Jedro

Dolgotrajno nedoseganje pričakovanih rezultatov, ki so opredeljeni v splošnem aktu delodajalca, kot je bilo ugotovljeno pri tožniku, predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti.

Tožnik je za razlog izpodbojnosti nove pogodbe o zaposlitvi (ki jo je sprejel ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) izvedel najkasneje ob vložitvi tožbe, s katero je uveljavljal nezakonitost odpovedi. Tako je ob razširitvi tožbe potekel prekluzivni 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva in je bila tožba v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti nove pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev, utemeljeno zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (točka I/2 izreka).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 4. 2004 in njeno razveljavitev, kakor tudi zahtevek za poziv nazaj na delovno mesto zavarovalnega zastopnika in priznanje vseh pravic od dneva nezakonite odpovedi do vrnitve nazaj na delo.

S sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo razlike v plači v višini 168,00 EUR za vsak mesec od 18. 5. 2009 do vrnitve na delovno mesto in na plačilo odškodnine v višini 18.880,00 EUR (točka I/1 izreka sklepa). Zavrglo je tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti nove pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2009 in njeno razveljavitev (točka I/2 izreka sklepa).

Zoper izpodbijano sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožnik. Kot pritožbena razloga navaja neugotovljeno dejansko stanje o nezakonitosti postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pristransko postavljanje sodišča na stran tožene stranke, to je kapitala, kot organiziranega in močnejšega subjekta v škodo šibkega posameznika. Tožena stranka je kot osnovo za odpoved pogodbe o zaposlitvi uporabila nedoseganje rezultatov življenjskih zavarovanj za referenčno obdobje od avgusta do oktobra 2008. Vendar pa se sodišče prve stopnje ni omejilo na to referenčno obdobje, ampak ga je na željo tožene stranke širilo na vse strani. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo tožnikove navedbe, da je bil v trimesečnem referenčnem obdobju v mesecu avgustu na rednem letnem dopustu. Delodajalec v primeru nedoseganja delovnih rezultatov postopa v dveh fazah. V prvi fazi delavca opozori na slabše rezultate in mu nudi pomoč pri zboljšanju stanja in šele, če delavec ne odpravi pomanjkljivosti, nastopi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožnika ni opozorila in mu ni nudila ustrezne pomoči, temveč je nenadno podala predlog za odpoved. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo vpliva ekonomske krize v letu 2008, zaradi katere se zavarovanci niso odločali za zavarovanja. Iz dokumentov v spisu je razvidno, da so se v tem času poslabšali rezultati vseh zastopnikov. Tožnik nikoli ni bil obravnavan zaradi nestrokovnosti, nekvalitete ali nepravočasnosti pri zavarovalniškem delu. Tožena stranka je tožnika diskriminirala pri delitvi informacij zastopnikom življenjskih zavarovanj. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izjavam zaslišanih prič, pri čemer sta dve od njih bili odgovorni za diskriminatorne odnose znotraj oddelka za življenjska zavarovanja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi razveljavi oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da ni res, da je pri ugotavljanju doseganja rezultatov upoštevala le mesece avgust, september in oktober 2008. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je povsem jasno zapisano, da iz analize, ki je priloga te odpovedi, izhaja, da tožnik v letu 2008 od januarja do vključno oktobra in v letu 2009 v januarju in februarju ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov. Sodišče prve stopnje je zato kot relevantno uporabilo celotno referenčno obdobje, pri tem pa se pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 146. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Tožena stranka tudi prereka tožnikove navedbe, da pred odpovedjo ni bil opozorjen na nedoseganje rezultatov in da mu ni bila nudena ustrezna pomoč. Iz izpovedb prič A.Č. in E.B. izhaja, da je bil tožnik ves čas opozarjan na slabe rezultate in da mu je bila ponujena vsa možna pomoč. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje, povsem očitno izhaja, da je bil tožnikov cilj zgolj ta, da ima zagotovljeno socialno varnost in da ima dovolj časa, da se lahko ukvarja z drugimi pridobitnimi dejavnostmi (gobarjenje, izdelovanje salam …). Tožnik se neutemeljeno sklicuje na vpliv ekonomske krize. Ta se je sicer odrazila tudi na zavarovalniškem trgu, vendar ne v takšni meri, da ne bi mogel dosegati pričakovanih delovnih rezultatov, ki so postavljeni zelo nizko, to je v višini cca 600,00 EUR. Tožnikovi sodelavci so kljub krizi še vedno dosegali dobre rezultate, izjema so bili ravno tožnik ter njegovi sodelavci B., M. in B., ki so vsi hkrati prejeli odpovedi iz razloga nesposobnosti. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na diskriminacijo pri dodeljevanju tako imenovanih internih informacij. Med postopkom se je pokazalo, da je tožnik ves čas dobival informacije, in to kljub temu, da glede na svojo skoraj ničelno produkcijo, do njih niti ni bil upravičen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o pristranosti sodišča prve stopnje. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu zahtevku, temveč ga je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava zavrnilo, ni mogoče govoriti o kršitvi tožnikove ustavne pravice do obravnave pred nepristranskim in neodvisnim sodiščem.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik v obdobju od januarja do vključno oktobra 2008 ter v januarju in februarju 2010 ni dosegel pričakovanih rezultatov dela, - tožnik je v septembru 2008 opravil le 8 razgovorov s strankami, za kar je porabil 16 ur časa, čeprav je bil zaposlen za polen delovni čas, to je 164 ur mesečno, - tožnik je v avgustu in septembru 2008 dosegel 0,00 EUR premije, kar ob osnovnem mesečnem planu 540,51 EUR pomeni 0 % realizacije plana, v oktobru pa je dosegel 155,81 EUR provizije, kar ob osnovnem planu 608,08 EUR pomeni 25,6 % realiziranega plana, - razlog za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela je bil izključno na tožniku in ne na toženi stranki, - tožnik ni bil dovolj aktiven pri iskanju novih strank, neuspešen pa je bil tudi pri doživetjih, ki so mu bila dodeljena kot pomoč, - tožniku je bila ponujena pomoč v različnih oblikah, lahko se je učil od drugih, bolj uspešnih zastopnikov, - tožena stranka pri dodeljevanju doživetij in matematičnih rezervacij tožnika ni diskriminirala, saj je bila vezana na kriterije, ki so bili določeni v Pravilniku o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov Območne enote ... (v nadaljevanju: Pravilnik) in v okrožnici z dne 16. 6. 2008, - tožnik je stranke iskal le na poti od ... (sedež tožene stranke) do ..., češ da mu tožena stranka ni vračala potnih stroškov.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. V skladu z 2. alineo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002, 103/2007) je nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela na opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca. V Pravilniku je bilo natančno določeno kakšne so mesečne planske obveznosti zavarovalnega zastopnika, tožnik pa teh obveznosti daljše časovno obdobje ni izpolnjeval. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da naj bi tožena stranka pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot referenčno obdobje upoštevala le čas od avgusta do oktobra 2008. Res je sicer, da se tretji odstavek obrazložitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (to je drugi odstavek na 2. strani obrazložitve) nanaša na navedeno obdobje, vendar se v predhodnem odstavku tožena stranka izrecno sklicuje, da tožnik v letu 2008 od januarja do vključno oktobra in v letu 2009 v januarju in februarju ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, kakor izhajajo iz citiranega pravilnika. Navedeno pomeni, da tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je doseganje rezultatov ugotavljalo preko časovnega okvira, ki ga je tožena stranka določila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako dolgotrajno in drastično nedoseganje pričakovanih rezultatov, kot je bilo ugotovljeno pri tožniku, prav gotovo pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Tožnik je v celotnem obdobju, ki ga je tožena stranka upoštevala pri redni odpovedi, to je od januarja 2008 do februarja 2009 plansko obveznost presegel le v novembru in decembru 2008, v vseh ostalih mesecih pa je ni dosegel, kar prav gotovo kaže na to, da ni bil sposoben dosegati pričakovanih rezultatov dela.

Sicer pa bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi v primeru, če bi se referenčno obdobje v katerem je tožena stranka ugotavljala doseganje pričakovanih rezultatov dela v resnici nanašalo le na obdobje od avgusta do oktobra 2008. Ni bistveno, da je bil tožnik del avgusta tudi na letnem dopustu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik tudi v tem času svoje delo moral organizirati tako, da bi dosegel pričakovani rezultat dela vsaj v sorazmerju s prisotnostjo na delu, tožnik pa v avgustu sploh ni imel nobene realizacije, čeprav je bil po lastni izpovedbi v tem mesecu zaradi dopusta odsoten le v času od 1. 8. do 18. 8. 2008. Tožnikovo prepričanje, da bi tožena stranka kot referenčno obdobje moralo upoštevati tri zaporedne mesece očitno temelji na določbi petega odstavka 13. člena Pravilnika. Ta določa, da se neizvrševanje delovnih obveznosti (predhodni odstavki pa določajo kakšen mesečni obračun provizije je treba doseči za izpolnitev delovne obveznosti) zaporedoma tri mesece iz neupravičenih razlogov, to je razne bolezni, dopustov in drugih plačanih odsotnosti, šteje za hujšo kršitev delovne obveznosti. Tožniku pa ni bila očitana hujša kršitev delovnih obveznosti, saj ni prejel niti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR niti redne odpovedi iz krivdnega razloga po 3. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, temveč je prejel redno odpoved iz razloga nesposobnosti po 2. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR. Nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti) ne pomeni krivdnega razloga in tudi ne hujše kršitve pogodbenih obveznosti, temveč mora biti pred odpovedjo ugotovljeno bodisi, da delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, bodisi da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela določenimi z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da tožnik daljše časovno obdobje ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, zato je bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR.

Pri ugotavljanju utemeljenosti razloga nesposobnosti je potrebno upoštevati tudi ali je delodajalec izpolnil svojo obveznost iz 172. člena ZDR. Drugi odstavek 172. člena namreč določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se z izobraževanjem, izpolnjevanjem ali usposabljanjem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila tožniku omogočena vsa potrebna izobraževanja in sredstva za delo. Pri tem je upoštevalo, da so priče izpovedale, da tožnik pri delu ni potreboval računalnika, kar je tudi sam potrdil, ko je bil zaslišan kot stranka.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti morala izvesti v dveh fazah, pri čemer bi v prvi fazi tožnika morala opozoriti na slabše rezultate in mu nuditi pomoč pri izboljšanju stanja in šele, če to ne bi učinkovalo, bi mu v drugi fazi lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Iz zakona ne izhaja takšna obveznost „dvofaznega“ postopka. Sicer pa je sodišče prve stopnje kot prepričljivo povzelo izpovedbo priče A.Č., da je tožniku pomagal in mu svetoval, naj bo več prisoten v pisarni, si izmenjuje izkušnje z ostalimi zastopniki ter da je prejel tudi doživetje in matematične rezervacije, pri delitvi katerih je bil prikrajšan. Kot podlago za svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje povzelo tudi izpovedbo priče E.P., da se tudi po vseh akcijah, s katerimi so pomagali zavarovalnim zastopnikom in tudi tožniku, izkazalo, da tožnik ni dosegel pričakovanih rezultatov oziroma da ni dosegel povprečja svojih skupin zavarovalnih zastopnikov.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikove ugovore, da naj bi bil diskriminiran pri delitvi informacij. Na podlagi dokaznega postopka je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika ni izvajala kakršnekoli obliko diskriminacije.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik imel popolnoma enake možnosti kot ostali zaposleni in da je bila tožena stranka pri dodeljevanju doživetij in matematičnih rezervacij vezana na kriterije, ki so bili določeni v Pravilniku in v okrožnici z dne 16. 6. 2008. Nenazadnje je tožnik v letu 2008 od 22 prejetih doživetij obnovil le 4, v letu 2009 pa od 8 prejetih le 2, kakor to izhaja iz pregledov uspešnosti obnove doživetij v prilogah B30 in B31. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikove navedbe, da je nedoseganje pričakovanih rezultatov dela posledica ekonomske krize. Tožnikovi rezultati in rezultati sodelavcev, ki so prav tako dobili odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, so bili bistveno slabši od rezultatov ostalih zavarovalnih zastopnikov, ki so kljub kriznim razmeram dosegali bistveno boljše rezultate.

Tožena stranka je v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR preverila, ali je bilo tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, in ker je takšna možnost obstajala mu je zakonito ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik tudi sprejel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih tožnik uveljavlja zoper izpodbijano sodbo niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

- K pritožbi zoper izpodbijani sklep.

Tožnik v pritožbi sicer ne navaja ničesar v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zavrže tisti del tožbe, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi, ker pa je pritožba laična, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano odločbo preizkusilo tudi v tem delu.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tisti del tožbe, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti nove pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2009 in njeno razveljavitev. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbo 14. člena ZDR o tem, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe o zaposlitvi preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oziroma za prenehanje sile. Tožnik je zahtevek za razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi postavil šele 23. 2. 2010, čeprav je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal že 18. 5. 2009 in je tožbo za razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove vložil že 2. 6. 2009. Tožnik ob razširitvi tožbe sicer ni navajal zakaj izpodbija novo pogodbo o zaposlitvi, vendar je v vsakem primeru očitno, da je za razlog izpodbojnosti izvedel najkasneje ob vložitvi tožbe, kar pomeni da je ob razširitvi tožbe potekel prekluzivni 30 dnevni rok iz drugega odstavka 14. člena ZDR. Na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo. V skladu s citirano določbo predsednik senata že ob prehodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozna glede na poseben predpis, ki določa rok za vložitev tožbe. Tak poseben predpis je tudi določba citiranega 14. člena ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na izpodbijani del sklepa ter potrdilo točko I/2 izreka sklepa sodišča prve stopnje.