Jedro

Čeprav sodišče druge stopnje ne dvomi, da otrokova mati zanj porabi znesek, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa glede na možnosti obeh staršev, ni mogoče šteti, da je v celoti potreben za otrokovo preživljanje, kot so ga starši dolžni zagotoviti. Otrokov življenjski standard naj bo v skladu z možnostmi njegovih staršev, zato je sodišče druge stopnje temu primerno znižalo znesek preživnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odstavku 1. točke in 1. odstavku 2. točke ter v 4. točki izreka) spremeni, tako da se izrek v tem delu glasi: "1. Toženec D. M., ......, Ljubljana, je dolžan plačevati za mld. H. M., ...... , Ljubljana, na roke njene matere in zakonite zastopnice N. K.: - od 1. 1. 1998 do 31. 5. 1998 mesečno preživnino v višini 12.274,00 SIT, - od 1. 6. 1998 do 31. 3. 1999 mesečno preživnino v višini 13.740,00 SIT, - od 1. 4. 1999 do 31. 8. 1999 mesečno preživnino v višini 15.000,00 SIT, - od 1. 9. 1999 dalje mesečno preživnino v višini 30.000,00 SIT, do vsakega petega dne v mesecu za tekoči mesec do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač po 1. 9. 1999, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega mesečnega obroka dalje do plačila. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke je tožena stranka dolžna plačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega mesečnega obroka dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. 2. Toženec D. M. je dolžan povrniti drugi tožnici N. K. znesek 120.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 1999 dalje v 15 dneh, da ne bo izvršbe. 3. Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške." V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnici sta tožencu dolžni povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 15.159,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačevanje preživnine prvi tožnici, in sicer od 1. 1. 1998 do 1. 6. 1998 mesečno v znesku 21.525,00 SIT, od 1. 6. 1998 do 1. 4. 1999 mesečno v znesku 23.388,00 SIT, od 1. 4. 1999 do 1. 9. 1999 mesečno v znesku 25.000,00 SIT, od 1. 10. 1999 dalje pa mesečno v znesku 40.000,00 SIT do prve uskladitve preživnin z gibanjem plač in življenjskih stroškov, nato pa v skladu z vsakokratnim sklepom o uskladitvi preživnin. Preživnino mora plačevati na roke materi prve tožnice do vsakega petega dne v mesecu za tekoči mesec z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka dalje, do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke pa v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek prve tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo. Nadalje je tožencu naložilo, naj plača drugi toženi stranki znesek 140.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek druge tožene stranke pa je zavrnilo. Tožencu je sodišče prve stopnje še naložilo, naj tožečima strankama povrne njune pravdne stroške v znesku 31.882,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se je pritožil toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožencu določi plačevanje preživnine v znesku 25.000,00 SIT, podrejeno pa, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče potrebe mladoletne tožnice, ki je 29. 10. 1999 dopolnila 3 leta, ocenilo previsoko. Sodišče pri tem ni navedlo, kolikšen znesek predstavljajo individualni življenjski stroški in kolikšen kolektivni stroški. Tako sodbe glede zneska 75.600,00 SIT ni mogoče preizkusiti in je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Toženec je glede na svoje možnosti pripravljen prispevati za preživljanje 25.000,00 SIT mesečno. S plačevanjem preživnine 40.000,00 SIT mesečno bi mu ostalo za lastno preživljanje 118.988,00 SIT. Od tega zneska je treba odšteti mesečno najemnino za stanovanje v znesku 50.000,00 SIT, obratovalne stroške v znesku 15.000,00 SIT. Za hrano, pijačo, obleko in obutev, higieno in zdravje, bencin, parkiranje, cestnino, vzdrževanje avta, za izobraževanje, razvedrilo, kulturo in počitnice, telefon in časopise skupaj mu mesečno ostane še 53.988,00 SIT, kar je premalo, saj njegovi minimalni mesečni življenjski stroški znašajo 143.500,00 SIT. Druga tožnica bi lahko prispevala več k preživljanju prve tožnice, če bi se redno zaposlila, saj bi njena plača znašala vsaj toliko kot toženčeva. Toženec se ne strinja, da je dolžan drugi tožnici povrniti 140.000,00 SIT. Sodišče bi moralo točno navesti, na katere izdatke se znesek nanaša. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnici sta na pritožbo odgovorili in predlagata, da jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pri tem ni storilo ne v pritožbi uveljavljane ne katere druge od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Vendar pa bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo določiti nižjo preživnino in nižji znesek verzijskega zahtevka. Sodišče določi na podlagi določbe 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89) preživnino po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca. Sodišče druge stopnje sicer ne dvomi o ugotovitvi sodišča prve stopnje, da druga tožnica porabi za prvo tožnico mesečno znesek 75.600,00 SIT, v katerem so zajeti tako izdatki za samega otroka kot tisti, s katerimi pokrije ustrezen del njunih skupnih stroškov. A tožencu ni mogoče naložiti plačevanja takšnega zneska preživnine, ki bi skupaj z ustreznim prispevkom druge tožnice in otroškim dodatkom presegal znesek, katerega namen je otroku zagotoviti realen življenjski standard glede na ugotovljene možnosti njegovih staršev. Sodišče druge stopnje je zato kot primerno preživnino določilo znesek 30.000,00 SIT, in sicer glede na okoliščine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem pa je za obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje na enak način kot sodišče prve stopnje upoštevalo obe valorizaciji preživnin (4,2 % dne 1. 4. 1999 in 5,1 % dne 1. 6. 1998), tako da je tako določeno preživnino za nazaj znižalo. Znesek preživnine je bil tako pred 1. 4. 1999 nižji za 1.260,00 SIT, pred 1. 6. 1998 pa še za nadaljnjih 1.466,00 SIT, tako da je mesečna preživnina od 1. 1. 1998 do 31. 5. 1998 znašala 27.274,00 SIT, od 1. 6. 1998 do 31. 3. 1999 pa 28.740,00 SIT, odtlej pa enako, kot znaša tudi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Ker je toženec v času od 1. 1. 1998 do 1. 9. 1999 na račun preživnine že plačeval po 15.000,00 SIT mesečno, je sodišče druge stopnje za to obdobje tožencu v plačilo naložilo le ustrezno razliko do polne preživnine. Določitev še nižje preživnina ne bi bila upravičena. Tožencu za lastno preživljanje ostane približno 130.000,00 SIT, pri čemer pa se mora zavedati, da ima preživninska obveznost prednost pred izdatki za avto in v zvezi z njim, pred vlaganji v stanovanje in izdatki za razvedrilo in šport, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Od druge tožnice pa hkrati ni mogoče zahtevati, da zaradi nebistvenega zvišanja dohodkov spremeni svojo poklicno pot; takšno možnost bi bilo treba upoštevati le, kadar preživninski zavezanec nima rednih prihodkov, pa ima vse možnosti, da jih pridobi, ali vztraja pri slabše plačanem delu prav z namenom, da bi se izognil večjemu prispevku k preživljanju. Sodišče druge stopnje je glede na tožbeni zahtevek tožencu naložilo tudi plačilo preživnine za mesec september 1999, ki ga je sodišče prve stopnje z izrekom izpustilo po očitni pomoti. Tudi odločitev o zahtevku druge tožnice za povrnitev izdatkov zaradi preživljanja prve tožnice, ki temelji na določbi 133. člena ZZZDR, je sodišče druge stopnje spremenilo, ker je ob upoštevanju pritožbenih trditev toženca določilo njegov drugačen prispevek k preživljanju. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec ni prispeval k preživljanju prve tožnice v času od septembra 1997 do konca leta 1997. O povrnitvi izdatkov pa odloči sodišče po cenah v času odločanja pred sodiščem prve stopnje. V tem obdobju se izdatki za drugo tožnico niso bistveno spremenili; sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva tožnica v prvem obdobju zanjo porabila več za plenice in druge higienske potrebščine, kasneje pa za varstvo. Zato in ker toženec glede potrebnih izdatkov ničesar ne navaja, ni nobenega razloga za dvom o tem, da je druga tožnica mesečno za prvo tožnico poleg izdatkov, ki jih je dolžna nositi sama, porabila še 30.000,00 SIT namesto toženca in ji je toženec tako dolžan skupaj povrniti 120.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo, kot je razvidno iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Če sodišče druge stopnje ni odgovorilo na katero od pritožbenih navedb, je tako ravnalo zato, ker v zadevi ni bila odločilnega pomena. Odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Sodišče odloči o stroških postopka v zakonskih sporih in v sporih iz razmerij med starši in otroki na podlagi določbe 413. člena ZPP po prostem preudarku. V pravdi je vsaka stranka delno uspela, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Pretežni, s pritožbo izpodbijani del zahtevka, predstavlja razliko med zneskom preživnine v višini 25.000,00 SIT, ki jo je toženec pripravljen plačevati in zneskom preživnine v višini 40.000,00 SIT, ki ga je določilo sodišče prve stopnje. Glede na to je toženec s pritožbo uspel z dvema tretjinama spornega zneska, zato mu je sodišče druge stopnje priznalo sorazmeren del stroškov za plačilo sodne takse v priglašenem znesku 7.500,00 SIT, poštnine v znesku 157,00 SIT in nagrade odvetniku za sestavo pritožbe 125 točk ter poročila stranki 20 točk, obeh z 19% davkom na dodano vrednost, skupaj torej dve tretjini od zneska 22.738,00 SIT. Medtem tožnicama stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo, saj ni prispeval k reševanju pritožbe in stroški tako niso bili potrebni. Tožnici sta dolžni tožencu povrniti 15.159,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.