Jedro

Brušenje ulitkov, ki povzroča kljub zaščitni opremi ožuljenost, odletavanje kovinskih opilkov pri brušenju ter zaradi potreb delovnega procesa "slepo" jemanje ulitkov iz zaboja, v svoji celoti predstavlja za zdravje delavcev nevarno delo in je mogoče takšno dejavnost opredeliti kot nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: " Toženi stranki sta dolžni plačati tožnici odškodnino za negmotno škodo v znesku 1,500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.7.1999 dalje do plačila in za gmotno škodo v znesku 5.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1995 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne. Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki 237.540,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.7.1999 dalje do plačila." V ostalem se pritožbi zavrneta. Tožnica je dolžna drugotoženi stranki povrniti 12.256,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2000 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožnici odškodnino za negmotno škodo v znesku 2,000.000,00 SIT z obrestmi in za gmotno škodo v znesku 5.000,00 SIT z obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženima strankama je še naložilo, da tožnici povrneta ustrezen del pravdnih stroškov. Proti sodbi se pritožujeta obe toženi stranki. Drugotožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne. Navaja, da tožnica ni upravičena do odškodnine v prisojeni višini in sicer zato, ker ne obstoji temelj za prisojo odškodnine, sama prisojena odškodnina pa je tudi previsoka glede na poškodbe, kot tudi posledice, ki naj bi jih tožeča stranka pri poškodbi pri delu na delovnem mestu drugotožene stranke utrpela. Kot navaja pritožba drugotožene stranke, naj bi bila predvsem dvomljiva ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnica poškodbo palca leve roke utrpela dne 30.8.1994 na delovnem mestu. Tožnica je lahko žulj dobila kjerkoli. V nadaljevanju analizira pritožba izvedene dokaze in ponuja v zvezi s spredaj navedeno trditvijo svojo dokazno presojo. Sicer pa sama poškodba ni bila posledica nastanka žulja, ampak predrtja le-tega. Sodišče ugotavlja, da delo z brusilnim strojem predstavlja nevarno dejavnost, iz katere izvira povečana nevarnost za nastanek škode, to pa utemeljuje s poškodbami rok v obliki ožuljenosti delavcev. Tudi če je brušenje nevarna dejavnost, pa je jemanje odlitkov iz zaboja, to pa je bilo razlog za poškodbo, rutinska dejavnost, ki je ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Gre torej za enostavno delo in ni podlage za uporabo pravil o objektivni odgovornosti. Podana pa tudi ni krivdna odgovornost drugotožene stranke, saj opustitev zdravniškega pregleda ni v vzročni zvezi s poškodbo in tako drugotoženi stranki tudi ni mogoče očitati krivde za nastanek škode. Sicer pa je prisojena odškodnina po vseh postavkah po višini previsoka. Prvotožena stranka se v svoji pritožbi v celoti pridružuje pritožbenim razlogom drugotožene stranke. Pritožbi sta delno utemeljeni. Upoštevajoč dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), je sodišče druge stopnje pri odločanju uporabljalo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). V kolikor pritožbi izpodbijata prvostopno odločitev o temelju tožbenega zahtevka, pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je po izčrpno izvedenem dokaznem postopku skrbno ocenilo vse izvedene dokaze, tako vsakega zase, kot v njihovi celoti in na tej podlagi sprejelo dokazno oceno, katero je jasno, logično in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe in ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V razlogih izpodbijane sodbe so podani tudi odgovori na vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje in tako pritožbenemu sodišču nanje ni potrebno posebej odgovarjati. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa se pritožbeno sodišče tudi strinja s prvostopno presojo, po kateri je podana objektivna odgovornost toženih strank. Tudi v tem delu je svojo presojo sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih sodbe, katerim ni kaj dodajati. Iz razlogov sodišča prve stopnje jasno izhaja njegova presoja, po kateri je celokupnost opravil v zvezi z brušenjem ulitkov takšna, da v svoji celoti predstavlja nevarnost za zdravje delavcev na tovrstnem delu, pri čemer samega dela v zvezi z brušenjem ulitkov ni mogoče deliti na tisti del delovne operacije, ki se nanaša na samo brušenje in tisti del, ki se nanaša na jemanje ulitkov iz zaboja. Samo brušenje ulitkov, ki povzroča, kljub zaščitni opremi, ožuljenost, odletavanje kovinskih opilkov pri brušenju ter zaradi potreb delovnega procesa "slepo" jemanje ulitkov iz zaboja, v svoji celoti predstavlja za zdravje delavcev nevarno delo in je takšno dejavnost nedvomno mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost. Glede na stališče prvostopnega in tudi pritožbenega sodišča, da za škodo v konkretnem primeru odgovarjajo tožene stranke objektivno, posebna utemeljitev krivdne odgovornosti niti ni potrebna. Ne glede na to pa je treba v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasniti, da razlogov krivdne odgovornosti tožene stranke zaradi opustitve potrebnih varnostnih ukrepov, ne vidi in utemeljuje sodišče prve stopnje le z opustitvijo ustreznega zdravstvenega pregleda, temveč tudi v dejstvu, da je drugotožena stranka delavcem glede na način dela postavljala previsoke norme, kar je delavcem onemogočalo ob ožuljenih rokah varno jemanje ulitkov iz zaboja. Končno pa je sodišče prve stopnje v tej zvezi tudi ugotovilo, da tožnica pred pričetkom dela ni bila seznanjena z načinom dela in varnostnimi ukrepi. Glede na navedeno je torej odločitev sodišča prve stopnje glede temelja zahtevka v dejanskem in pravnem pogledu pravilna, pritožbi pa v tej zvezi nista utemeljeni. Utemeljeno pa pritožbi izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje glede višine prisojenih zneskov odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s presojo sodišča prve stopnje in odmero odškodnine za telesne bolečine. Upoštevajoč mnenje izvedenca o trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnica utrpela, kot tudi nevšečnosti v zvezi s samim zdravljenjem, odmera odškodnine iz tega naslova, po mnenju pritožbenega sodišča ustreza kriterijem iz člena 200 ZOR. Pač pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje previsoko odmerilo tožnici odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožničina sposobnost za dela, ki zahtevajo fin pincetni prijem z levico in fino občutljivost jagodice palca levice za dotik zmanjšana, minimalno pa zmanjšana sposobnost za dela, ki zahtevajo grob prijem z levico. Tako je pri tožnici nedvomno deloma zmanjšana njena delovna sposobnost, pa tudi deloma otežena opravila v gospodinjstvu in druga domača opravila. Vendar pa upoštevajoč stopnjo zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti, tudi ob upoštevanju njene starosti in poklica, ne opravičuje odškodnine v prisojenem znesku. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila pravična odmera za tovrstno škodo oziroma duševne bolečine, ki jih trpi zaradi zmanjšanja navedenih življenjskih aktivnosti, izražena z zneskom 500.000,00 SIT. Na ta znesek je zato pritožbeno sodišče odškodnino znižalo. Tudi odškodnina za strah je po presoji pritožbenega sodišča odmerjena v previsokem znesku. Za zaskrbljenost o usodi prsta ter strah v zvezi s samo operacijo ter izidom zdravljenja, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, bi bila po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina izražena z zneskom 100.000,00 SIT. Do prav enakega zneska (100.000,00 SIT), pa je tožnica po presoji pritožbenega sodišča upravičena tudi zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi skaženosti. Res je, da je brazgotina na palcu tožnice vidna in da se jo ne more zakriti z oblačili, vendar pa je stopnja skaženosti, tudi po prepričanju prvostopnega sodišča minimalna. Za takšno skaženost pa je, kot rečeno, znesek 100.000,00 SIT primerna odmena. Glede na vse spredaj navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 373. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisodilo tožnici za telesne bolečine enako kot sodišče prve stopnje 800.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znižalo odškodnino na 500.000,00 SIT, za strah in skaženost pa znižalo odškodnino na 100.000,00 SIT za vsako postavko, ji torej skupaj iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo 1,500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških postopka upoštevalo, da je tožnica v celoti uspela po temelju, po višini pa 33 % oziroma, da je njen uspeh v pravdi tako skupaj 66,5 %. Glede na delno znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo po drugostopnem sodišču, je upoštevajoč kriterije, kot jih je pri odmeri stroškov uporabilo sodišče prve stopnje in ki jih pritožbeno sodišče sprejema, skupni tožničin uspeh v postopku 62,5 %. Takšna sprememba uspeha v pravdi pa po mnenju pritožbenega sodišča ne vpliva upoštevno na odmero prvostopnih pravdnih stroškov, ter zato pritožbeno sodišče prvostopne odločitve o stroških postopka ni spreminjalo. Pritožbene stroške je priglasila le drugotožena stranka, pri čemer s pritožbo v zvezi s temeljem zahtevka ni uspela, po višini pa je s pritožbo uspela 25 %. Skupni uspeh pritožbe drugotožene stranke je torej, upoštevajoč prvostopne kriterije odmere pravdnih stroškov oceniti z 12,5 %. V takšnem razmerju je tožnica dolžna drugotoženi stranki povrniti pritožbene stroške, ki so sicer odmerjeni v skladu z Odvetniško in taksno tarifo, odmera pa je razvidna na stroškovniku.