Jedro

Šolska zakonodaja zagotavlja varstvo v zvezi z uresničevanjem pravic in dolžnosti otrok ter udeležencev izobraževanja. Zato sklep pristojne komisije za ugovore v šoli ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 1. člena ZUS. Tožba, vložena po tretjem odstavku 1. člena ZUS, mora vsebovati trditveno podlago z navedbami, v katere ustavne pravice posameznika se posega z upravnimi akti. V pritožbi ni mogoče dopolnjevati trditvene podlage, saj je prvostopno sodišče ni presojalo in zato ta ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. in 3. točko izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. 1230/99-16 z dne 20.6.2001, se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožbi zoper 2. točko sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. 1230/99-16 z dne 20.6.2001, se ugodi tako, da se sklep spremeni in se tožeča stranka oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje, po določbah Zakona o upravnem sporu (ZUS), odločitev sprejeti le s sklepom in ne tudi s sodbo, vendar ta napaka ni vplivala na odločitev.

S 1. točko izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo proti dvema sklepoma pristojne komisije za ugovore pri toženi stranki. S prvim sklepom z dne 2.7.1999 je ta komisija odločila, da kršitve 2. in 28. člena Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev, 3. in 4. člena Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju, 2. člena Zakona o osnovni šoli ter 2., 16. in 28. člena Konvencije o otrokovih pravicah niso podane (1. točka izreka), da je ocena učenca I.P. iz matematike ob koncu šolskega leta 1998/99 ustrezna (2. točka izreka); da se pritožba zoper zaključno oceno I.P. iz matematike in pritožba zoper kršitve otrokovih pravic - javno zasmehovanje - kot neutemeljena zavrne (3. točka izreka) in da je ocena komisije dokončna (4. točka izreka).

Z drugim sklepom z dne 7.7.1999 je ista komisija odločila, da je šola ravnala v skladu s pravilniki in individualnim programom preverjanja. Ocena iz slovenskega jezika 4 (prav dobro) je ustrezna in realna. Zavrnila je tudi pritožbo zoper kršitev otrokovih pravic, ki jih je tožeča stranka uveljavljala na isti zakoniti podlagi, kot je bila navedena v prvem sklepu.

V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je predmet spora ugotovitev neustrezne končne ocene iz matematike in slovenskega jezika za tožnika v letu 1998/99, kar je imelo za posledico kršitev njegovih pravic v zvezi s preverjanjem znanja in ocenjevanjem. Navaja, da pravno podlago, ki ureja ocenjevanje in preverjanje znanja učencev v osnovnih šolah ter pravice in obveznosti učencev v teh šolah, določajo Zakon o osnovni šoli, Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli, Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli in Zakon o šolski inšpekciji. Ti predpisi zagotavljajo, glede kršitve pravic in neustreznih ocen, drugo pravno varstvo zoper odločitve, ki jih tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu. Zato upravni spor zoper navedena sklepa ni dopusten, saj nista upravna akta v smislu 1. in 3. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Z zakonom določeno pravno varstvo, ki je zagotovljeno v primeru zatrjevanih kršitev in tudi glede izpodbijanih sklepov, ni bilo uporabljeno, zato je sodišče zavrglo tožbo na podlagi 1. in 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. V sklepih navedeni napačni pravni pouk stranki ne more biti v škodo in bo zato imela možnost, po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, uveljavljati z zakonom zagotovljena pravna sredstva.

S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za združitev zadev pod opr. št. U 1202/99 in U 1269/98 s predmetno zadevo, ker za združitev ni bilo zakonitih pogojev.

Zadeva pod opr.št. U 1202/99 se nanaša na drugo toženo stranko, o zadevi opr.št. U 1269/98, pa je sodišče prve stopnje že odločilo, vendar sodba še ni pravnomočna.

Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks, ker plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se tožeča stranka preživlja, pa tudi predlog za združitev postopkov je bil zavrnjen.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je upravni spor sprožila zaradi postopkov pridobivanja oziroma zniževanja ocen ob spremljajočih hudih kršitvah otrokovih pravic, s katerimi je bilo javno izpostavljeno, zasmehovano in prizadejano otrokovo dostojanstvo, sprva s strani ene učiteljice, kateri pa so se solidaro pridružile še tri, kar vse ima pri otroku čustvene posledice do današnjega dne, in jih bo verjetno imel vse življenje. Zoper takšne postopke se je pritožila po edini pritožbeni poti, ki jo omogoča Zakon o osnovni šoli tako, da je ugovarjala zoper ocene, pridobljene v vzdušju dolgotrajnega maltretiranja in poniževanja. Tožena stranka jo je s pravnim poukom napotila na Upravno sodišče RS. To sodišče bi moralo tožbo takoj po prejemu odstopiti pristojnemu sodišču, ali jo napotiti na tisto sodišče, ki je pristojno za reševanje zadeve. Gre za zavlačevanje zadeve, ki ovira uveljavljanje sodnega varstva v težkem primeru kršitev otrokovih pravic, ki so mu zagotovljene po Konvenciji o otrokovih pravicah (Konvencija). Zmotna je presoja sodišča, da se z ovrednotenjem znanja ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon učencem varoval. Znano je, da se od 5. razreda dalje točkujejo dosežene zaključne ocene iz matematike, slovenščine, angleščine in splošnega uspeha. Zbrane točke so pogoj za vpis na gimnazije in druge srednje šole ter tako odločilno vplivajo na pravico do vpisa. Za zavrženje tožbe ni bilo podlage, saj bi moralo sodišče obravnavati temelj tožbe, ki je vložena zaradi kršitev v tožbi navedenih otrokovih pravic. S tem je sodišče kršilo 19. člen Konvencije, ker ji je odvzelo možnost preizkusa njenih pravic, ki so zagotovljene s to Konvencijo. To pa pomeni tudi kršitev 4. in 5. odstavka 15. člena Ustave RS, ki zagotavljata sodno varstvo otrokovih pravic in temeljnih svoboščin ter odpravo posledic njihove kršitve ter prepoveduje omejevanje teh pravic. Enaka zagotovila daje tudi 19. člen Konvencije. S sklicevanjem na Konvencijo je smiselno uveljavljala tudi kršitve ustavnih pravic po 14., 18., 23., 56. in 63. členu Ustave Republike Slovenije. S 3. in 19. členom Konvencije se je Republika Slovenija zavezala, da bo za varstvo otrok sprejela ustrezno zakonodajo in administrativne ukrepe. Če tega ni storila, jo to ne odvezuje spoštovati določil Konvencije in neposrednega zagotavljanja sodnega varstva, ne glede na domačo zakonodajo.

Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, s katero naj pritožbeno sodišče naloži sodišču prve stopnje, da tožbo sprejme v obravnavo in omogoči otroku pravno varstvo, ki mu ga zagotavlja Konvencija. Šola se na gimnaziji in ne potrebuje več osnovnošolskih ocen, zato so podlaga tožbe kršitve otrokovih pravic, ki so naštete v tožbi, izpodbijani sklep pa na to ne daje nobenega odgovora.

Pritožuje se tudi zoper 3. točko izreka izpodbijanega sklepa, ker je sodišče zavrnilo predlog za združitev postopkov. Sprožila je tri postopke, ki se nanašajo na leti 1998 in 1999 v isti zadevi in je zavrnitev predloga za združitev postopkov nesmotrna. Z ločenim obravnavanjem je manj razviden ogromen obseg kršitev otrokovih pravic, ki jih je storila tožena stranka.

Neutemeljena je tudi zavrnitev predloga za oprostitev sodnih taks (2. točka izreka). Na poziv sodišča je svoj predlog za oprostitev taks utemeljila z listinami, iz katerih je razvidno njeno premoženjsko stanje in da tisto leto ni imela nobenih prilivov na svoj žiro račun.

Tožeča stranka uveljavlja tudi pravico do primernega povračila škode, skladno s 26. členom Ustave, za prizadejano trpljenje, čustvene bolečine in doživljenjske čustvene poškodbe, ki so ji jih povzročili Inšpektorat za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za šolstvo in tudi Upravno sodišče z zavlačevanjem postopkov in nepravilnim zavrženjem dveh tožb. Višino odškodnine bo predlagala po tem, ko bo pritožbeno sodišče odločilo, da je tožba dopustna.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1 točki; Pritožba zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje v upravnem sporu predhodno preizkusi tožbo na osnovi trditvene podlage, ki jo je navedla tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijana akta nista upravna akta in ne druga akta, ki bi se lahko izpodbijala na podlagi 1. člena ZUS v upravnem sporu. Za sprejeto odločitev je navedlo pravilne razloge in je pri tem tudi pojasnilo, kakšno pravno varstvo zagotavlja šolska zakonodaja v zvezi z uresničevanjem pravic in dolžnosti otrok ter udeležencev izobraževanja. S tem se pritožbeno sodišče strinja in zato pravilnih razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ne ponavlja.

Neutemeljena je zahteva v pritožbi, da bi moralo sodišče ob tem, ko je ugotovilo, da ni podlage za odločanje v upravnem sporu, zadevo odstopiti pristojnemu sodišču ali drugemu organu. Pravilno je pojasnilo, da napačen pravni pouk, ki ga je dala tožena stranka, tožniku ne more biti v škodo in ima zato, po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, možnost uveljavljati svoje pravice v okviru pravnih sredstev, ki jih zaradi napačnega pravnega pouka ni uveljavil. Na osnovi trditvene podlage v tožbi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojanje kršitev tožnikovih ustavnih pravic in kršitev Konvencije, kar tožeča stranka uveljavlja v pritožbi. Za varstvo pred navedenimi kršitvami mora biti vložena tožba po 3. odstavku 1. člena ZUS, v njej pa je potrebno navesti, v katere ustavne pravice posameznika se posega z izpodbijanimi akti. V kolikor bi tožeča stranka želela sodno varstvo po tej določbi ZUS, bi morala vložiti tožbo s tako vsebino, česar pa ni storila. S pritožbo tožbe ni mogoče dopolnjevati, saj je predmet presoje pritožbenega sodišča lahko samo pravilnost tiste odločitve, ki je bila sprejeta glede tožbe oziroma zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavljala. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev ustavnih pravic, kakor tudi v pritožbi postavljena zahteva za povračilo škode, presegajo okvir možne presoje in odločanja v pritožbenem postopku.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev, s katero je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevo za združitev dveh postopkov, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo s pravilnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in jih zato ne ponavlja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo zoper 1.in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa in ga v tem delu potrdilo (73. člen v zvezi s 68.členom ZUS).

K 2. točki; Pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za oprostitev plačila sodne takse je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo predlagala taksno oprostitev in predložila potrdilo o premoženjskem stanju, ki ga je izdal pristojni davčni organ in na podlagi katerega sodišče odloča, po 13. členu Zakona o sodnih taksah o tej oprostitvi. Potrdilo mora navesti podatke o davku, ki ga plača posamezen član gospodinjstva, o drugih virih dohodkov in sploh o premoženjskem stanju stranke. Potrdilo, ki ga je izdal za tožečo stranko Davčni urad L., Izpostava L. B., je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (164. člen ZUP/86). To potrdilo izkazuje, da zakonita zastopnica mladoletnega tožnika preživlja poleg sebe še dva družinska člana in da ne izkazuje osebnega dohodka iz zaposlitve ter drugih virov dohodkov. Njeno solastništvo stanovanja ne izkazuje pridobivanja dohodka ali premoženjske koristi od nepremičnine. Tudi potrdilo A banke ne izkazuje ugodnejših premoženjskih razmer. Sodišče prve stopnje, je po presoji pritožbenega sodišča, napačno presodilo predložene listine in celovito premoženjsko stanje tožeče stranke. Zato ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj so po presoji pritožbenega sodišča izkazani zakoniti pogoji za oprostitev plačila sodnih taks in je tožeča stranka izkazala, da bi plačilo sodnih taks lahko ogrozilo njeno preživljanje. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pritožbeno sodišče spremenilo na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena, v zvezi z 68. členom ZUS in tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks.