Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnik z vložitvijo tožbe, v kateri je zahteval isto sodno varstvo, kot ga je zahteval že v svoji zahtevi, na podlagi katere je bil pri samoupravnem sodišču že v teku postopek, ki pa je bil zaradi izdaje sklepa o nepristojnosti ustavljen, pri čemer zadeva ni bila odstopljena v nadaljnje reševanje pristojnemu sodišču, zamudil 30-dnevni prekluzivni rok za njeno vložitev. Bistveno je, da je tožnik sodno varstvo že prvič pravočasno zahteval, pa meritorne odločitve zaradi napačnega postopanja samoupravnega sodišča ni dosegel, zato mu sedaj odločanja ni mogoče odreči. Nasprotno postopanje bi predstavljalo nedopusten poseg v ustavno pravico do sodnega varstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika, v kateri je zahteval razveljavitev sklepov tožene stranke, s katerimi mu je bil izrečen disciplinski ukrep izključitve iz njenega članstva ter naloženo v plačilo 50% dajatev z obrestmi, ki bi jih moral plačati B. G. ob sprejemu v članstvo tožene stranke ter v kateri je nadalje zahteval ugotovitev, da mu članstvo v toženi stranki ni prenehalo, ker je štelo, da je zamudil 30-dnevni prekluzivni rok za sodno varstvo po 59. členu Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur.l. SRS št. 25/76).

Tožnik se s takšno prvostopno odločitvijo ne strinja, zato jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Poudarja, da je zaključek prvostopnega sodišča o zamudi prekluzivnega roka zmoten, saj ni sporno, da je v letu 1991 v zakonskem roku 30 dni od prejema sklepa o izključitvi iz članstva tožene stranke pri takratnem samoupravnem sodišču pri Zvezi lovskih družin Ljubljana sodno varstvo pravočasno zahteval. Zaradi uveljavitve Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS), ki je v 2. odstavku 75. člena določal, da z dnem njegove uveljavitve Zakon o samoupravnih sodiščih (Ur.l. SRS, št. 10/77; v nadaljevanju ZSamS) preneha veljati, se je Razsodišče pri Lovski zvezi Slovenije s sklepom opr.št. RAZ 16/94 z dne 26.10.19.. izreklo za nepristojno za odločanje o njegovi zahtevi ter postopek ustavilo. Zatem pa samoupravno sodišče ni postopalo tako, kot mu je nalagala določba 1. odstavka 21. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 s spr.; v nadaljevanju ZPP/77), ki se je subsidiarno uporabljal tudi v postopkih pred samoupravnimi sodišči, po kateri mora sodišče po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti zadevo odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču. Res je sicer, da tožnik po prejemu tega sklepa tožbe ni ponovno vložil v 30-dnevnem roku, temveč je tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vložil šele dne 16.2.1996, vendar pa je tako ravnal iz razloga, ker je v tistem času obstajala pravna praznina, in se dejansko vse do sprejetja načelnega pravnega mnenja s strani Vrhovnega sodišča RS z dne 16.6.1999 ni vedelo, katero sodišče je glede na novo zakonsko ureditev za odločanje o sporih, kot je tožnikov, sploh pristojno. Ni torej tožnikova krivda, da so samoupravna sodišča tekom postopka prenehala delovati ter da njegova zadeva ni bila odstopljena v reševanje pristojnemu sodišču. Zato mu je bila s postopanjem prvostopnega sodišča, ki je napačno ravnanje pravosodnih organov razlagalo v njegovo škodo, kršena ustavna pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, kot se je v podobni zadevi opr.št. Up 318/96 z dne 8.7.1999 že izreklo ustavno sodišče. Odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu je po obrazloženem protiustavna, pomeni pa tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je treba pritožbi, da je zaključek prvostopnega sodišča, češ da je tožnik zamudil 30-dnevni prekluzivni rok za sodno varstvo v zvezi z vprašanjem prenehanja njegovega članstva v toženi stranki, pravno zmoten. V tej zadevi namreč ni sporno, da je tožnik po prejemu sklepa o izključitvi iz članstva tožene stranke sodno varstvo pri takrat pristojnem samoupravnem sodišču pri Zvezi lovskih družin Ljubljana pravočasno zahteval. Zmotno je zato prvostopno sodišče štelo, da kljub temu procesne predpostavke za odločanje o njegovem zahtevku niso podane, temveč da bi moral v letu 1996 tožbo ponovno vložiti znotraj 30-dnevnega roka. Kot tožnik utemeljeno opozarja, mu ne more biti v breme dejstvo, če Razsodišče pri Lovski zvezi Slovenije po pravnomočnosti sklepa RAZ 16/94 z dne 26.10.19.., v katerem se je izreklo za nepristojno ter postopek ustavilo, zadeve ni odstopilo pristojnemu sodišču, kot mu je nalagal 1. odstavek 21. člena ZPP/77, določbe katerega so se pred samoupravnimi sodišči skladno z določbo 4. odstavka 22. člena ZSamS subsidiarno uporabljale. Če bi samoupravno sodišče pravilno postopalo, tožniku nove tožbe v letu 1996 ne bi bilo treba vlagati, saj je sodno varstvo že zahteval v letu 1991. Ker je torej tožnik sodno varstvo pravočasno zahteval, prvostopno sodišče ne bi smelo odreči odločanja o njegovem zahtevku (2. odst. 2. člena ZPP). Smisel sodnega varstva je namreč v tem, da je zagotovljeno, da sodišče meritorno odloči o zadevi, ki mu je predložena v odločitev. Res je sicer, da zagotavlja določitev prekluzivnih rokov jasnost in gotovost medsebojnih razmerij, kar je v interesu pravne varnosti, vendar lahko določitev teh rokov pomeni tudi omejitev pravice od sodnega varstva, zato je treba te omejitve restriktivno presojati, še posebej v situaciji, kot je obravnavana, ko je evidentno, da tožniku kljub pravočasni zahtevi za sodno varstvo le-to zaradi napačnega postopanja sodišča ni bilo zagotovljeno. Zato je treba pritrditi pritožbi, da je bila z izpodbijanim sklepom kršena tožnikova ustavna pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS ter s tem zagrešena tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka

339. člena ZPP, saj je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (primerjaj odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi opr.št. Up 318/96 z dn 8.7.1999, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi), zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).