Jedro

Zamude so bile tako različne (v letu 2007 od dva dni do 144 dni, v letu 2008 od predčasnih plačil do 105 dni, v letu 2009 pa od 41 do 165 dni), da ni mogoče trditi, da se je izoblikoval kak običajen rok izpolnitve. S povprečnimi roki izpolnitve si v takih primerih sploh ne da pomagati. Tako različni roki torej ne morejo predstavljati običajnega roka izpolnitve v smislu 2. odstavka 272 člena ZFPPIPP.

Domneve, ki jih 3. odstavek 272. člena ZFPPIPP določa v zvezi z obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti, so določene v korist stečajnega dolžnika, upnik, ki je prejel izpolnitev, pa lahko te domneve izpodbija.

Neenako obravnavanje upnikov predstavlja že to, da poplačuješ zgolj nekatere navadne upnike, ne pa vseh vsaj sorazmerno – če se že karkoli poplačuje, je treba sorazmerno poplačevati vse upnike, ki so v enakem položaju. Dejstvo, da naj bi šlo pri dobavah tožene stranke za tekoče dobave, potrebne za redno poslovanje družbe, tega ne spremeni – tudi v takih primerih je treba enako obravnavati upnike, ki so v enakem položaju. Zato so lahko izpodbojni tudi t.i. nujni posli in tožena stranka nima prav, ko trdi, da taka dejanja že sama po sebi niso izpodbojna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

1. V razmerju med pravdnima strankama se razveljavijo: - učinek nakazila denarnega zneska na račun tožene stranke dne 15.10.2008 po dokumentu št. 199 (izpisek iz računa /izpis nalogov), s čimer je tožena stranka prejela plačilo svojih terjatev po računih št. 85, 109, 131, 133 in 141, v skupnem znesku 1.500,00 EUR, - učinek verižne kompenzacije z dne 15.12.2008 po dokumentu št. 940, s čimer je tožena stranka prejela plačilo svojih terjatev po računu št. 141 v skupnem znesku 1.159,00 EUR in - učinek verižne kompenzacije z dne 27.2.2009 po dokumentu št. 100, s čimer je tožena stranka prejela plačilo svojih terjatev po računih št. 173, 211, 247 in obračun obresti v skupnem znesku 2.057,00 EUR.

2.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki na njen račun št. IBAN SIxxx znesek 4.716,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2009 do plačila.

3.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške postopka na prvi stopnji v znesku 276,96 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

4.Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 260,00 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo v izreku navedeni tožbeni zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (I. točka izreka izpodbijane sodbe), tožeči stranki pa je tudi naložilo povračilo stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo ali pa naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obdobje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika je čas od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka (269. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v tem obdobju, je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP), in če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP), če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje (2. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP), ali če je bilo dejanje opravljeno med postopkom prisilne poravnave v nasprotju s 151. členom ZFPPIPP (3. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo, ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP) ali če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP).

6. Glede objektivnega elementa izpodbojnosti se je tožeča stranka sklicevala tako na obstoj tega elementa zaradi zmanjšanja stečajne mase kot tudi na domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Nasprotno je tožena stranka izpodbijala domnevo s trditvijo, da so bile izpolnitve opravljene v običajnih rokih izpolnitve glede na prakso, ki je veljala med pravdnima strankama – uveljavljala je torej elemente iz 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka ima prav, ko trdi, da tožena stranka niti ni dokazovala, da so bila plačila oziroma dejanja, ki so pomenila izpolnitev obveznosti tožeče stranke (v nadaljevanju bo višje sodišče zaradi jasnosti za vse različne načine izpolnitve uporabljalo izraz „plačila“) opravljena v običajnih rokih. Edini dokaz, ki ga je v zvezi s tem predlagala tožena stranka, je bilo dokazovanje s pričo M.J. Njena izpoved, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ni izpodbila obstoja domneve zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu. Tožeča stranka je namreč s tabelo o ugotovljenih zamudah pri plačilih (A16) dokazovala, da pri plačilih ni bilo sočasnosti in da je tožena stranka svojo izpolnitev opravila pred izpolnitvijo tožeče stranke. Iz te tabele, katere verodostojnosti tožena stranka ni izpodbijala, je razvidno, da so bile zamude pri plačilih navzoče že najmanj od oktobra 2006 (prvi dokument je zapadel v plačilo 24.10.2006, plačan pa je bil 6.3.2007). Zato je izpolnjena domneva iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP (da ni bilo sočasnosti). S svojimi dokazi in navedbami pa tožena stranka ni uspela izpodbiti te domneve. Tožena stranka je sicer trdila, da so bila plačila izvedena v rokih, ki so splošno uveljavljeni in predstavljajo tudi prakso med pravdnima strankama in da so bili vsi poravnani po 90 dnevnem roku zapadlosti. Zamuda sama po sebi še ne pomeni običajnega roka izpolnitve, prav tako tega ne more pomeniti dejstvo (ki se niti ni izkazalo za resnično), da naj bi bila vsa plačila izvedena po poteku 90 dni od zapadlosti računov. Že iz zgoraj navedene tabele tožeče stranke je razvidno, da med strankama ni obstajal noben običajni rok izpolnitve. Zamude so bile namreč tako različne (v letu 2007 od dva dni do 144 dni, v letu 2008 od predčasnih plačil do 105 dni, v letu 2009 pa od 41 do 165 dni), da ni mogoče trditi, da se je izoblikoval kak običajen rok izpolnitve. S povprečnimi roki izpolnitve si v takih primerih sploh ne da pomagati. Tako različni roki torej ne morejo predstavljati običajnega roka izpolnitve v smislu 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pri tem višje sodišče še poudarja, da je tožena stranka gospodarski subjekt, ki v zvezi s plačili razpolaga z listinami in z njimi tudi mora razpolagati. To pa pomeni, da bi morala to dokazovati z listinami, ne pa s pričo, ki je glede tega (vsaka priča) že sama po sebi nezanesljiv dokaz glede trajanja zamud pri plačilih, pri čemer že tabela tožeče stranke, ki ji tožena stranka ni substancirano nasprotovala, izkazuje, da ti roki niso bili en do dva meseca, kot je izpovedala priča, temveč so bili v zgoraj navedenih razponih, najdaljši je bil več kot 5 mesecev. Ker s tem tožena stranka tudi ni izpodbila že domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP (nesočasnost izpolnitve, zaradi katere se šteje, da je prišlo do zmanjšanja stečajne mase), je objektivni element izpodbojnosti podan. Pri tem tožena stranka ni nasprotovala trditvi tožeče stranke, da je zaradi teh dejanj prišlo do zmanjšanja stečajne mase, pri čemer ne bodo poplačani niti ločitveni in prednostni upniki, kaj šele drugi navadni upniki, kot bi bila tudi tožena stranka, če ne bi bilo izpodbijanih pravnih dejanj.

7. V zvezi z obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti (zgoraj navedena 2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP) je tožena stranka uveljavljala, da je šlo za običajne načine izpolnitve obveznosti. Zadnja verižna kompenzacija je bila opravljena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, kar je tožeča stranka v svojih navedbah prav tako zatrjevala, pa se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo. Pri tem višje sodišče poudarja, da so domneve, ki jih 3. odstavek 272. člena ZFPPIPP določa v zvezi z obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti, določene v korist stečajnega dolžnika, upnik, ki je prejel izpolnitev, pa lahko te domneve izpodbija. Plačila terjatve s poslovnega računa tožeče stranke nikakor ni mogoče označiti kot izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med upnikom (tu toženo stranko) in stečajnim dolžnikom, ne bi veljala za običajen način ali obliko izpolnitve obveznosti. Plačilo z dolžnikovega računa, torej v denarju, je celo najbolj običajen način, vsekakor pa ne more kazati na to, da bi upnik vedel ali moral vedeti za insolventnost dolžnika, kaže lahko le na to, da dolžnik v tistem času razpolaga z določenimi sredstvi za plačilo. Iz predloženih listin o verižnih kompenzacijah, ki sta jih predložili obe pravdni stranki, pa je tudi razvidno, da je bil način plačevanja z verižnimi kompenzacijami običajen način plačila. Vendar pa se tožeča stranka ni sklicevala le na ti domnevi iz 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Trdila je namreč tudi, da bi morala tožena stranka ravnati s potrebno skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, preveriti finančno stanje tožeče stranke v smislu morebitne insolventnosti, na kar naj bi jo opozarjale že dalj časa ponavljajoče se dolge zamude pri plačilih. Ob upoštevanju dejstev, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, ni mogoče trditi, da tožena stranka glede na vse ne bi morala vedeti za insolventnost. Pri tem je treba poudariti, da je insolventnost položaj trajnejše nelikvidnosti, ko dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, ali pa položaj dolgoročne plačilne nesposobnosti (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP.

8. V izpovedi je priča M.J. sicer trdila, da za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke niso vedeli in niso mogli vedeti. Izpovedala pa je tudi, da so telefonsko opominjali tožečo stranko, spraševala je, zakaj ne plačajo računov in kdaj bodo plačani, vedno pa so govorili, naj malo počakajo, saj zbirajo denar in bodo plačali, konec leta 2008 ji je B. rekel, da urejajo kredit in bodo nato tekoče plačevali, pri čemer jim je verjela na besedo, nihče pa ji ni rekel, da je tožeča stranka v slabem finančnem stanju, kompenzacije pa so bile edini način, da so sploh prišli do poplačila in bi zahteva za plačilo z računa povzročila še večje zamike pri plačilu. Ta dejstva je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in se višje sodišče ne strinja s pritožnikom, da bi bilo dejansko stanje nepopolno ali nepravilno ugotovljeno. Strinja pa se s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje glede na ta ugotovljena dejstva zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na vse navedeno že glede izpovedi priče bi tožena stranka morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Ob tako dolgih zamudah, ki so se glede na obdobja pred tem še precej povečale, tožena stranka ne bi smela verjeti na besedo. Pri tem take zamude tudi kažejo na to, da dolžnik že zelo dolgo časa ni bil sposoben v roku poravnavati svojih obveznosti takrat, ko so zapadle v plačilo, kar kaže vsaj na trajnejšo nelikvidnost, če že ne na dolgoročno plačilno nesposobnost. Že stalno opominjanje kaže na to, da tako dolgi roki niso mogli biti dogovorjeni. Vsak skrben gospodarstvenik bi pri tem konkretneje preveril ekonomsko finančno stanje dolžnika, česar pa tožena stranka ni storila (verjela je le na besedo). Pritožnik ima prav, ko trdi, da mora gospodarska družba redno izvajati ukrepe upravljanja tveganj in preko poslovodstva voditi posle s profesionalno skrbnostjo in pravili poslovno-finančne stroke (28. člen ZFPPIPP). Takega ravnanja pa ne predstavlja to, da je tožena stranka ob dolgih zamudah verjela na besedo, pri čemer od osebe, ki je v položaju insolventnosti, tudi ni pričakovati, da bo jasno povedala, da je v takem položaju. Iz tabele tožeče stranke je razvidno, da so se zamude v času storitve izpodbijanih dejanj močno povečale glede na zamude pred tem; ob skrbnem ravnanju bi tožena stranka morala vedeti za stanje insolventnosti, o tem bi se morala prepričati, preden je sprejela plačila. Preverjanje solventnosti pa tudi ni zahtevalo kakih posebnih dejavnosti ali stroškov, insolventnost tožeče stranke je po njenih neprerekanih trditvah izhajala že iz javno objavljenih računovodskih izkazov, ki bi jih vsak skrben gospodarstvenik vpogledal pri tako dolgih zamudah s plačili. S tem ko tožena stranka vsega tega ni preverila, preden so bila storjena izpodbijana pravdna dejanja, ki jih je sprejela, pa se je izpostavila tveganju, da bo morala v primeru stečajnega postopka prejeto vrniti.

9. Po tem, ko postane družba insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani (3. odstavek 34. člena ZFPPIPP), družba pa tudi ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe (1. odstavek 34. člena ZFPPIPP). Neenako obravnavanje upnikov predstavlja že to, da poplačuješ zgolj nekatere navadne upnike, ne pa vseh vsaj sorazmerno – če se že karkoli poplačuje, je treba sorazmerno poplačevati vse upnike, ki so v enakem položaju. Dejstvo, da naj bi šlo pri dobavah tožene stranke za tekoče dobave, potrebne za redno poslovanje družbe, tega ne spremeni – tudi v takih primerih je treba enako obravnavati upnike, ki so v enakem položaju. Zato so lahko izpodbojni tudi t.i. nujni posli in tožena stranka nima prav, ko trdi, da taka dejanja že sama po sebi niso izpodbojna, kar je toženi stranki pravilno razložilo že sodišče prve stopnje. Ker je tožeča stranka neenako obravnavala upnike, ki so bili v enakem položaju, postanejo v skladu z določili ZFPPIPP dejanja, ki so sicer po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) ali pa po kakem drugem predpisu dovoljena oziroma niso v nasprotju s predpisi, izpodbojna z dnem začetka stečajnega postopka. To je tveganje, ki se mu je izpostavila tožena stranka, ko bi morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna, pa je kljub temu sprejela izpolnitve, ki so predmet izpodbijanja.

10. Izpolnjena sta tako objektivni kot subjektivni element izpodbijanja, zato je sodišče prve stopnje odločilo napačno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba tožeče stranke je tako utemeljena, zato ji je sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (1. odstavek 351. člena ZPP). Tako je odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki izpodbijanih pravnih dejanj, toženi stranki pa je tudi naložilo v plačilo znesek, ki je bil poravnan s temi dejanji (275. in 278. člen ZFPPIPP), skupaj z zamudnimi obrestmi (193. člen OZ).

11. Glede na 2. odstavek 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka.

12. Tožeča stranka je v pravdi uspela, zato je na podlagi 154. in 155. člena ZPP upravičena do povračila stroškov – tako stroškov, ki so nastali v postopku na prvi stopnji, kot tudi stroškov pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranih stroškovnikih. Na prvi stopnji so tožeči stranki nastali stroški sodne takse za postopek v znesku 240,00 EUR, poštnin, fotokopij in administrativni stroški v znesku 19,20 EUR in potni stroški v znesku 17,76 EUR, v pritožbenem postopku pa so ji nastali stroški sodne takse 240,00 EUR in administrativni stroški (poštnine in fotokopije), ki pa niso mogli preseči 20,00 EUR.

13. Tožena stranka, ki v pravdi ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP sama nositi svoje stroške.