sklepom ustavilo ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati tožeči stranki 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2004 dalje do plačila, iz naslova materialne škode pa znesek 42,01 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2004 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 305,00 EUR (pravdnih stroškov), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

Proti sodbi se tožnik pritožuje, sklicuje se na vse pritožbene razloge in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Navaja, kaj je v okviru trditvene podlage zatrjeval ter povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Ugotavlja, da je sodišče odločitev oprlo na določene izjave tožnika, ki so povsem iztrgane iz koncepta, v celoti pa prezrlo ugotovitve sodnega izvedenca. Meni, da sodba glede prisoje odškodnine močno odstopa od aktualne sodne prakse, sodišče pa sploh ni obrazložilo, na podlagi česa je tožniku za fizične bolečine in nevšečnosti prisodilo tako nerazumno nizko odškodnino. Ugotovitev sodišča, da po prometni nesreči, kot je bila konkretna in glede na poškodbe, kot jih je tožnik utrpel, to je poškodba hrbtenice in zapestja, ne bi bil upravičen do odškodnine zaradi strahu, je v nasprotju z aktualno sodno prakso v podobnih primerih. V zvezi s potnimi stroški je sodišče neutemeljeno priznalo samo plačilo žetona, saj je iz izvedeniškega mnenja razvidno, da tožnik v takem stanju k zdravniku ni mogel iti sam z avtobusom. Izrek o stroških je nezakonit, saj bi moralo sodišče uspeh ugotavljati po posameznih fazah postopka. Prav tako sta bila sporna tako temelj kot višina in je v takšnem primeru potrebno upoštevati, koliko je tožnik uspel po temelju in koliko po višini. Tožnik je založil denar tudi za izvedensko mnenje, ki je po ustaljeni sodni praksi potreben strošek pravde in ga mora dobiti povrnjenega v celoti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da je pri določitvi pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem nepravilno uporabilo tožnikovo izpoved o obsegu bolečin in nevšečnosti ter prezrlo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, predvsem pa trditveno podlago tožbe. Ko je ugotavljalo obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, je sodišče postopalo v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Vestno in skrbno je presodilo izvedene dokaze, jih primerjalo med seboj in dokazno ocenilo. Ugotovilo je, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel zvin vratne hrbtenice ter zvin desnega zapestja, oboje lažje narave. Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem niso bile niti intenzivne, niti dolgotrajne. Pač pa je deloma utemeljen pritožbeni očitek sodišču, da je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti poleg načela individualnega vrednotenja konkretnih posledic škodnega dogodka pri tožniku, v premajhni meri upoštevalo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva, da se ugotovljene škodne posledice primerja s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih odškodninskih primerih iz sodne prakse. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pa pokaže, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo za navedeno obliko škode prenizko odškodnino. Po presoji pritožbenega sodišča je za ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti tožnik upravičen še do dodatnih 400,00 EUR, skupaj torej 800,00 EUR denarne odškodnine.

Pravilna pa je odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za odškodnino za prestani strah. Tudi za to obliko odškodnine 179. člen OZ opredeljuje, da gre za pravno priznano škodo le v tistem primeru, ko je podana določena stopnja intenzivnosti in trajanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ob samem škodnem dogodku (primarni strah) strah ni bil niti intenziven, niti dolgotrajen, enako pa tudi velja za zatrjevani strah za izid zdravljenja poškodb (sekundarni strah). Do navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedi tožnika in izvedenskega mnenja, medtem ko ni mogoče slediti pritožbi, ki se sklicuje le na ustrezno trditveno podlago v tožbi, po kateri naj bi šlo za trčenje vozil in za relativno resne in nevarne poškodbe. Končno je neutemeljena pritožba tudi zoper odločitev o povrnitvi potnih stroškov v okviru zahtevanih 100,00 EUR za premoženjsko škodo. Tožnik kot oškodovanec je upravičen zahtevati od tožene stranke plačilo denarnega zneska, da njegov premoženjski položaj postane takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka (168. člen OZ). To velja tudi za potne stroške in glede na ugotovitve sodišča o obsegu poškodb in poteku zdravljenja, tožnik višje odškodnine za prevoze na zdravniške preglede in fizioterapijo ni upravičen zahtevati.

Posledica spremembe višine denarne odškodnine je tudi sprememba odločitve o povrnitvi stroškov postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Ob upoštevanju določbe 2. odst. 154. člena ZPP, ki kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov predpisuje tudi upoštevanje vseh okoliščin primera, je pritožbeno sodišče deloma sledilo tožnikovemu stališču v pritožbi in ugotovilo, da znaša njegov uspeh v pravdi 60%, uspeh tožene stranke pa 40%. Sodna praksa je v odškodninskih zadevah, seveda upoštevaje vse okoliščine primera, izoblikovala metodo, po kateri sodišče vrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Tožnik je po temelju uspel 100% (tožena stranka je ugovarjala temelju, v zvezi s tem so bili stroški postopka višji, saj je bil postavljen tudi izvedenec cestno-prometne stroke), po višini pa z 20%, torej je v celoti uspel s 60 %. Od odmerjenih stroškov 2.267,00 EUR pripada tožniku glede na ugotovljeni uspeh 1.360,20 EUR, toženi stranki pa od odmerjenih 591,30 EUR glede na uspeh 236,50 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 1.123,70 EUR. Pri tem pa pritožbeno sodišče zavrača tožnikov očitek, ker mu je sodišče priznalo strošek izvedenine v skladu z uspehom v pravdi, češ da bi moral dobiti povrnjen navedeni strošek v celoti. Nikakršnega razloga ni za takšno tožnikovo stališče, saj glede povračila stroškov za izvedenca ni predvidena nikakršna izjema. Gre za strošek, potreben za pravdo, ki ga je treba, tako kot vse ostale stroške, presojati ob upoštevanju kriterija uspeha v pravdi.

Tožnikov uspeh s pritožbo je bil 11%, pritožbeno sodišče mu je zato od odmerjenih stroškov skupnem znesku 379,20 EUR priznalo 41,70 EUR pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi obrestmi (2. odst. 165. člena ZPP).