Jedro

Drugotožena stranka ni profesionalno opravljala svoje obveznosti vzdrževanja sporne ceste v zimskem času. V posledici tega je prišlo do zdrsa tožnice in posledično njene poškodbe ter je tako vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem drugotožene stranke in škodo, ki jo je tožnica utrpela, izkazana.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožnici 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku je tožbeni zahtevek zoper njiju zavrnilo, v celoti pa tudi tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo stranko. Prvo in drugotoženi stranki je naložilo, da tožnici povrneta pravdne stroške v višini 2.348,07 EUR, pri čemer mora tudi tožnica prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 18,6 EUR, drugotoženi pa 414,9 EUR. Tožnici je sodišče še naložilo, da tretjetoženi stranki povrne 1.556,00 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi, ki jo izpodbijata v ugodilnem delu in izreku o stroških postopka vlagata prvo in drugotožena stranka vsaka posebej pritožbi. Prvotožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, drugotožena stranka pa uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in predlaga takšno spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

Prvotožena stranka v pritožbi poudarja, da je cesta, na kateri je padla tožnica, makadamska cesta, ki sodi v tretji prioritetni razred. Po njej hodijo pretežno pešci in pohodniki na R., spada pa v tisto kategorijo cest, ki se v skladu z načrtom zimske službe pluži in posipa nazadnje oziroma takrat, ko so splužene in posipane ceste 1. in 2. kategorije. V pritožbi povzema poročilo o vremenu Agencija Republike Slovenije za okolje, iz katerega izhaja, da je v času škodnega dogodka rahlo padal dež, ki je ob stiku s podlago lahko zmrzoval in je lahko nastajala poledica. Ta pa je v zimskem času normalen pojav, v takšnih razmerah pa ni mogoče pričakovati, da bo izvajalec zimske službe lahko na cesti 3. kategorije, ki je v večini namenjena pešcem, zagotovil takšno stanje ceste, kot je to v poletnih mesecih. Golo dejstvo, da je tožnici zdrsnilo in da je bil na cesti sneg še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti drugotožene stranke in posledično prvotožene stranke. Snega ni bilo več kot 15 cm, kar pomeni, da ceste ni bilo treba plužiti, bila pa je posipana 30. in 31. 12. 2005. Tožnica je vedela, da so vremenske razmere neugodne in bi se torej morala z R. vrniti po isti poti, po kateri je nanj prišla, ko pa je vendar videla, da je cesta na R. nevarna. Ker se je na novoletni dan v neugodnih zimskih razmerah odločila za obisk R., je nase prevzela riziko morebitnih neugodnosti oziroma nesreče. Tožničin padec je torej naključje, za katerega ne odgovarja zavarovanec tožene stranke oziroma posledica dejstva, da se je tožnica kljub neugodnim vremenskim razmeram odločila za obisk R. Vzdrževalec ceste pa je izvajal zimsko službo tako, kot je opredeljena glede prioritet pri opravljanju te službe. Cesta na R. pač še ni prišla na vrsto za čiščenje.

Drugotožena stranka pa očita sodišču prve stopnje, da je z odločitvijo pod točko I. glede plačila obresti prekoračilo tožbeni zahtevek. Nadalje navaja, da je odločitev prvega sodišča, da tožena stranka ni izkazala, da je v zvezi s svojo dolžnostjo nadzora ravnala skrbno, zmotna. Iz poročila o akciji zimske službe nedvomno izhaja, da je drugotožena stranka vršila posipanje cest, peščevih površin in makadamskih cest, kar pa je lahko izvajala le, v kolikor se je pred tem prepričala, da je posipanje potrebno. Nepopolno je s strani prvega sodišča ugotovljeno dejansko stanje glede stanja makadamske poti na kraju škodnega dogodka. Sodišče je verjelo tožnici in pričama U. S. in J. R. kljub dejstvu, da iz poročila o vremenu Ministrstva za okolje izhaja, da v noči iz 31. 12. 2005 na 01. 01. 2006 ni padlo več kot 1 cm novega snega. Odločitev prvega sodišča naj bi bila oprta le na dele izpovedb zaslišanih prič B. G. in A. M., ki pa sta izpovedala in potrdila, da je drugotožena stranka 30. 12. 2005 vršila strojno posipanje cest, tudi sporne ceste, kar izhaja iz dnevnika izvajanja zimske službe. Po mnenju drugotožene stranke pa iz navedenih dnevnikov izhaja, da je bila cesta na R. posuta tudi dne 01. 01. 2006. Sodišče ne pojasni, zakaj ne verjame zaslišani priči G. glede datuma posipanja ceste. Ponovno zatrjuje, da je dne 01. 01. 2006 od 10.ure dalje vršila posipanje tudi na makadamskih cestah, to je cestah tretje prioritete. Sodišče prve stopnje naj bi tudi neutemeljeno zaključilo, da tožnica ni v ničemer prispevala k nastanku škodnega dogodka. Tožnica se je na dan škodnega dohodka s hojo na hrib R. zavestno izpostavila nevarnosti, s tem pa nedvomno prispevala k nastanku škode. Podrejeno se pritožuje drugotožena stranka tudi zoper višino odmerjene odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Telesne bolečine naj bi sodišče upoštevalo tako v okviru telesnih bolečin, kot tudi v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po mnenju pritožbe bolečine tožnice vendarle niso bile posebej hude, pri čemer po mnenju pritožbe ženske v srednjih letih lažje prenašajo telesne bolečine in nevšečnosti, povezane z zdravljenjem. Končno izpodbija še izrek o stroških postopka, ki naj bi ne bil ustrezno obrazložen glede specifikacije stroškov zastopanja po odvetniku.

Tožnica je vložila odgovor na pritožbi in predlaga njuno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

V pritožbi drugotožene stranka uveljavljan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka v zvezi z obrestnim delom zahtevka, ni utemeljen. V nasprotju s pritožbenimi trditvami je tožnica v tožbenem zahtevku uveljavljala zakonske zamudne obresti od dne 14. 07. 2007 dalje, sodišče pa jih je priznalo v breme drugotožene stranke le od 05. 09. 2007 dalje, v breme prvotožene stranke pa od 27. 11. 2007 dalje. Pri tem je dovolj jasno navedlo, da je obveznost obeh toženih strank plačati odškodnino z obrestmi nerazdelna, razen v tistem delu, v katerem tečejo obresti, ki jih je dolžna plačati drugotožena stranka od zgodnejšega datuma kot glede prvotožene stranke. Ne gre torej za prekoračitev tožbenega zahtevka.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvo sodišče tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Da cesta na R. v času škodnega dogodka ni bila ustrezno očiščena in posipana izhaja ne le iz izpovedbe tožnice in zaslišanih prič, temveč tudi iz poročila o vremenskih razmerah v tistem obdobju in iz dnevnika izvajanja zimske službe (zlasti listine v prilogi pod B25). Iz navedene listine izhaja, da je bilo zadnjič posipano na območju, kjer se je zgodil škodni dogodek, dne 30. 12. 2005, podatki iz navedenega dnevnika izvajanja zimske službe pa tudi potrjujejo pravilnost prvostopne presoje, ko je to kot verodostojnejšo sprejelo izpovedbo priče A. M., kot pa pričevanje B. G. Stanje ceste torej izkazujejo izpovedbe navzočih v škodnem dogodku, tožnice in dveh zaslišanih prič, potrebo po posipanju izkazuje poročilo o vremenskih razmerah in pa dnevnik izvajanja zimske službe. Upoštevajoč tako ugotovljena dejstva, stanje ceste in pa aktivnosti drugotožene stranke v zvezi z vzdrževanjem konkretne ceste, pa potrjujejo pravilnost prvostopnega zaključka, da drugotožena stranka ni profesionalno opravljala svoje obveznosti vzdrževanja sporne ceste v zimskem času. V posledici tega je prišlo do zdrsa tožnice in posledično njene poškodbe ter je tako vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem drugotožene stranke in škodo, ki jo je tožnica utrpela, izkazana. Neutemeljeni so očitki, da bi tožnica morala opustiti obisk R. glede na vremenske razmere oziroma da ne bi smela hoditi po cestišču, ki je namenjeno tako sprehajalcem na Rožnik, kot tudi motornim vozilom. S tem, ko je uporabila za sestop z R. javno prometno površino, nedvomno ni mogoče šteti, da je soprispevala k nastanku škodnega dogodka, kot to zatrjujeta obe pritožbi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so tako podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, hkrati pa tožnici, ki je bila ustrezno opremljena in je pazljivo sestopala po cestišču, ni mogoče očitati sokrivde. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim v celoti sklicuje na prvostopne razloge, v katerih je vsebovan tudi odgovor na zadevne pritožbene trditve ter jih v celoti povzema kot svoje. Temelj odškodninske odgovornosti je torej nedvomno podan.

V zvezi s pritožbo drugotožene stranke, v kolikor se nanaša na odmero odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je treba pojasniti, da iz razlogov prvostopne sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino za telesne bolečine tudi za bodoče bolečine, hkrati pa te bodoče bolečine upoštevalo v okviru odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ni tudi mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da tožnica glede na spol in leta ni trpela takšnih bolečin, kot to v razlogih sodbe ugotavlja prvo sodišče, ki svoje ugotovitve opira na izvedensko mnenje. Upoštevajoč dejanske ugotovitve prvega sodišča o intenziteti in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin v posledici zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je po presoji pritožbenega sodišča odškodnina odmerjena v ustreznem znesku, upoštevajoč po eni strani tožničino subjektivno prizadetost, po drugi strani pa višine odškodnin, kot se prisojajo v primerljivih primerih.

Tudi odločitev o stroških postopka je zadostno utemeljena. Sama odmera je razvidna iz stroškovnika, pri čemer je sodišče prve stopnje utemeljilo le tiste postavke, glede katerih tožeči stranki ni priznalo nagrade za zastopanje. V ostalem je očitno priglašene stroške štelo za potrebne, katere je priznalo, pa si lahko drugotožena stranka ogleda na stroškovniku na list. št. 163 in 164. Stroškovni izrek je ustrezno obrazložen in tudi v tem delu pritožba drugotožene stranke ni utemeljena.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspelih pritožb in dejstva, da odgovor na pritožbo ni bil potreben, ker ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.