Jedro

Med čiščenjem bi moral biti betonski mešalec izklopljen, na odprtini pa bi morala biti nameščena zaščitna mreža. Predvsem slednja okoliščina - pokazala se je kot bistvena - je tista, ki utemeljuje odgovornost tožnikovega delodajalca. Betonski mešalec brez zaščitne mreže ne bi smel obratovati.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna plačati tožniku J. T. znesek 2.580.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.3.2001 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 289.598 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 149.843 SIT od 15.3.2001 dalje do plačila, od zneska 100.000 SIT od 18.10.2000 dalje do plačila, od zneska 9.505 SIT od 7.3.2001 dalje do plačila in od zneska 32.250 SIT od dne 6.3.2003 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe, v razliki do zahtevanih 5.000.000 SIT s pripadki pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija tožeče stranke v preostalem delu in revizija tožene stranke v celoti se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 4.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek do 5.000.000 SIT je zavrnilo. Ugotovilo je polno odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na 2.040.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pripadajočimi pravdnimi stroški. Pri tem je ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode do višine 40 odstotkov. Znižani odškodninski znesek temelji tudi na delnem znižanju odškodnine; sodišče druge stopnje je namreč odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znižalo od 1.200.000 SIT na 800.000 SIT, odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa od zneska 2.500.000 SIT na znesek 2.000.000 SIT.

Sodbo sodišča druge stopnje revizijsko izpodbijata obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem mnenju je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo, saj je med obratovanjem posegel v notranjost betonskega mešalca. Podrejeno tožena stranka graja tudi višino dosojene odškodnine zaradi prestanih telesnih bolečin, zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti ter zaradi skaženosti. Zamudne obresti od dosojenega zneska ne morejo teči od 15.3.2001 dalje, saj je tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje prejela šele 28.5.2001. Nepravilna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti od dosojenih pravdnih stroškov.

Tožeča stranka uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje ali pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Stroj, na katerem se je tožnik poškodoval, je med obratovanjem predstavljal nevarno stvar. Ker na odprtini ni imel nameščene zaščitne mreže, ki bi preprečevala poseg delavca v nevarno območje mešalca, pa so bila kršena tudi pravila o varstvu pri delu. Podana je tako objektivna kot krivdna odgovornost delodajalca.

Malomarnost zavarovanca - tožnika ni imela vpliva na dejstvo, da je bil stroj nevaren. O morebitnem soprispevku tožnika k nastali škodi sploh ni mogoče govoriti. Sodišče druge stopnje pa končno svoje odločitve o tožnikovem prispevku k škodi in o višini prispevka ni ustrezno obrazložilo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Tudi odškodnina je dosojena v prenizkih zneskih. Vse, kar je tožnik vtoževal iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin ter duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ima svojo utemeljitev v ugotovljenem dejanskem stanju. Pri tem revizija podrobno citira izvedensko mnenje. Tožniku bi bilo treba prisoditi vso zahtevano odškodnino iz navedenih dveh naslovov.

Pravdni stranki na revizijo druga drugi nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Stroj za mešanje betona sam po sebi ni nevarna stvar. Zaradi načina obratovanja v normalnih okoliščinah povečane nevarnosti ne predstavlja niti med svojim obratovanjem. Dejanske ugotovitve v obravnavanem primeru omogočajo sklepanje o "nevarnosti" betonskega mešalca zato, ker ta na svojem ustju ni imel nameščene zaščitne mreže in ker ga je delavec čistil med obratovanjem. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je podlago odškodninske odgovornosti delodajalca in z njim tožene zavarovalnice obravnavalo s stališča krivdne odgovornosti (154. in 158. člen ZOR). Med čiščenjem bi mešalec po izvedenskih ugotovitvah moral biti izklopljen, na odprtini pa bi morala biti nameščena zaščitna mreža. Predvsem slednja okoliščina - pokazala se je kot bistvena - je tista, ki utemeljuje odgovornost tožnikovega delodajalca. Betonski mešalec brez zaščitne mreže ne bi smel obratovati. Tako bi zanesljivo bila izključena možnost seganja v odprtino in med lopatice stroja. Vendar pa je ugotovljeno, da je tožnik ravnal nepazljivo in neodgovorno, saj je v času obratovanja stroja segel z roko več kakor 10 cm v notranjost mešalca, v katerem so nameščene lopatice. Glede na svoje življenjske izkušnje, posebej pa glede na izkušnje pri gradbenih delih, bi se tožnik mogel zavedati, da je nevarno posegati v notranjost betonskega mešalca med njegovim obratovanjem. Odgovornost za nastanek škode je torej obojestranska: zavarovanec tožene stranke je opustil dolžni nadzor na zagotovitvijo varnega obratovanja stroja, tožnik pa je, čeprav bi se mogel zavedati nevarnosti, s seganjem v notranjost betonskega mešalca ravnal lahkomiselno. Izpodbijana sodba, ki se je v navedenem obsegu sklicevala na določbo 192. člena ZOR, je razmerje odgovornosti pravilno porazdelila. Odgovornost tožene stranke je zaradi opustitev njenega zavarovanca večja in dosega 60 odstotkov, tožnik pa ima zaradi svojega ravnanja le pravico do odškodnine, zmanjšane za 40 odstotkov. Reviziji pravdnih strank, sta v tem pogledu neutemeljeni. Tako se tožeča stranka brez podlage sklicuje na izključno odgovornost zavarovanca tožene stranke, slednja pa mimo ugotovljenih dejstev pripisuje krivdo v celoti tožniku.

Pri določitvi višine odškodnine pa izpodbijana sodba ni v celoti upoštevale ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Določbi 200. in 203. člena ZOR sta bili v obsegu določitve odškodnine iz navedenih postavk deloma napačno uporabljeni. Tako ni bilo upoštevano, da je tožnik zaradi raztrganine dlani desne roke, preloma dlančnih kosti desne roke, prereza arterije in živcev, ostal v bolnišnici na zdravljenju tri tedne, samo zdravljenje pa je trajalo skoraj pol leta. Po hudih telesnih bolečinah v prvih desetih dneh in pojemajočih hudih v nadaljnjih desetih dneh je prestajal še štiri mesece srednjih in lažjih telesnih bolečin, ki mu ostajajo trajno ob obremenitvah.

Primerjava s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje pokaže, da je sodišče prve stopnje iz tega naslova tožniku utemeljeno priznalo vso zahtevano odškodnino v znesku 1.200.000 SIT in da za znižanje na 800.000 SIT ni podlage. To velja tudi za odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Tožnik je postal invalid tretje kategorije zaradi zmanjšane gibljivosti prstov desne roke. Kot fizični delavec je oviran pri opravljanju vseh del, pri katerih je potrebna groba moč desnice, pa tudi fini prijem s prsti. Primerjava s podobnimi primeri sodne prakse pokaže, da je odškodnina, ki jo je tožniku odmerilo sodišče prve stopnje v višini 2.500.000 SIT, primerna in da znižanje na 2.000.000 SIT nima utemeljitve. V tem obsegu je bilo torej ugodeno reviziji tožeče stranke. Tožena stranka se torej neutemeljeno zavzema za znižanje pred sodiščem druge stopnje dosojene odškodnine, kar velja tudi za odškodnino, ki je bila tožniku v znesku 400.000 SIT dosojena iz naslova skaženosti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je "videz tožnikove desnice" trajno spremenjen in precej opazen, kar tožnika ovira pri vzpostavljanju komunikacije z drugimi ljudmi. Tožena stranka v reviziji ne navede okoliščin, ki bi mogle te ugotovitve razvrednotiti.

Ugotovljeni obseg škode tožniku torej daje podlago za prisojo odškodnine v skupnem znesku 4.300.000 SIT. Ker pa je za škodo sam odgovoren do 40 odstotkov njene višine, mu mora tožena stranka plačati le znesek 2.580.000 SIT. Od navedenega zneska je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (277. člen ZOR) pri čemer te tečejo od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje, torej od 15.3.2001 dalje. Revizijsko stališče tožene stranke, po katerem naj bi zamudne obresti tekle šele od dneva prejema sodbe, ni utemeljeno.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba tudi znova odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela z 52 odstotki svojega zahtevka, zaradi česar je od odmerjenih stroškov v znesku 478.382 SIT upravičena le do zneska 248.759 SIT in do zneska 109.505 SIT, kolikor je potrošila za izvedenca medicinske stroke. Tožena stranka, ki je uspela z 48 odstotki, je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 98.916 SIT, ker so njeni celotni stroški, upoštevaje stroške ki jih je imela zaradi postavitve izvedenca s področja varstva pri delu, odmerjeni z zneskom 206.076 SIT. Ker je tožeča stranka s svojo revizijo uspela približno do polovice, je ob odmeri revizijskih stroškov v znesku 64.500 SIT tožena stranka dolžna povrniti ji znesek 32.250 SIT. Celotna stroškovna obveznost tožene stranke do tožeče stranke torej znese 289.598 SIT, pri čemer zakonite zamudne obresti od zneska 149.843 SIT (razlika med zneskoma 248.759 SIT in 98.916 SIT) tečejo od 15.3.2001 dalje do plačila, od zneska 100.000 SIT (stroški izvedenca medicinske stroke) od 18.10.2000 dalje, od zneska 9.505 SIT pa od 7.3.2001 dalje do plačila. Zakonske zamudne obresti od stroškov, odmerjenih na revizijski stopnji v znesku 32.250 SIT, pa tečejo od 6.3.2003 dalje do plačila.