Jedro

Podpora iz 31.a člena Uredbe o ureditvi trga z žiti vključuje le tiste subjekte, ki žito nakupujejo izključno za nadaljnjo prodajo. Taka razlaga je tudi skladna z namenom predmetne podpore, ki pomeni ukrep pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov, ki temelji na 1. alinei prvega odstavka 19. člena ZKme. Določba drugega odstavka 31.a člena Uredbe ne daje podlage za razlago, da bi bilo treba glede upravičenosti do subvencije upoštevati, ali je vlagatelj zahteve zanjo, ki se ukvarja tudi s proizvodno dejavnostjo, pri kateri se uporabljajo krušna oziroma krmna žita, kupljeno žito v proizvodnji tudi predelal oziroma, ali ga je naprej prodal. Postopka preverjanja teh dejstev Uredba ne predpisuje in ne predvideva izkazovanja podatkov o tem, katera žita, ki so bila odkupljena, so bila v proizvodnji predelana in katera prodana končnemu uporabniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 4. 2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 30. 11. 2001, s katero je bilo odločeno, da se ji ne dodeli podpora za organizacijo odkupa pšenice oziroma rži. Tožena stranka je ugotovila, da je iz izpiska iz sodnega registra razvidno, da je tožeča stranka registrirana tudi za dejavnosti, ki predstavljajo uporabo krušnih oziroma krmnih žit v proizvodnem procesu in zato na podlagi drugega odstavka 31. a člena Uredbe o ureditvi trga z žiti (Ur. l. RS, št. 34/1002, 55/2001, 70/2001, 78/2001 in 93/2001 – v nadaljevanju Uredba), ni upravičena do podpore organizacije odkupa pšenice oziroma rži iz navedenega člena.

2. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je zanjo navedla. Pravilno je bila uporabljena določba drugega odstavka 31. a člena Uredbe, ki je bil uveljavljen z novelo Uredbe 3. 7. 2001, ki iz upravičenja do sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike izključuje subjekte, ki žita uporabljajo v proizvodnem procesu. Zavrnilo je tožene ugovore, da je je tožeča stranka, ne glede na registracijo, po kateri uporablja žita tudi v proizvodnem procesu, upravičena do podpore za tisto žito, ki v proizvodnem procesu ni bilo uporabljeno.

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) izpodbija prvostopno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Stališče sodišča prve stopnje nima podlage v določbah 15. člena ZKme, je pa tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, ki je določeno v 14. členu Ustave Republike Slovenije - URS in v nasprotju s tretjim odstavkom 74. člena URS. Pooblastilo Vladi, da na podlagi 126. člena ZKme neposredno s predpisi ureja kmetijske trge iz 6. člena ZKme, ne pomeni, da Vlada posamezne subjekte na teh trgih neenakopravno obravnava. Drugi odstavek 120. člena in četrti odstavek 153. člena URS pomenita, da podzakonski predpis sme zakonsko normo dopolnjevati le do te mere, da z dopolnjevanjem ne združuje z zakonom urejenih pravic in obveznosti. V obravnavanem primeru je imela Vlada pooblastila za sprejem Uredbe, vendar pa z njenim sprejetjem ne bi smela zoževati z zakonom določenih pravic. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta napačno uporabila 31. a člen Uredbe. Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka registrirana za dejavnost predelave žit v proizvodnem procesu še ne pomeni, da ni upravičena do obravnavane podpore za prodano pšenico. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, saj podatki, ki se nanašajo na prodane količine pšenice končnemu uporabniku, sploh niso upoštevani. Ker pa gre za odločilna dejstva, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, sodba o tem nima razlogov; obstaja tudi nasprotje med listinskimi dokazi, ki so bili predloženi, in zaključki izpodbijane sodbe, to pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu po tretjem odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe z odstopom v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1. 1. 2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala s 1. 1. 2007 pravnomočna.

7. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na to 2. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 lahko preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Ker revizije glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ta revizijski ugovor presega okvir možne presoje v reviziji. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in nato kot pravilno sprejeto v upravnem sporu. Zato revizijsko sodišče zavrača revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz razloga 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, ki ga revident vidi v opustitvi presoje in dokazne ocene listinskih dokazov v zvezi s prodano pšenico končnemu uporabniku.

9. Kršitev iz razloga 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi sicer ni podana. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, katera stališča je tožnik s tožbo izpodbijal, jasni in izčrpni pa so tudi odgovori sodišča nanje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbene razloge in ugotovilo odločilna dejstva, da je tožeča stranka registrirana med drugim tudi za dejavnost proizvodnje krmil, kar je odločilno dejstvo pri presoji glede upravičenosti do uveljavljanja podpore.

10. Po presoji revizijskega sodišča revizijski očitek nepravilne uporabe materialnega prava ni podan. Upravičence do zahtevane podpore ureja 31. člen Uredbe, ki v prvem odstavku kot upravičence določa kmetijske zadruge, druge pravne osebe in samostojne podjetnike - posameznike, registrirane za odkup in nadaljnjo prodajo žit, ki so s pridelovalci iz Republike Slovenije sklenili pogodbe o odkupu pšenice oziroma rži letine 2001 ter na podlagi teh pogodb pšenico oziroma rž od pridelovalcev tudi odkupili. Drugi odstavek istega člena pa določa, da do podpore iz tega člena niso upravičeni tisti subjekti, ki krušna oziroma krmna žita uporabljajo v proizvodnem procesu. Glede razlage omenjene določbe je po oceni revizijskega sodišča treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se podpora iz 31. a člena Uredbe uporabi le za tiste subjekte, ki žito nakupujejo izključno za nadaljnjo prodajo. Taka razlaga je tudi skladna z namenom predmetne podpore, ki pomeni ukrep pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov, ki temelji na 1. alinei prvega odstavka 19. člena ZKme. Kot je že pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, v prid takšni razlagi govori tudi dejstvo, da je pri uveljavljanju zahtevka treba navesti samo podatke, ki se nanašajo na odkup pšenice oziroma rži, ne pa tudi podatke o njuni nadaljnji prodaji oziroma uporabi. Določba drugega odstavka 31. a člena Uredbe ne daje podlage za razlago, ki jo daje revizija, o tem, da bi bilo treba glede upravičenosti do subvencije upoštevati, ali je vlagatelj zahteve zanjo, ki se ukvarja tudi s proizvodno dejavnostjo, pri kateri se uporabljajo krušna oziroma krmna žita, kupljeno žito v proizvodnji tudi predelal oziroma, ali ga je naprej prodal. Postopka preverjanja teh dejstev Uredba ne predpisuje in ne predvideva izkazovanja podatkov o tem, katera žita, ki so bila odkupljena, so bila v proizvodnji predelana in katera prodana končnemu uporabniku.

11. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je Vlada z Uredbo, kot podzakonskim predpisom, prekoračila pooblastila in z njo zožila pravice, ki so upravičencem zagotovljene zakonu. S tem v zvezi je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da Uredba temelji na izrecnem zakonskem pooblastilu 126. člena v času odločanja veljavnega ZKme, po katerem Vlada neposredno s predpisi ureja kmetijske trge po 6. členu tega zakona in s tem predpisuje kriterije in postopke za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa (2. alinea 6. člena). Zato je bila, po zakonskem pooblastilu, Vlada pristojna za določitev pogojev in kriterijev, kdo so lahko upravičenci do subvencije oziroma, kateri subjekti so iz tega upravičenja izključeni. Po presoji revizijskega sodišča navedeni podzakonski predpis ni v nasprotju z drugim odstavkom 120. člena in četrtim odstavkom 153. člena URS in tudi ne predstavlja neenakopravnega obravnavanja posameznih subjektov, med tistimi, ki krmna žita kupujejo izključno za nadaljnjo prodajo, in tistimi, ki se ukvarjajo tudi s proizvodnjo in predelavo.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.