Jedro

Tudi posestnik, ki je dobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do posesti, vendar pa ne proti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo stranko in njene najemnike v njihovi zadnji mirni posesti rabe in uporabe hiše na naslovu L. s tem, da je dne 20.4.2011 ob 15.30 uri skozi streho vstopila v hišo in jo zasedla, pri čemer je predhodno onesposobila ključavnico vhodnih vrat tako, da je vanjo vtaknila več žičk in tako tožeči stranki povzročila škodo za 245,00 EUR, pri čemer je tožečo stranko in njene najemnike povsem onemogočila pri rabi in uporabi hiše ter da se toženi stranki v bodoče prepoveduje s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest rabe in uporabe hiše na zgoraj navedenem naslovu, ker bo sicer za vsako motilno dejanje morala plačati po 10.000,00 EUR denarne kazni.

Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču in drugemu sodniku v novo odločanje. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Napadeni sklep nima razlogov in je brez podlage. Obrazložitev je pomanjkljiva, sicer pa povsem neustrezna. Pa tudi sicer so morebitni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. V odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih napadenega sklepa o pisnih zatrjevanjih pravdnih strank o vsebini listin ter vsebini zaslišanj in med samimi temi pisnimi zatrjevanji in listinami ter vsebini zaslišanj. Napadeni sklep je nesklepčen in ga ni mogoče preizkusiti. Prvostopno sodišče je povsem nesprejemljivo favoriziralo toženo stranko, posledično pa povsem nesprejemljivo, brez podlage in razlogov v celoti zavrnilo izkazan tožbeni zahtevek tožnika. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik dejansko dne 12.4.2011 zamenjal ključavnico na vhodnih vratih svoje lastne hiše na naslovu L.. Kot dejanski in zemljiškoknjižni lastnik, kakor tudi kot zadnji in mirni posestnik, si je namreč izbral pravico do inštituta samopomoči, saj je bil namreč toženec tisti, ki je predhodno in sicer v obdobju od 26.11.2010 pa do zadnjega motilnega dejanja dne 20.4.2011, večkrat uničil ključavnico na vhodnih vratih zgoraj navedene hiše. Toženec hiše ni uporabljal že vsaj od 11.8.2010 dalje. Dejanje tožene stranke z dne 20.4.2011 ne predstavlja dejanje neke samopomoči in je ugotovitev prvostopnega sodišča v tej smeri povsem nepreverjena, brez razlogov in brez podlage ter ne predstavlja drugega kot sprenevedanje. Če bi bilo to res, potem prvostopno sodišče v pravdni zadevi P 39/2011 ne bi s sklepom z dne 18.11.2011 sklenilo, da bi morala tožena stranka, to je tožnik v predmetni zadevi, izročiti tožeči stranki, to je tožencu v predmetni zadevi, ključe vhodnih vrat. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba povsem neutemeljeno zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Ker ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je potrebno, da je zatrjevana kršitev konkretizirana. Pritožba bi tako morala obrazložiti, kaj je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinam, zapisniki oz. prepisi. Pritožba takšne konkretizacije ne vsebuje. Navedbe so zgolj pavšalne, kar pomeni, da pritožnik svojega trditvenega bremena ni zmogel. V postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo zagrešene absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, na katero pazi višje sodišče tudi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato je preizkus mogoč. Nezadovoljstvo pritožnika z dokazno oceno in materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje pa ni mogoče enačiti z nobeno od zatrjevanih ali uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravnorelevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in v 8. členu ZPP skladno dokazno oceno ter o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ima sicer res tudi posestnik, ki je dobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, pravico do posesti, vendar pa ne proti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ, Uradni list RS, št. 87/2002). Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik dne 12.4.2012 zamenjal ključavnico na sporni stanovanjski hiši ter da je toženec storil očitano mu motilno dejanje dne 20.4.2011. Vendar pa pritožbeno sodišče nima pomislekov proti nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec navedeno motilno dejanje storil v okviru dovoljene samopomoči v skladu z 31. členom SPZ. V zadevi P 39/2011 na katero se v pritožbi sklicuje tožnik, kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnik v tej zadevi motil toženca v njegovi posesti sporne hiše, s tem da je dne 12.4.2011 zamenjal ključavnico vhodnih vrat, je izročitev ključev tožencu logična posledica vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja, ki ga je bil v posestni pravdi dolžan vzpostaviti tožnik. V pritožbi tožnik zatrjuje, da je toženec že vsaj dne 13.4.2011 vedel, da je bila ključavnica na vhodnih vratih hiše zamenjana. Eden izmed kriterijev za dovolitev samopomoči je tudi, da mora biti samopomoč takojšnja, to je, ko je to objektivno mogoče. Ne glede na to, da je toženec že dne 13.4.2011 vedel, da je tožnik zamenjal ključavnico, pa se je dovoljene samopomoči lahko poslužil šele dne 20.4.2011, ko je prišel iz Arabskih emiratov, kamor je odpotoval dne 2.4.2011, torej se je dovoljene pomoči poslužil takoj, ko je bilo to objektivno mogoče. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).