Jedro

Zakonski rok, v katerem je mogoče zahtevati ločitev zapuščine, torej teče od uvedbe dedovanja, to je od smrti zapustnika in ni vezan na okoliščine na strani potencialnega separatista. Gre torej za objektivni rok, ki je prekluziven. Zakonodajalec je očitno presodil, da kasneje kot tri mesece po tem, ko je že prišlo do zlitja zapustnikove premoženjske mase s premoženjsko maso dediča, niso dopustni posegi z učinkom ex tunc. Pritožnikov zahtevek za ločitev zapuščine je bil vložen prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zahtevo upnika za ločitev zapuščine z 21. 10. 2020 zavrglo.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje upnik. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Po mnenju sodišča je rok za vložitev zahtevka za ločitev zapuščine potekel 22. 4. 2020, vendar tega dne upnik ni vedel, da je vložena tožba zaradi ničnosti prodajne pogodbe, na podlagi katere je od nje kupil zapustničino stanovanje. Upnik je v svoji zahtevi navedel, da je odprt sodni postopek, na podlagi katerega se bo šele v bodočnosti ugotovilo, ali stanovanje, za katerega je zahteval izločitev, sploh spada v zapuščino. Njegova terjatev (na vrnitev kupnine) je pogojna in bo nastala šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero bo morda ugodeno zahtevku. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 143. členu takega položaja ne obravnava. Sodišče bi moralo uporabiti analogijo z drugimi predpisi, ki urejajo položaje, ko neka terjatev nastane po presečnem datumu, katerega zakon sicer ureja. Pritožnik meni, da bi v tem primeru moralo veljati, da ima upnik, katerega terjatev oživi zaradi pravnomočnosti neke odločbe, pravico svojo terjatev prijaviti v roku treh mesecev od dne pravnomočnosti sodne odločbe, s katero taka terjatev nastane. Če je upnik svojo pogojno terjatev prijavil prej, ne more biti govora o prepoznem zahtevku. S takim ravnanjem je sodišče kršilo upnikovo pravico do zasebne lastnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po 1. odstavku 123. člena ZD se dedovanje uvede s smrtjo zapustnika. V naši dednopravni ureditvi velja sistem ipso iure dedovanja; v trenutku uvedbe dedovanja torej na dediče preidejo vse zapustnikove pravice in obveznosti, zapuščina pa se zlije z dedičevim premoženjem v eno samo, poslej dedičevo premoženje. Ločitev zapuščine predstavlja enega od možnih pravnih temeljev, ki omogoča začasno prenehanje pravnih učinkov, ki jih je povzročila združitev dveh premoženjskih mas ob zapustnikovi smrti z učinkom ex tunc.1 V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine; prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev (tako imenovani separatisti).

5. V obravnavani zadevi je sporno materialnopravno vprašanje narave roka iz 1. odstavka 143. člena ZD, ki določa, da lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. Zakonski rok, v katerem je mogoče zahtevati ločitev zapuščine, torej teče od uvedbe dedovanja, to je od smrti zapustnika in ni vezan na okoliščine na strani potencialnega separatista. Gre torej za objektivni rok, ki je prekluziven2, zakonodajalec je očitno presodil, da kasneje kot tri mesece po tem, ko je že prišlo do zlitja zapustnikove premoženjske mase s premoženjsko maso dediča, niso dopustni posegi z učinkom ex tunc.

6. Pravilen je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bil pritožnikov zahtevek za ločitev zapuščine vložen prepozno. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti upnikovega predloga za ločitev zapuščine upoštevati analogijo s predpisi, ki se nanašajo na pogojni nastanek terjatve, in navedbe o kršitvi upnikove pravice do zasebne lastnine, so neutemeljene.

7. Pritožbene trditve o prijavi terjatve pa za odločitev (o predlogu za ločitev zapuščine) niso pravno pomembne. Svoje terjatve lahko upniki (brez prijavljanja v zapuščinskem postopku) že med trajanjem zapuščinskega postopka ali pa pozneje, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, uveljavljajo v pravdnem postopku. Uveljavljanje terjatev upnikov ne spada v zapuščinski postopek.3

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V skladu s 1. odstavkom 174. člena pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

1 Tako: Žnidaršič Skubic V.: Pravosodni bilten 2016/2, stran 93. 2 Tako tudi: Žnidaršič Skubic V, delo, navedeno v prejšnji opombi, stran 94); enako VSL sklep I Cp 386/2009. 3 Ustavna skladnost pravne ureditve, v kateri se upnikom ne priznava položaj stranke v zapuščinskem postopku, je bila preizkušena v odločbi ustavnega sodišča RS Up-145/05-8.