Jedro

Na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, je izdaja lokacijskega dovoljenja vezana na omejitve, ki jih določa predpis, ki ureja prostorske ureditvene pogoje (2. odstavek 54. člena v zvezi s 1. odstavkom 55. člena ZUN).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 9.3.1994, s katero je bil tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti in prizidavo obstoječe počitniške hiše zaradi ureditve gostinskega lokala na parc. št. 497 in 498 zavrnjen. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da po veljavnem materialnem predpisu ni pogojev za nameravani poseg. Parceli, na katerih naj bi stal predvideni gostinski lokal, namreč ležita v območju ljubiteljske obdelave zemlje (LOZ), kjer je po 5. odstavku 8. člena odloka o sprejetju prostorsko ureditvenih pogojev za to območje v občini (Uradne objave, št. 10/90) dovoljena le gradnja objektov za hrambo orodja in pridelkov ter objektov s funkcijo zavetja pred vremenom. Ti objekti (gospodarske kleti) se morajo praviloma locirati tik pod grebeni ali vrhovi. Ker navedeni materialni predpis v tem območju ne predvideva postavitve gostinskih lokalov, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je tožnikov zahtevek zavrnil, saj gostinskih lokalov ni mogoče šteti med objekte, ki so po navedenem prostorskem izvedbenem aktu na tem območju dopustni. Pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na postopek in na razloge, zaradi katerih je prosil za izdajo lokacijskega dovoljenja, zato ne morejo vplivati na odločitev o zadevi.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je bilo pred izdajo odločbe prve stopnje zagotovljeno, da je predvideni poseg v prostor mogoč, zato je tudi naročil lokacijsko dokumentacijo in s Krajevno skupnostjo sklenil zahtevano pogodbo o plačilu komunalnih prispevkov, kar vse je zahtevalo izdatke v višini cca 200.000 SIT. Njegova počitniška hiša se nahaja v naselju ob asfaltni cesti in gostinska dejavnost, ki bi jo organiziral v njej zato, da bi se lahko z družino vrnil iz Nemčije, kjer je že 20 let zaposlen, ne bi motila nikogar, saj so stanovanjske hiše oddaljene cca 100 m. Tožnik meni, da ne obstaja noben razlog oziroma omejitev, ki bi preprečevala ugodno rešitev njegovega zahtevka. Zato smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov, med drugim tudi iz lokacijske dokumentacije Ateljeja RPS z dne 2.12.1993, ki jo je naročil tožnik, je razvidno, da parceli št. 497 in 498 ležita v območju ljubiteljskega obdelovanja zemlje (LOZ). Te odločilne dejanske okoliščine, ugotovljene v upravnem postopku na obeh stopnjah, tožnik v tožbi sicer izrecno ne izpodbija, navaja pa nekatere razloge (lega predvidenega objekta ob asfaltni cesti, oddaljenost od stanovanjskih hiš), zaradi katerih meni, da je predvideni poseg v prostor možen oziroma da zanj ni ovir. Toda navedeni razlogi tudi po presoji sodišča ne morejo vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke, ki je ugotovila, da po veljavnem materialnem predpisu na območju LOZ postavitev gostinskega lokala ni dopustna.

Po zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93, dalje ZUN) se namreč lokacijsko dovoljenje za objekte in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena). Lokacijska dokumentacija se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (1. odstavek 55. člena ZUN), kar pomeni, da je izdaja lokacijskega dovoljenja v primerih iz 2. odstavka 54. člena ZUN vezana na omejitve, ki jih določa predpis, ki ureja prostorske ureditvene pogoje. Tak predpis je v spornem primeru odlok o sprejetju prostorsko ureditvenih pogojev za to območje v občini (Uradne objave pomurskih občin, št. 10/90), v katerem so določeni tudi prostorski ureditveni pogoji za območja ljubiteljske obdelave zemlje (LOZ, 1. člen odloka). Po 5. odstavku 8. člena odloka je za območje LOZ dovoljena gradnja objektov za hrambo orodja in pridelkov ter objektov s funkcijo zavetja pred vremenom (gospodarske kleti). Odlok ne vsebuje določb, iz katerih bi sledilo, da je na območju LOZ dovoljena gradnja gostinskih objektov. Iz navedenega izhaja, da je na območju LOZ dovoljena le gradnja gospodarskih kleti s funkcijami, ki jih določa 5. odstavek 8. člena odloka. Glede na predpisane funkcije dovoljenih objektov pa je po mnenju sodišča pravilno tudi stališče tožene stranke, da med objekte iz 5. odstavka 8. člena odloka ni mogoče uvrščati gostinskih lokalov.

Ker je tožena stranka pravilno ugotovila, da v spornem primeru ni materialnopravnih pogojev za dovolitev zahtevane lokacije, je izpodbijana odločba zakonita in sodišče je moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pri tem se sodišče ni spuščalo v vsebino tožbenih navedb glede ravnanja uradnih oseb pred uvedbo postopka oziroma med postopkom na prvi stopnji, saj zatrjevano ravnanje, tudi če bi bilo dokazano, ne bi predstavljalo kršitve pravil postopka, ki jih mora sodišče upoštevati pri presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta (2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih).

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.