Jedro

Obrok plačila sodne takse ne more zapasti v plačilo pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je odločeno o tem, kolikšno takso in kako je stranka postopka dolžna plačati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki II. izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožeči stranki se dovoli obročno plačilo sodne takse za postopek oziroma tožbo in se ji naloži, da sodno takso za postopek oziroma tožbo v znesku 102,00 EUR plača na račun Okrajnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic ... v treh zaporednih mesečnih obrokih po 34,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15 dni po prejemu tega sklepa, naslednja dva pa 15. v naslednjih dveh mesecih.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse, dovolilo pa obročno plačilo sodne takse za postopek oziroma tožbo, in sicer v treh mesečnih obrokih po 34,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade do 1. 1. 2016, drugi obrok do 1. 2. 2016, tretji obrok pa do 1. 3. 2016. Če tožeča stranka takse ne bo v celoti plačala, bo sodišče neplačane obroke prisilno izterjalo.

2. Tožeča stranka se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni prvostopenjski sklep tako, da se v celoti ugodi predlogu za taksno oprostitev, tožencema pa naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo izdatkov. Za obstoj mora plačevati dajatve in prispevke kot vsi zaposleni, zato se upošteva le dobiček, torej prihodke brez odhodkov. Na letni ravni ima dobička zgolj 13,00 EUR. Sodišče bi zato moralo tožnika v celoti oprostiti plačila sodnih taks, ne pa mu zgolj omogočiti obročnega odplačila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Kot je obrazložilo pritožbeno sodišče že v sklepu II Cp 1985/2015, ki ga je v tej zadevi izdalo 24. 7. 2015, je treba pri presoji, ali so podani pogoji za taksno oprostitev, upoštevati vse dohodke in premoženje trgovine na debelo in drobno P. s.p. in fizične osebe. Iz navedb tožnika samega in predložene izjave o premoženjskem stanju izhaja, da je tožnik zaposlen. Iz bančnih izpiskov, podatkov FURS in AJPES, ki jih je sodišče prve stopnje pridobilo po uradni dolžnosti skladno z 12. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1), izhaja, da tožnik prejema v povprečju mesečno 783,46 EUR dohodkov neto. Tožnik kljub pozivu ni predložil nobenih podatkov, iz katerih bi bilo razvidno, da ne prejema plače, kakršna izhaja iz po uradni dolžnosti pridobljenih podatkov. Dokazno breme pa je na njem. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je pri presoji utemeljenosti predloga za taksno oprostitev upoštevalo neto mesečni dohodek 783,46 EUR. Ker ta znesek presega višino dvakratnika minimalnega dohodka (541,64 EUR) in višino minimalne plače v RS (561,46 EUR neto), po ustaljeni sodni praksi ni pogojev za taksno oprostitev. Odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse za postopek je pravilna. Ker pa izkazani prihodki tožnika niso visoki, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, da se tožniku dovoli plačilo sodne takse v treh obrokih po 34,00 EUR. Odločitev ima podlago v 11. členu ZST-1. 5. Ob uradnem preizkusu skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, kdaj mora tožnik plačati obroke sodne takse, zmotno uporabilo materialno pravo. Obrok plačila sodne takse namreč ne more zapasti v plačilo pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je odločeno o tem, kolikšno takso in kako je stranka postopka dolžna plačati. Zato je delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da obroki zapadejo v plačilo po prejemu pravnomočne odločitve v zvezi s predlogom za taksno oprostitev (3. točka 365. člena ZPP).

6. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnik nosi pritožbene stroške sam, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).