Jedro

Združitev zadev v skupno obravnavanje po 1. odstavku 313. člena ZPP je stvar procesnega vodstva. Sodišče se za to odloči, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški, torej iz razlogov ekonomičnosti postopka. Glede na različno dejansko in pravno podlago obeh zahtevkov razlogov ekonomičnosti ni videti. Pritožbena trditev, da bi se z združitvijo obeh zadev razčistila medsebojna razmerja med pravdnima strankama, pa ni zakonski razlog za združitev zadev po 1. odstavku 313. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. ... z dne 16.1.1996 v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da pri ugotavljanju terjatve niso bila upoštevana plačila zneskov 1.000.000,00 SIT, 500.000,00 SIT in 600.000,00 SIT. Meni, da bi sodišče predmetni postopek moralo združiti s postopkom, ki teče pri Okrožnem sodišču v Kranju pod opr. št. ... med istima pravdnima strankama, saj bi se le tako razčistila medsebojna razmerja in ne bi prišlo do podvajanja plačil. Sicer pa je prišla v zamudo s plačili tožeči stranki zaradi neplačila njenih komitentov. Prav zato ji je tožeča stranka zagotovila, da zamudnih obresti ne bo terjala. Pritožbenih stroškov ni specificirala.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, ker sodišče ni upoštevalo plačil zneskov 1.000.000,00 SIT, 500.000,00 SIT in 600.000,00 SIT. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 1.10.1998 (list. št. 29-30) potrdila plačilo navedenih zneskov, pojasnila pa, da je z njimi tožena stranka poplačala druge dolgove in ne vtoževanega obračuna obresti. Račune, ki jih je z omenjenimi plačili poravnala tožena stranka, je v prilogi A53 tudi specificirala. Do navedenih trditev in dokazov se tožena stranka ni opredelila, niti ni dokazala skladno z 219. členom ZPP, da je z omenjenimi zneski poplačevala prav vtoževani obračun obresti. Glede na razpoložljivo trditveno in dokazno gradivo je zato prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo, saj tožena stranka tudi ni z ničemer dokazovala svojih trditev o dogovoru s tožečo stranko, da zamudnih obresti slednja ne bo terjala. Da je bila v plačilni zamudi s poravnavo računov iz vtoževanega obračuna obresti, pa s pritožbenimi pojasnili za zamudo priznava tožena stranka sama.

Kot izhaja iz priloženega spisa Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. ..., tožeča stranka v tej zadevi vtožuje plačilo računov, medtem ko v obravnavani zadevi vtožuje obračunane obresti od drugih prepozno plačanih računov. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bo zaradi nezdružitve obeh zadev prišlo do podvajanja plačil. Prvostopno sodišče zato ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, ker obeh zadev ni združilo v skupno obravnavanje. Združitev zadev v skupno obravnavanje po 1. odstavku 313. člena ZPP je stvar procesnega vodstva. Sodišče se za to odloči, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški, torej iz razlogov ekonomičnosti postopka.

Glede na različno dejansko in pravno podlago obeh zahtevkov razlogov ekonomičnosti ni videti. Pritožbena trditev, da bi se z združitvijo obeh zadev razčistila medsebojna razmerja med pravdnima strankama, pa ni zakonski razlog za združitev zadev po 1. odstavku 313. člena ZPP.

Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odstavku 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).