Jedro

Sodišče, ki je po spremenjeni obtožnici glavno obravnavo preložilo in jo nadaljevalo po dveh mesecih, je utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za ponovno preložitev glavne obravnave zaradi priprave obsojenčeve obrambe in zagovora.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo K 140/2007 z dne 12.9.2008 obsojenega A.A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in istega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ ter kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ in mu določilo posamezne kazni od enega leta in desetih mesecev zapora do dveh let zapora, nato pa mu po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je v izrečeno kazen vštelo čas pripora ter pridržanja, in sicer od 5.2.2007 od 12.15 ure do 16.3.2007 do 13.30 ure. Na podlagi prvega in drugega odstavka 67. člena KZ je obtožencu izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja dolžnosti duhovnika v tistih delih, pri katerih prihaja v neposredni stik z otroki in osebami mlajšimi od 15 let, za dobo petih let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 1.000 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je vse tri oškodovance z njihovimi celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 122/2009 z dne 29.5.2009 zavrnilo pritožbi zagovornikov kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zagovornika sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornik V.O. iz razlogov 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, zagovornik M.H. pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost napadenih sodb. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi pravnomočno sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. Po njegovem obrazloženem stališču niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavljata zahtevi.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo zagovornikoma in obsojencu, ki se o njem niso izjavili.

6. Zagovornik V.O. trdi, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico obrambe, ker ni ugodilo predlogu za preložitev glavne obravnave, da bi obramba in obsojenec ponovno proučila celoten spis in da bi obsojenec za tem podal svoj zagovor. Sodišče je dokazni postopek končalo, ne da bi se obsojenec zagovarjal, čeprav je izjavil, da se bo zagovarjal po proučitvi celotnega dokaznega gradiva. Dokumentacija oškodovanega C. še sploh ni prispela na sodišče, ko se je vršila zadnja glavna obravnava. Zagovornik v zvezi s tem napada tudi presojo višjega sodišča, ki da je spregledalo, da se obsojenec sploh ni mogel seznaniti z dokumentacijo za oškodovanega C. in se v zagovoru ni mogel opredeliti glede tega dokaza. Pravica do obrambe je bila kršena tudi, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič.

7. Zagovornik M.H. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z navedbo, da so razlogi sodbe med seboj v precejšnjem nasprotju in da nasprotujejo listinam s ključnimi izpovedbami prič. Podane so kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in mednarodne konvencije, ki urejajo kazenskopravno materijo. S sklicevanjem na kršitev kazenskega zakona, Ustave Republike Slovenije, EKČP in pravil luksemburškega sodišča zagovornik ocenjuje, da sta nižji sodišči na ugotovljeno dejansko stanje uporabili „nepravilno pravno normo“. V nadaljevanju očita sodišču kršitev 29. člena Ustave, ker obsojenec ni mogel svoje nedolžnosti dokazati z zaslišanjem številnih prič, ki bi izpodbile verodostojnost domnevnih oškodovancev in bi vsaj v primeru pod točko 3 izreka sodbe potrdile obsojenčev alibi. Obsojenec tudi ni bil seznanjen z dokumentacijo, ki jo je po zaključku glavne obravnave dostavil oškodovani C. Pravica do obrambe je bila obsojencu kršena tudi, ker dejanje v škodo oškodovanega B. ni časovno natančneje konkretizirano, kar je onemogočilo izvajanje dokazov v obsojenčevo korist. Predlagane priče bi „vedele izpovedati“, kje se je nahajal obsojenec v kritičnem času in prav tako, s kom je obsojenec bival na morju, kakšna je bila razporeditev prostorov v K. in ali je razpolagal z eno ali večimi počitniškimi hišicami.

8. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na v sodni praksi in procesni teoriji sprejetem stališču (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004) mora vložnik v zahtevi navesti konkretne kršitve zakona in jih tudi ustrezno obrazložiti. Posplošenih navedb o kršitvi zakona ni mogoče preizkusiti. S trditvijo, da je sodišče z zavrnitvijo zaslišanja predlaganih prič kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ker bi z izvedbo teh dokazov lahko po resnici in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, zagovornik V.O. ni zadostil standardu obrazloženosti zatrjevane kršitve. Gre namreč za posplošeno navedbo brez konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi omogočale presojo pravne relevantnosti predlaganih dokazov.

9. Odločitev, s katero je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, neutemeljeno napada tudi zahteva zagovornika M.H. Dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič A.Ž., D.H., M.Ž., M. in J.K., A.Ž., J.S. in K.D. je sodišče na glavni obravnavi 9.9.2008 zavrnilo z utemeljitvijo, da predlagani dokazi niso materialnopravno relevantni in da le-te obramba ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Poudarilo je, da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, ker so dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganimi dokazi, že dokazana, nekatera pa so brez pomena za zadevo. Zavrnitev izvedbe teh dokazov je z enakimi razlogi utemeljilo tudi v sodbi. Sodišče druge stopnje je upoštevaje v ustavni in sodni praksi postavljene kriterije, povezane z odločanjem o dokaznih predlogih, presodilo, da sodišče prve stopnje z njihovo zavrnitvijo ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP) in tudi ne pravice do poštenega sojenja.

10. Na glavni obravnavi 4.7.2008 je zagovornik M.H. predlagal (list. št. 661) zaslišanje že navedenih prič. Bistvo utemeljitve je v navedbah, da bi posamezne priče „vedele povedati“ o okoliščinah, povezanih z uporabo hišic na morju, kakšna je bila „klima“ in vse v zvezi z dogajanjem v K., nadalje okoliščini glede prisotnosti alkohola v župnišču v V. in o okoliščini, da sta obsojenec in priča K. 28.12.2006 dejansko prišla na večerjo k obsojenčevemu bratu M.Ž. v D. Z enakimi razlogi je zagovornik dokazni predlog utemeljil tudi v pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko sodbo. Obrazložitev pritožbe tega zagovornika kot tudi obrazložitev pritožbe zagovornika V.O. nakazujeta predvsem, da bi z izvedenimi dokazi bila omajana verodostojnost izpovedb oškodovancev.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec imel v kampu v K. možnost razpolagati vsaj z dvema hišicama, ter navedlo, na katere dokaze se je pri tem oprlo, in takšno odločitev tudi obrazložilo (predvsem na straneh 15 – 17 prvostopenjske sodbe). Sklepanje o času storitve kaznivega dejanja, opisanega pod točko 3 izreka pravnomočne sodbe, je utemeljilo z obširnimi razlogi (strani 56 – 62 prvostopenjske sodbe). Na podlagi izvedenih dokazov in njihove natančne ter celovite presoje je zaključilo, da je obsojenec to kaznivo dejanje storil neugotovljenega dne v mesecu decembru 2006, nedvomno pa pred prihodom priče K. v župnišče. Glede na to in ob upoštevanju vseh ostalih ugotovitev okoliščina, kje sta bila obsojenec in K. 28.12.2006, ni odločilna v zvezi z ugotavljanjem obsojenčevega alibija. Zahteva ni obrazložila, iz katerih razlogov naj bi bilo preverjanje okoliščine, da v župnišču V. ni bilo alkohola in o katerih dejstvih, odločilnih za presojo verodostojnosti izpovedb priče L., bi izpovedali predlagani priči. V takem položaju je sodišče utemeljeno sklepalo, da predlagani dokazi ne bi mogli spremeniti ugotovljenih odločilnih dejstev. Zato z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo zatrjevanih postopkovnih, ustavnih in konvencijskih določb. Po drugi strani pa zahteva zagovornika M.H., glede na njeno vsebino pravne relevantnosti predlaganih dokazov, ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Slednje velja tudi za očitek, „da bi se dal čas očitanih kaznivih dejanj natančno opredeliti“ (gre predvsem za kaznivo dejanje pod točko 3 izreka prvostopenjske sodbe) in da bi predlagane priče „prav gotovo vedele izpovedati, kje se je obsojenec nahajal v kritičnem času“.

12. Tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva zagovornika M.H. ni ustrezno obrazložila. Navedba, da so razlogi sodbe med seboj v precejšnjem nasprotju ter da nasprotujejo listinam s ključnimi izpovedbami prič, ostaja na splošni ravni. Kršitev kazenskega zakona zahteva istega zagovornika uveljavlja s trditvijo, da sta nižji sodišči na ugotovljeno dejansko stanje uporabili nepravilno pravno normo, ne da bi navedla konkretne razloge dejanske in pravne narave, s katerimi bi kršitev utemeljila. Zato Vrhovno sodišče ne more preizkusiti zatrjevane postopkovne kršitve in tudi ne kršitve kazenskega zakona (prvi odstavek 424. člena ZKP).

13. Glavno obravnavo, ki jo je sodišče opravilo 4.7.2008, je zaradi priprave obrambe po spremenjeni obtožnici preložilo na 9.9.2008. Na začetku te glavne obravnave je obsojenec izjavil, da je spremembo obtožnice razumel in da nanjo nima pripomb ter da se ne bo zagovarjal. Pred zaključkom dokaznega postopka je zagovornik predlagal, da sodišče preloži glavno obravnavo, ker se je obsojenec odločil, da se bo zagovarjal in da za pripravo zagovora potrebuje čas, da ponovno prouči celoten spis. Predsednica senata je ocenila, da glede na predhodni potek postopka ni razlogov, da se obsojenec ne bi mogel zagovarjati takoj. Zagovornik je predlagal, da o predlogu za preložitev glavne obravnave odloči razpravljajoči senat. Potem ko je okrožna državna tožilka obrazložila svoje mnenje, je senat zavrnil predlog obrambe za preložitev glavne obravnave, predsednica senata pa takšno odločitev tudi obrazložila. Zagovornik je navedel, da se obsojenec glede na navedeno odločitev ne bo zagovarjal in se bo dalje branil z molkom, sam obsojenec pa je izjavil, da je to njegova odločitev in da pri njej vztraja.

14. Glede na takšen potek postopka ni mogoče sklepati, da obsojencu niso bile dane vse možnosti, da poda zagovor tudi pred zaključkom dokaznega postopka. Obsojenec je imel vse možnosti, da se seznani z dokaznim gradivom, bil je navzoč na glavnih obravnavah in imel je zagovornika. Po spremenjeni obtožnici je sodišče glavno obravnavo preložilo in jo nadaljevalo po dveh mesecih. V takem procesnem položaju je utemeljeno presodilo, da ni razlogov za ponovno preložitev glavne obravnave zaradi priprave obsojenčeve obrambe. Zato ni utemeljeno stališče vložnika zahteve, da je sodišče z navedenim postopanjem kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Kar zadeva očitek, da medicinska dokumentacija za oškodovanega C. v času odločanja še ni prispela na sodišče, je treba poudariti, da se sodba nanjo ne opira, kar pomeni, da je kot dokaz ni uporabilo. Po drugi strani pa zahteva ne vsebuje konkretnih navedb, s katerimi bi utemeljila, zakaj bi izvedba tega dokaza lahko vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

15. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi zagovornikov obsojenega A.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Ker je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, je odločilo, da je obsojenec glede na premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).