Jedro

Preživnino sodišče določi glede na dejansko stanje, ki ga ugotovi ob koncu glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletne hčere: A. R., rojeno 26.5.1994, Z. R., rojeno 31.12.1997 in K. R., rojeno 22.2.2002, zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici in tožencu naložilo, da za čas od 1.9.2004 do 1.7.2005 plačuje tožnici za preživljanje mladoletne hčere A. še mesečno preživnino v višini 5.000,00 SIT za vsak mesec z zapadlostjo osemnajstega dne v mesecu, od 1.7.2005 pa plačuje preživnino in sicer za mladoletno hči A. R. v višini 27.000,00 SIT, za mladoletno hči Z. R. v višini 16.500,00 SIT in za mladoletno hči K. R. v višini 14.000,00 SIT mesečno, vse na roke tožnice v naprej za tekoči mesec, do vsakega osemnajstega dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje do plačila, in je tako določeno preživnino dolžan toženec plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih po vsakokratnem obvestilu CSD. Do pravnomočnosti sodbe zapadle preživninske obroke z obrestmi je dolžan plačati v 15-ih dneh pod izvršbo. Odločilo je še o stikih med mladoletnimi hčerami in tožencem, kot je to določno opredeljeno v točki IV. izreka ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo, glede stroškov pa odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožnica se je zoper sodbo pritožila. Pritožuje se zoper odločitev glede višine mesečne preživnine, ki naj bi jo plačeval oče mladoletnih otrok, v delu kolikor ni določena višja preživnina. Po mnenju pritožnice je ta prenizka, zmotno je ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče ni upoštevalo, da se je tožnica v korist otrok odpovedala osem urnemu delavniku, temu primerno je nižji dohodek. Znaša samo približno 90.000,00 SIT mesečno, skupaj s prehrano in potnimi stroški. Oče otrok, če upoštevamo še 13. in 14. plačo, pa zasluži 309.000,00 SIT mesečno. Z določeno preživnino bi prihodki za štiri osebe za tožnico in otroke znašali skupaj z otroškim dodatkom približno 230.000,00 SIT mesečno, tožencu pa bi ostalo od njegovega dohodka, če odbijemo preživnino, kar 250.000,00 SIT mesečno in to za eno samo osebo. Dejstvo je, da tožnica poleg tekočih stroškov plačuje še 50.000,00 SIT mesečne najemnine, to bi moralo sodišče upoštevati, saj ima tožnica res lastniško stanovanje, v njem pa živita njena starša, tega tožnica ne more oddajati kar ji očita sodišče. Starša v stanovanju živita že 35 let, mati ji je leta 1991 z uvedbo Stanovanjskega zakona odstopila pravico, da stanovanje tožnica kupi s pogojem, da živita starša v stanovanju do smrti. Sodišče tudi ne upošteva, da je sedanje stanje, ko dela osem ur in ima zato višji osebni dohodek, le začasno in traja zadnjih nekaj mesecev, saj z njenim dohodkom in brez otroškega dodatka, ki ga je izgubila v septembru 2004 zaradi ravnanja toženca, ki ni hotel izročiti ustreznih listin - plačilnih list, z otroci ni uspela kriti niti najnujnejših stroškov. Tudi sicer je vse leto vsa skrb za otroke v celoti na ramenih tožnice, torej v času, ko se je odselila iz skupnega bivališča. Finančno ni dobila s strani toženca pomoči, razen plačila položnic za šolo in komunalo. Sodišče bi moralo upoštevati tudi tožničino delo z otroci, ki ga mora opravljati poleg službe. Gre za vsakodnevno skrb zanje, toženec pa zanje ne napravi ničesar. Preživnina naj se zviša in skupno naj le ta znaša 120.000,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni sodišče druge stopnje je sodišče prve stopnje odločilne okoliščine, pomembne za uporabo materialnega prava, pravnega standarda primerne preživnine, pravilno in popolno ugotovilo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je določilo preživnino, ki jo mora plačevati toženec za mladoletne hčere. Ob tem je pravilno upoštevalo na eni strani potrebe upravičencev, mladoletnih hčera, kot tudi materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (toženca kot očeta), po drugi strani pa tudi tožnice kot matere (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Upoštevalo je tudi korist otrok tako, da je določena preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otrok, in zajema tako stroške življenjskih potreb otrok, zlasti bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, ...., razvedrila in drugih posebnih potreb (129a člen ZZZDR). Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo okoliščine ob izdaji sodbe - to je, da tožnica dela poln delovni čas in zasluži med 150.000,00 do 160.000,00 SIT, dohodek pa ima ob tem obremenjen tudi s kreditom (približno 40.000,00 SIT mesečno), ta dolg izvira iz potreb v zvezi s stanovanjem. Res je, kar poudarja pritožnica, da je glede na opisane okoliščine potrebno upoštevati tudi, da ima mesečno tožnica tudi izdatek 50.000,00 SIT zaradi plačila najemnine, tako da tožnici ob odbitju zgolj najemnine in kredita, ostane še približno 90.000,00 SIT mesečno. Ne drži trditev pritožbe, da znaša dohodek toženca prek 300.000,00 SIT, sodišče prve stopnje je zbrane dokaze ocenilo in ugotovilo, da zasluži 240.000,00 SIT mesečno, kot je izpovedal toženec in kot izhaja iz plačilnih list, tožnica pa le z navrženo trditvijo, da je dohodek toženca višji, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost take dokazne ocene. Ker ima zaradi narave dela, zaposlitve v tujini, toženec, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče in pritožnica tem ugotovitvam ne oporeka, tudi precejšnje stroške, približno 90.000,00 SIT mesečno (prehrana, prevoz in uporaba telefona), primerjava tožničinega dohodka s toženčevim, po odbitju fiksnih stroškov enega in drugega, pokaže, da so možnosti toženca za preživljanje otrok res višje od tožničinih, in sicer v razmerju 2,5 : 1. To pa pomeni, da bi breme toženca k preživljanju otrok znašalo 71%, tožničino pa 28,5%. Vendar pa je potrebno ob tem upoštevati, da je ugotovljeno, kot izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe, da 20% potreb otrok toženec pokrije že v naravi, tako bo tudi v bodoče glede na odločbo o stikih, ko bodo hčerke npr. pri tožencu dva dni v tednu in sorazmeren del počitnic in praznikov. Zato je njegova obveza glede plačila preživnine le še približno polovična oz. 51,5%. V tem razmerju pa je sodišče prve stopnje tudi določilo preživnino, ko je naložilo tožencu, da glede na ugotovljene potrebe otrok, od katerih je odbilo ustrezni delež na račun otroškega dodatka, ki ga tožnica, kot je sama izpovedala, ponovno prejema že od meseca aprila 2005 dalje, plačuje preživnino v višini, ki ustreza približno polovici nepokritih potreb otrok (nepokrite potrebe hčerke A. npr. znašajo 53.400,00 SIT, tožencu pa je naloženo plačilo 27.000,00 SIT mesečne preživnine, torej nekaj več kot polovica.. ). Ob povedanem tudi ne drži, da je vsa skrb, npr. delo z otroki, izključno na tožnici in se tožnica neutemeljeno zavzema za določitev višje preživnine. Ker sodišče druge stopnje tudi tistih kršitev, ki jih po uradi dolžnosti upošteva, ni zasledilo (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).