Jedro

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Glede na to, da se z obravnavanimi revizijami (ki vsebujejo enake revizijske razloge) izpodbijajo sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, gre torej za več postopkov o istem predmetu, ter glede na to, da sta stranki spora v vseh primerih isti, je Vrhovno sodišče te postopke združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

Izrek

1. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodita pod opr. št. X Ips 605/2007 in X Ips 606/2007, se združita v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 605/2007. 2. Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Zoper pravnomočni sodbi prvostopenjskega sodišča je revidentka po odvetniku vložila reviziji. Njuno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).

K 1. točki izreka: Glede na to, da se z obema obravnavanima revizijama (ki vsebujeta iste revizijske razloge) izpodbijajo sodbe, ki so bile izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, gre torej za več postopkov o istem predmetu, ter glede na to, da sta v obeh primerih stranki spora isti, je vrhovno sodišče revizijska postopka združilo v skupno obravnavanje in odločanje, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče. Pri tem se je – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno oprlo na določbo 1. odstavka 42. člena ZUS-1, saj navedeni zadevi izpolnjujeta pogoje za združevanje postopkov.

K 2. točki izreka: Reviziji nista dovoljeni.

S pravnomočnima sodbama, ki ju tožeča stranka izpodbija z revizijama, je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkini tožbi zoper odločbi drugostopenjskega carinskega organa, s katerima je ta zavrnil revidentkini pritožbi zoper sklepa Carinskega urada L. Z navedenima odločbama je prvostopenjski carinski organ (v 1. točki izrekov) dovolil obnovo postopka obveznega carinjenja po posameznima carinskima deklaracijama (ECL) in (v 2. točki izrekov) ni ugodil zahtevi za povrnitev stroškov postopka na podlagi 1. in 5. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/90 in 70/00), saj je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdil o poreklu blaga ugotovljeno, da so potrdila o poreklu blaga – izjave na računih neupravičeno izstavljene in da blago nima porekla v smislu dogovora med Evropsko skupnostjo in Slovenijo.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke .... Ta je namreč podpisala odločbi druge stopnje s pooblastilom ministra ... z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova Vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3.12.2004 in obenem je bil imenovan nov minister ... Revidentka meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe ministra. ZUP v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa. Zatrjuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po Carinskem zakonu (CZ/95; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 (40/99 popr.), 59/02, 110/02 in 62/2006 – sklep US).

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. V obravnavanih primerih je vsebina zadeve vprašanje, ali je bil obnovljen postopek carinjenja izveden pravilno in zakonito ter s tem povezano vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunu carine po CZ/95 ali na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP. Vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), zato ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, ampak stransko vprašanje, ki ga navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije. Sodna praksa sodišča prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.6.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in zato od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Poleg tega se vrhovno sodišče glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja s stališčem, ki ga v izpodbijanih sodbah navaja tudi sodišče prve stopnje, in sicer, da pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat in da je zato imenovana državna podsekretarka imela veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

Glede v revizijah zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje v zvezi z razmerjem med določbami o obnovi po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ/95, pa vrhovno sodišče pojasnjuje, da je o tem že večkrat zavzelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006). Od tega stališča izpodbijani sodbi in zadevi, na katere se revidentka sklicuje, ne odstopata in zato neenotnost sodne prakse ni podana.

Ker torej vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podana neenotnost sodne prakse, po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizij. Zato je vrhovno sodišče revizije kot nedovoljene zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, revidentka sama nosi stroške revizijskega postopka.