Jedro

Tožnik uveljavlja povrnitev škode, povzročene zaradi kršitve (odplačne) podjemne pogodbe, katere sestavni del je bila hramba avtomobila pri tožencu. Toženec naj bi s tem, ko je v času podjema avtomobil hranil v gorljivem lesenem objektu, kršil pogodbo. Ker je toženec lahko odgovoren le za tista tveganja, ki sodijo v njegovo oblastveno sfero, je pri presoji njegove odškodninske odgovornosti ključno vprašanje, katere shranjevalne rizike je s konkretnim podjemom prevzel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 90.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 do dne plačila zavrne.

- v točki V izreka tako, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 3.214,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 3.135 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvemu tožencu naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 90.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku (za znesek 65.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo (točka II izreka). Prav tako je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in tretjo toženko (točki III in IV izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je prvi toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 4.875,32 EUR (točka V izreka).

2. Zoper sodbo (konkretno zoper točki I in V izreka) se pritožuje prvi toženec (v nadaljevanju: toženec) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je zaključek sodišča, da „v tem postopku zadostuje ugotovitev, da je požar povzročilo pirotehnično sredstvo“, v nasprotju z ugotovitvami izvedenca D. Slednji je menil, da se je ogenj lahko pojavil zaradi namernega požiga ali zaradi človeške malomarnosti, ni pa mogel ugotoviti pravega (zanesljivega) vzroka požara. Zaključek sodišča je nenavaden, posebej upoštevajoč vsebino policijskega poročila (policija, ki ji ni uspelo odkriti storilca kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti s požarom, je menila, da je do požara prišlo zaradi uporabe pirotehničnih predmetov) in mnenje izvedenca D., da raketa ni mogla prebiti opečnatega strešnika. Izvedenec je omenil možnost, da je bil požar podtaknjen, sodišče pa je njegovo mnenje v tem delu zavrnilo z argumentacijo, da izvedenec ni pristojen podajati ocene o možnem namernem požigu. To ne drži, saj je sodišče izvedencu s sklepom o imenovanju naložilo, naj ugotovi vzrok požara. Toženec avtomobila ni prejel v hrambo. Tožnik je avtomobil pustil pri njem na podlagi njunega dogovora, da bo toženec izvedel tapeciranje notranjosti avtomobila. Hramba ni bila odplačna, o njej se stranki podjemne pogodbe nista dogovarjali. Sodišče, ki je podlago za odškodninsko odgovornost našlo v prvem odstavku 731. člena OZ,2 tožencu očita, da vozila ni shranil v zidan in zaprt objekt, v katerem bi bila zagotovljena ognjevarnost. Takšnega prostora toženec nima, kar je bilo tožniku znano. Toženec ima delavnico, v kateri opravlja tapetniška dela, ki ni (bila) dovolj velika za tožnikov avtomobil. V prostor pod kozolcem je avtomobil postavil tožnik sam, zavedajoč se, da gre za odprt prostor, v katerega ima vsak dostop. S tem je v celoti prevzel riziko za kakršnokoli poškodovanje ali uničenje vozila. Čeprav je bil na vozilu oziroma v objektu vsak teden, tožnik vseh 20 mesecev ni imel pripomb glede ustreznosti zaščite starodobnika. Takšna zaščita bi trajala vse do zaključka del, do katerega pa ni prišlo, ker tožencu ni bil dobavljen ves material. Če bi sodišče štelo, da je bila poleg pogodbe o prevzemu tapetniških del sklenjena tudi shranjevalna pogodba, bi moralo upoštevati vse elemente te pogodbe. Upoštevati bi tudi moralo, da je s pozivom, naj avtomobil odpelje (toženec in njegova žena sta takšno zahtevo na tožnika naslovila junija 2012), shranjevalna pogodba prenehala veljati.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik se je s tožencem dogovoril o tapeciranju notranjosti njegovega avtomobila znamke Bentley (starodobnik, letnik 1955), in sicer proti plačilu 3.000 EUR. Avtomobil, ki ga je k tožencu pripeljal aprila 2011, je bil nameščen pod leseni objekt oziroma kozolec. V noči z 31. 12. 2012 na 1. 1. 2013 je na objektu prišlo do požara, v katerem je bil tožnikov avtomobil poškodovan (uničen). V tej pravdi tožnik zahteva odškodnino zaradi poškodovanega (uničenega) avtomobila. Tožencu očita, da avtomobila ni hranil z ustrezno profesionalno skrbnostjo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik po telefonskem navodilu tedaj odsotnega toženca avtomobil pustil pod lesenim kozolcem, - da gre za avtomobil večje vrednosti (kar je bilo tožencu znano), - da se tožnik in toženec nista natančno dogovorila, do kdaj mora toženec zaključiti z deli, - da je bil tožnikov avtomobil pod lesenim kozolcem parkiran 20 mesecev, - da so v tem času dela na avtomobilu potekala počasi, v fazah (v odvisnosti od tožnikovih dobav materiala in časa, ki ga je imel toženec na razpolago za delo), in tudi s tožnikovim aktivnim sodelovanjem (tožnik je redno prihajal k vozilu in na njem opravljal posamezna dela), - da toženec ni razpolagal s ključi tožnikovega avtomobila, - da je toženec tožnika večkrat pozval, naj avtomobil odpelje (tožnik se na pozive ni odzval, toženec pa je kljub temu še naprej pristajal na hrambo - podjem se je še naprej izvrševal), - da je bilo tožnikovo vozilo močno poškodovano (uničeno) v silvestrski noči 2012/2013, v požaru, do katerega je prišlo zaradi uporabe pirotehničnih sredstev v okolici objekta, - da so bila dela, ki se jih je toženec zavezal opraviti, na dan požara še v fazi izvajanja (niso bila še končana), - da toženec tožnikovega avtomobila ni uspel rešiti iz požara (pri poskusu reševanja je sam utrpel opekline), - da so se v času požara pod kozolcem nahajali še drugi avtomobili (toženčev avtomobil in avtomobili njegovih družinskih članov), ki so jih toženec in njegovi družinski člani uspeli rešiti.

7. Zaključek sodišča prve stopnje o toženčevi odškodninski odgovornosti temelji na materialnopravnih stališčih, da je hramba stvari, ki jo je tožnik kot naročnik tožencu kot podjemniku izročil zaradi popravila/obnove, sestavni del podjemnikove obveznosti popraviti stvar (619. člen OZ), da je plačilo za hrambo obseženo s plačilom za popravilo stvari, in da je za podjemnikovo obveznost shranjevanja treba uporabiti pravila o odplačni hrambi (konkretno prvi odstavek 731. člena OZ3). Po presoji sodišča prve stopnje toženec kot shranjevalec ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, saj je tožnikov avtomobil, ki je avtomobil velike vrednosti, hranil na neprimernem mestu (v odprtem, lesenem objektu je bila velika možnost požara in posledičnega uničenja avtomobila). Hraniti bi ga moral v zidanem in zaprtem objektu, v katerem bi bila zagotovljena ognjevarnost. 8. Poslovna (pogodbena) odškodninska odgovornost je odgovornost dolžnika, ki krši obveznost opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezal opraviti (drugi odstavek 239. člena OZ). Tožnik uveljavlja povrnitev škode, povzročene zaradi kršitve (odplačne) podjemne pogodbe, katere sestavni del je bila hramba avtomobila pri tožencu.4 Toženec naj bi s tem, ko je v času podjema avtomobil hranil v gorljivem lesenem objektu, kršil pogodbo. Ker je toženec lahko odgovoren le za tista tveganja, ki sodijo v njegovo oblastveno sfero, je pri presoji njegove odškodninske odgovornosti ključno vprašanje, katere shranjevalne rizike je s konkretnim podjemom prevzel. 9. Pritožba utemeljeno opozarja na naslednja, v dokaznem postopku ugotovljena dejstva, ki imajo tudi po presoji pritožbenega sodišča pomemben vpliv na porazdelitev tveganj v razmerju po konkretni podjemni pogodbi: (1) Tožnik je vedel za kraj oziroma način hrambe avtomobila in je z njim soglašal. Znano mu je bilo, da toženec ne razpolaga z (dovolj velikim) zaprtim, zidanim objektom, kjer bi v času podjema lahko hranil avtomobil. Pri hrambi v odprtem, lesenem objektu je vztrajal tudi po tem, ko ga je toženec pozval, naj avtomobil odpelje. (2) Toženec ni razpolagal s ključi tožnikovega avtomobila. (3) Hramba avtomobila je trajala 20 mesecev. Dela na avtomobilu se niso izvajala redno oziroma aktivno vseh 20 mesecev (dinamika izvajanja del je bila odvisna tudi od tožnikovih dobav materiala). V vmesnem času, ko se dela s strani toženca niso izvajala, je avtomobil pod kozolcem le stal ali pa je posamezna dela na njem izvajal tožnik.

10. V postopku pred sodiščem prve stopnje imenovani izvedenec za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave (preiskave požarov) je po izključitvi možnih vzrokov požara (električna napeljava, plinske eksplozije, razlitje gorljivih tekočin, samovžig snovi, optični, mehanski ali vremenski pojavi) podal mnenje, da je bil požar posledica namernega požiga ali človeške malomarnosti. Ob tem je pojasnil, da je malo verjetno, da je požar povzročilo izstreljevanje raket oziroma kaset (te ne bi mogle prebiti strešnika in zanetiti požar v podstrešju lesenega objekta), lahko pa bi bil vzrok požara katera od nerodno vrženih pasjih bombic, ali pa številna druga sicer neobičajna in nepredvidljiva dejanja. Podlago za zaključek, da je požar povzročilo pirotehnično sredstvo, je sodišče prve stopnje našlo v ugotovitvah izvedenca in policijski kazenski ovadbi zoper neznanega storilca, osumljenega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti s požarom (priloga C18). Sodišče prve stopnje ni iskalo odgovora na vprašanje, kdo je bil povzročitelj požara, oziroma čigavo pirotehnično sredstvo je zanetilo požar (policiji v postopku zbiranja obvestil ni uspelo odkriti storilca kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti s požarom), saj je presodilo, da bi bil s tem presežen okvir tega spora.5 Iz dokaznega postopka torej izhaja, da je znan vzrok požara, ne pa tudi njegov povzročitelj. Ker v izvedenem dokaznem postopku ni podlage za presojo, da je požar zakrivil toženec, je treba požar, in posledično uničenje avtomobila, obravnavati kot naključje, torej dogodek, ki je bil izven toženčevega nadzora (izven njegove oblastvene sfere).

11. Podlago za izključitev odškodninske odgovornosti toženca predstavlja določba prvega odstavka 645. člena OZ, skladno s katero nevarnost naključnega uničenja bremeni lastnika v popravilo dane stvari. Toženec s konkretnim podjemom ni prevzel tveganja za naključno uničenje avtomobila. Glede na v 9. točki nanizane dejanske okoliščine, ki razkrivajo pogodbeno porazdelitev tveganj, tudi ni mogoče ugotoviti, da je toženec v okviru podjema (na podlagi katerega bi bil ob končanju del upravičen do plačila 3.000 EUR) prevzel tveganje naključnega uničenja (155.000 EUR vrednega) avtomobila za primer njegove hrambe v odprtem, lesenem objektu.6 Toženec se v okviru prevzetega podjema ni zavezal k hrambi avtomobila v ognjevarnem objektu (tožnik podjema ni pogojeval s takšno hrambo7). S hrambo v odprtem, lesenem objektu torej ni kršil podjemne pogodbe (obveznost, ki naj bi bila kršena, za toženca sploh ni obstajala). Kršitev pogodbe (protipravnost) je ena od predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti, zato je zaključek sodišča prve stopnje o toženčevi odškodninski odgovornosti materialnopravno zmoten.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 90.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 do dne plačila (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Opisana sprememba vpliva tudi na odločitev o pravdnih stroških. Toženec, ki je v postopku v celoti uspel, je v okviru svojega stroškovnega zahtevka, na podlagi ZOdvT,8 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena OT,9 upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 3.214,90 EUR (nagrada za postopek v višini 1.354,60 EUR po tar. št. 3100 tarifnega dela ZOdvT, nagrada za narok v višini 1.250,40 EUR po tar. št. 3102 tarifnega dela ZOdvT, materialni stroški v višini 20 EUR po tar. št. 6002 tarifnega dela ZOdvT, 22% DDV po tar. št. 6007 tarifnega dela ZOdvT in stroški za pričo v višini 12,40 EUR). Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v točki V izreka spremenilo tako, da je tožniku naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 3.214,90 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

14. Na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP pritožbeno sodišče odloča še o pritožbenih stroških. Toženec, ki je s pritožbo uspel, je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 3.135 EUR (nagrada za pritožbeni postopek v višini 1.200 EUR,10 povečano za 22 % DDV in sodno takso v višini 1.671 EUR). Navedeni znesek mu je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami) 2 Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami) 3 Ta določa, da je shranjevalec dolžan hraniti stvar kot svojo lastno, če gre za odplačno hrambo, pa kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. 4 Glej II Ips 222/2018: „...Po naravi stvari je, kadar podjemnik sprejme stvar v popravilo, sestavni del podjemne pogodbe tudi podjemnikova hramba stvari, ki jo ima v obdelavi. Gre za del njegove temeljne obveznosti, ki nima svoje samostojne kavze ne pravne podlage, ter ga je treba presojati kot sestavni del podjemnega pravnega temelja in njegove kavze. Plačilo podjema zato obsega tudi hrambo v podjem prodane stvari, razen če se stranki ne dogovorita drugače...“. 5 Glede na vsebino tožbenih očitkov (tožnik uveljavlja poslovno odškodninsko odgovornost, ne deliktne) je takšno stališče materialnopravno pravilno. Iz odgovora na pritožbo izhaja, da tožnik soglaša s stališčem, da za odločanje ni pomembno kdo je povzročil požar. 6 Tožnikova teza je, da je toženec odškodninsko odgovoren zaradi hrambe na neprimernem mestu; s tem, ko je določil mesto hrambe, je nase prevzel riziko poškodovanja vozila. 7 Tožnik je od sklenitve podjemne pogodbe dalje vedel in soglašal z mestom hrambe. Njegovo trditev v odgovoru na pritožbo, da bi moral toženec, če ni razpolagal s primernim prostorom za hrambo, odkloniti delo, je treba označiti za čisto sprenevedanje, s katerim ne more uspeti. 8 Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) 9 Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 2/2015) 10 Pritožbeno sodišče odloča na podlagi ZOdvT (tar. št. 3210 in 6007), v zvezi z drugim odstavkom 20. člena OT, vendar v mejah stroškovnega zahtevka (2000 točk za pritožbo).